Vi ste bili ustvarjeni za večnost.... S tem vi nikoli za veke vekov ne morete prenehati obstajati, čeprav ste imeli začetek. Vendar ste vi sposobni spremeniti svoj značaj in to ste tudi storili ter s tem ste sebe začasno oropali samozavedanja. Vi ste prav gotovo še naprej obstajali, vendar se niste več zavedali svojega obstoja. Kljub temu to ni bilo stanje sreče, to ni bil blažen prehod v praznino (v nič), temveč je to bilo stanje agonije (muke, trpljenja) zato, ker je to predstavljalo omejitev (zavezanost) za duhovno bitje, ki je nekoč bilo ustvarjeno kot svobodno bitje, ki je prav tako doživljalo to omejitev kot agonijo.
Ker pa boste vi obstajali večno, bi se vi prav tako morali veseliti svojega obstoja, vi bi morali živeti v blaženem stanju, kar pomeni, biti aktivni za svoje lastno zadovoljstvo v Moči in Svetlobi. To je vaš cilj, cilj vsega kar je bilo nekoč ustvarjeno od Mene, da živi in, da je aktivno v skladu z Mojo voljo, da bo blaženo srečno v polni Svetlobi in Moči kakor Jaz in sposobno ustvarjati in oblikovati za svoje lastno zadovoljstvo. Vendar pa so nešteta bitja katera Sem izseval v svetlobi in svobodi, izgubila svoje samozavedanje zaradi lastne krivde. Ona so se sama odrekla svoje svobode, Svetlobe in Moči in izbrala za sebe grozno usodo.... Toda ona niso bila sposobna uničiti sebe samih in prav tako to večno ne bodo sposobna narediti.
Če bi to prostovoljno izbrano stanje brez samozavedanja bilo prosto vseh muk, si nobeno bitje nikoli ne bi prizadevalo za življenje v blaženosti, ker potem bi ono do določenega obsega izginilo in bi bilo prepoznavno od Mene Samega le še kot bitje. Toda agonije izgnanega bitja so nepredstavljive, in vi ljudje ne bi smeli ostati ravnodušni pred grožnjo ponovnega izgnanstva (v materijo), ker celo, če vam primanjkuje samozavedanja, boste vi kljub temu izpostavljeni agonijam, katere boste nekega dne lahko dojeli v retrospektivi, ko boste vstopili v življenje.
Kajti duhovna bit je ta, ki trpi, in ne človek za katerega vi smatrate, da je umrl. In duhovna bit (bistvo) se povsem zagotovo lahko strdi v sebi, vendar ni izbrisana, ona ni neobčutljiva in trpi hude bolečine, tudi v svoji najmanjši substanci (snovi). Zatorej celotno stvarjenje.... duhovna substanca zavezana v materiji.... kot primerjava s kraljestvom svetlobe in njegovimi prebivalci.... je »neodrešena« ali »nesrečna« (ne-blažena), tj. zavezana v bolečinah in v svoji bolečini ona hrepeni po odrešitvi....
Bolečina, ki jo doživlja duhovna snov, je vam ljudem nerazumljiva, ker tisto kar je bilo dano vaši duši kot ovoj.... vaše zemeljsko telo.... je sposobno čutiti in prenašati (vzdržati) bolečino le do določene mere, katere pa ni mogoče primerjati z agonijami (mukami), ki jih duša mora prestajati v svojem ne-odkupljenem stanju, in katere čutijo še naprej zavezane duhovne snovi v svoji zunanji obliki (ovoju). Ampak glede na to, ker je šele duša samo-zavedno bitje, si lahko ona le v stanju človeka zavestno prizadeva k spremembi svojega značaja, k pretvorbi v svoj izvirni značaj.
Spoznanje, da ona nikoli ne more umreti, da bo ona obstajala za vedno, jo bo potem prav tako motiviralo, da resno stremi k srečnemu, večnemu življenju, da stremi k "življenju v blaženosti" in, da zopet pridobi Moč in Svetlobo, da bi bila aktivna v skladu z zakonom Božanskega reda. Vendar pa vse dokler ji manjka tega spoznanja, človek na Zemlji živi nekoristno, in duša bo ostala zavezana ter bo prav tako zapustila svoje telo v zavezanem stanju.... In potem se stanje agonije, katerega ona ni tako polno čutila na Zemlji, ponovno pojavi.
Ona je mrtva, čeprav obstaja.... Ona si ni pridobila blaženega stanja na Zemlji, stanje pregnanstva ji prav tako ponovno preti, če ji ne uspe pridobiti spoznanja v kraljestvu onostranstva, da ni prenehala obstajati in niti ne more prenehati obstajati, čeprav ne živi več na Zemlji.... Edino to spoznanje jo lahko v kraljestvu onostranstva spodbudi k temu, da naposled stremi k "življenju" in potem bo ona prav tako prejela pomoč, da bo to naredila.
