Vi ste bili ustvarjeni za večnost.... S tem vi nikoli za veke vekov ne morete prenehati obstajati, čeprav ste imeli začetek. Vendar ste vi sposobni spremeniti svoj značaj in to ste tudi storili ter s tem ste sebe začasno oropali samozavedanja. Vi ste prav gotovo še naprej obstajali, vendar se niste več zavedali svojega obstoja. Kljub temu to ni bilo stanje sreče, to ni bil blažen prehod v praznino (v nič), temveč je to bilo stanje agonije (muke, trpljenja) zato, ker je to predstavljalo omejitev (zavezanost) za duhovno bitje, ki je nekoč bilo ustvarjeno kot svobodno bitje, ki je prav tako doživljalo to omejitev kot agonijo.
Ker pa boste vi obstajali večno, bi se vi prav tako morali veseliti svojega obstoja, vi bi morali živeti v blaženem stanju, kar pomeni, biti aktivni za svoje lastno zadovoljstvo v Moči in Svetlobi. To je vaš cilj, cilj vsega kar je bilo nekoč ustvarjeno od Mene, da živi in, da je aktivno v skladu z Mojo voljo, da bo blaženo srečno v polni Svetlobi in Moči kakor Jaz in sposobno ustvarjati in oblikovati za svoje lastno zadovoljstvo. Vendar pa so nešteta bitja katera Sem izseval v svetlobi in svobodi, izgubila svoje samozavedanje zaradi lastne krivde. Ona so se sama odrekla svoje svobode, Svetlobe in Moči in izbrala za sebe grozno usodo.... Toda ona niso bila sposobna uničiti sebe samih in prav tako to večno ne bodo sposobna narediti.
Če bi to prostovoljno izbrano stanje brez samozavedanja bilo prosto vseh muk, si nobeno bitje nikoli ne bi prizadevalo za življenje v blaženosti, ker potem bi ono do določenega obsega izginilo in bi bilo prepoznavno od Mene Samega le še kot bitje. Toda agonije izgnanega bitja so nepredstavljive, in vi ljudje ne bi smeli ostati ravnodušni pred grožnjo ponovnega izgnanstva (v materijo), ker celo, če vam primanjkuje samozavedanja, boste vi kljub temu izpostavljeni agonijam, katere boste nekega dne lahko dojeli v retrospektivi, ko boste vstopili v življenje.
Kajti duhovna bit je ta, ki trpi, in ne človek za katerega vi smatrate, da je umrl. In duhovna bit (bistvo) se povsem zagotovo lahko strdi v sebi, vendar ni izbrisana, ona ni neobčutljiva in trpi hude bolečine, tudi v svoji najmanjši substanci (snovi). Zatorej celotno stvarjenje.... duhovna substanca zavezana v materiji.... kot primerjava s kraljestvom svetlobe in njegovimi prebivalci.... je »neodrešena« ali »nesrečna« (ne-blažena), tj. zavezana v bolečinah in v svoji bolečini ona hrepeni po odrešitvi....
Bolečina, ki jo doživlja duhovna snov, je vam ljudem nerazumljiva, ker tisto kar je bilo dano vaši duši kot ovoj.... vaše zemeljsko telo.... je sposobno čutiti in prenašati (vzdržati) bolečino le do določene mere, katere pa ni mogoče primerjati z agonijami (mukami), ki jih duša mora prestajati v svojem ne-odkupljenem stanju, in katere čutijo še naprej zavezane duhovne snovi v svoji zunanji obliki (ovoju). Ampak glede na to, ker je šele duša samo-zavedno bitje, si lahko ona le v stanju človeka zavestno prizadeva k spremembi svojega značaja, k pretvorbi v svoj izvirni značaj.
Spoznanje, da ona nikoli ne more umreti, da bo ona obstajala za vedno, jo bo potem prav tako motiviralo, da resno stremi k srečnemu, večnemu življenju, da stremi k "življenju v blaženosti" in, da zopet pridobi Moč in Svetlobo, da bi bila aktivna v skladu z zakonom Božanskega reda. Vendar pa vse dokler ji manjka tega spoznanja, človek na Zemlji živi nekoristno, in duša bo ostala zavezana ter bo prav tako zapustila svoje telo v zavezanem stanju.... In potem se stanje agonije, katerega ona ni tako polno čutila na Zemlji, ponovno pojavi.
Ona je mrtva, čeprav obstaja.... Ona si ni pridobila blaženega stanja na Zemlji, stanje pregnanstva ji prav tako ponovno preti, če ji ne uspe pridobiti spoznanja v kraljestvu onostranstva, da ni prenehala obstajati in niti ne more prenehati obstajati, čeprav ne živi več na Zemlji.... Edino to spoznanje jo lahko v kraljestvu onostranstva spodbudi k temu, da naposled stremi k "življenju" in potem bo ona prav tako prejela pomoč, da bo to naredila.