Vendar pa je grozno za eno že samozavestno dušo, če mora ona znova doživeti usodo ponovnega pregnanstva.... ko ji bo njena samozavest odvzeta in se mora ona napotiti po poti skozi stvaritve, razstavljena na neštete drobcene delce in ponovno trpeti neskončno agonijo, katero vsaka zunanja oblika (ovoj) predstavlja za duhovno bitje. Ker samo skozi agonijo (bolečino) lahko duhovno bitje postane tako daleč prečiščeno, da bo ponovno dozorelo v samozavestno bitje, ki bo nekega dne živelo in potem za vso večnost ne bo ponovno izgubilo svojega življenja. AMEN
PrevajalciVocê foi criado para a eternidade.... Portanto, você não pode mais falecer eternamente, mesmo que tenha tido um começo. Mas vocês foram capazes de mudar a sua natureza, e o fizeram e assim se privaram temporariamente da consciência do ego. Você continuou a existir, mas não estava mais consciente do seu ser. No entanto, este estado não era felicidade, não era uma passagem feliz para o nada, mas era um estado de tormento, porque significava escravidão para o espiritual, outrora criado livremente, que também sentia esta escravidão como tormento. Mas como agora você existe eternamente, você também será capaz de desfrutar do seu ser, você viverá em um estado de felicidade, ou seja, será capaz de trabalhar seu caminho para a alegria em força e luz. Este é o seu objetivo, o objetivo de tudo o que uma vez criado por Mim, que ele vive e é ativo de acordo com a Minha vontade, que é feliz como Eu, cheio de luz e força, e pode criar e se moldar para sua própria felicidade. No entanto, inúmeros seres irradiados por Mim em luz e liberdade perderam sua autoconsciência por sua própria culpa. Desistiram da sua liberdade, da sua luz e da sua força e escolheram um destino terrível para si próprios. Mas eles não puderam se destruir e nunca serão capazes de o fazer. Se este estado voluntariamente escolhido sem consciência de ego estivesse livre de todo tormento, então nenhum ser jamais lutaria por uma vida de felicidade, pois então também teria falecido, por assim dizer, apenas reconhecido por Mim mesmo como um ser.... Mas os tormentos de um ser banido são inconcebíveis, e a ameaça de um novo banimento não vos deve deixar intocados, porque mesmo que vos falte auto-consciência, sereis sujeitos a tormentos que sereis capazes de compreender em retrospectiva, um dia, quando tiverdes entrado na vida. Pois é o espiritual que sofre, não o ser humano que você acha que faleceu. E o espiritual pode realmente ser congelado em si mesmo, mas não se extingue, não é insensível e sofre as maiores agonias, mesmo em sua mais ínfima substância, razão pela qual toda a criação é o limite espiritual na matéria, ao contrário do reino da luz e do seu reino de luz. ao contrário do reino da luz e dos seus habitantes.... como "não redimido" é também "infeliz", ou seja, preso na dor, e definha no seu tormento de redenção. A dor que o espiritual sente é incompreensível para vocês, humanos, porque aquilo que foi dado à vossa alma como uma cobertura.... seu corpo terreno.... só pode sentir e suportar a dor até certo ponto, mas isso não é comparação com os tormentos que a alma tem de suportar num estado não redimido e que a substância espiritual ainda ligada também sente na sua forma externa. Mas como a alma é apenas um ser consciente, ela também só pode lutar conscientemente por uma mudança de sua natureza, uma transformação para sua natureza original, no palco como um ser humano. A consciência de que nunca poderá perecer, de que existirá eternamente, fará com que também ela se esforce seriamente para moldar a eternidade feliz para si mesma, para lutar por uma "vida em êxtase" e para adquirir força e luz novamente, a fim de poder ser ativa de acordo com a lei da ordem divina. Mas enquanto faltar esta realização o ser humano vive inutilmente na Terra, e a alma permanece ligada e também deixa o seu corpo ainda ligado.... E agora emerge novamente o estado agonizante, que na Terra não se sentia assim. Está morto, embora exista.... Ela não adquiriu a vida feliz na Terra, o estado de banimento a ameaça novamente se ela não conseguir alcançar a realização no reino do além de que ela não faleceu e não pode passar, mesmo que ela não viva mais na Terra.... Somente esta realização pode induzi-la no reino do além a lutar pela "vida", e ela também será ajudada nisto. Mas é terrível para uma alma já consciente de si mesma quando experimenta o destino de um novo banimento novamente.... quando a sua autoconsciência lhe é retirada e tem de percorrer o caminho através da criação em inúmeras pequenas partículas e tem de suportar novamente os tormentos intermináveis que qualquer forma externa significa para o ser espiritual. Pois somente através de tormentos o espiritual pode ser purificado a tal ponto que amadurece novamente em um ser I-consciente que uma vez deveria viver e agora não perderá mais sua vida eternamente...._>Amém
Prevajalci