Vendar pa je grozno za eno že samozavestno dušo, če mora ona znova doživeti usodo ponovnega pregnanstva.... ko ji bo njena samozavest odvzeta in se mora ona napotiti po poti skozi stvaritve, razstavljena na neštete drobcene delce in ponovno trpeti neskončno agonijo, katero vsaka zunanja oblika (ovoj) predstavlja za duhovno bitje. Ker samo skozi agonijo (bolečino) lahko duhovno bitje postane tako daleč prečiščeno, da bo ponovno dozorelo v samozavestno bitje, ki bo nekega dne živelo in potem za vso večnost ne bo ponovno izgubilo svojega življenja. AMEN
PrevajalciSiete stati creati per l’Eternità. Perciò non potete mai più svanire in eterno, benché abbiate avuto un inizio. Ma vi potevate modificare nel vostro essere, e lo avete anche fatto e vi siete con ciò temporaneamente derubati della consapevolezza dell’io. Avete continuato ad esistere, ma non vi era più consapevole il vostro essere. Ciononostante questo stato non era nessuna beatitudine, non era uno svanire beato in un nulla, ma era uno stato di tormento perché significava per lo spirituale una volta creato libero essere legato, che percepiva anche questo stato legato come tormento. Ma dato che ora rimanete eternamente esistenti, dovete anche poter gioire della vostra esistenza, dovete vivere in uno stato beato, cioè poter agire per la vostra gioia nella Forza e nella Luce. Questa è la vostra meta, la meta dello spirituale una volta creato da Me, che viva e sia attivo nella Mia Volontà, che sia pieno di Luce e di Forza come Me e che possa attivarsi in modo creativo e formativo per la propria felicità. Ma innumerevoli esseri irradiati da Me nella Luce e nella Libertà, hanno perduto la consapevolezza dell’io per la propria colpa. Hanno rinunciato alla loro Libertà, alla loro Luce e Forza ed hanno scelto per sé stessi una sorte orribile. Ma non potevano distruggere sé stessi e non lo potranno mai in eterno. Se ora questo stato senza la consapevolezza dell’io scelto liberamente fosse senza tormento, nessun essere non tenderebbe mai nella vita alla beatitudine, perché allora sarebbe anche quasi svanito, riconosciuto ancora come essere soltanto da Me Stesso. Ma i tormenti di un essere legato sono inimmaginabili, ed una minaccia di una Nuova Rilegazione non deve lasciare indifferenti voi uomini, perché anche se vi manca la consapevolezza dell’io, sarete comunque esposti a dei tormenti, che una volta potrete afferrare nella retrospezione, quando sarete entrati nella Vita, perché soffre lo spirituale, non l’uomo, che voi credete passato. E lo spirituale può essere bensì irrigidito in sé, ma non è cancellato, non è senza sensazione, e soffre i tormenti più grandi, anche nella sua sostanza più minuscola, per cui anche l’intera Creazione, lo spirituale legato nella materia, in contrasto al Regno di Luce e dei suoi abitanti, è come “non redento” anche “infelice” e langue nella sua pena la Redenzione. La pena che percepisce lo spirituale, è per voi uomini incomprensibile, perché ciò che è stato dato alla vostra anima come involucro, il vostro corpo terreno, sente e può sopportare dei dolori soltanto fino ad un certo grado, che però non sono niente a paragonare con i tormenti che l’anima deve tollerare nello stato non liberato ed i quali sente anche lo spirituale ancora legato nella sua forma esteriore. Ma dato che soltanto l’anima è un essere autoconsapevole, può tendere coscientemente ad un cambiamento del suo essere, una trasformazione nel suo essere Ur, soltanto nello stadio come uomo. La conoscenza che non può mai svanire, che rimane eternamente esistente, la indurrà anche ad un serio tendere di formarsi l’Eternità felice, di tendere ad una “Vita nella Beatitudine” e di conquistarsi di nuovo la Forza e la Luce per poter essere attiva secondo la Legge dell’eterno Ordine. Ma fintanto che le manca questa conoscenza, l’uomo vive inutilmente sulla Terra, e l’anima rimane legata e lascia ancora legata il suo corpo. Ed ora si manifesta di nuovo lo stato tormentoso che sulla Terra non aveva percepito come tale. Lei è morta, benché esista, sulla Terra non si è conquistata la Vita che rende felice, lo stato della Rilegazione la minaccia di nuovo anche ora, se non le riesce di giungere alla conoscenza nel Regno dell’aldilà, che non è svanita e non può svanire, benché non viva più sulla Terra. Questa conoscenza la può indurre soltanto nel Regno dell’aldilà, di tendere ora comunque alla “Vita” ed in questo è anche aiutata. Ma è terribile per un’anima già auto consapevole, quando sperimenta di nuovo il destino della Nuova Rilegazione, quando le viene tolta la consapevolezza dell’io e deve passare il percorso attraverso la Creazione in innumerevoli particelle e deve di nuovo sopportare gli infiniti tormenti, che significa per lo spirituale ogni forma esteriore. Perché soltanto attraverso i tormenti lo spirituale può essere purificato in quanto che deve di nuovo maturare fino ad un essere consapevole dell’io, che una volta deve vivere e poi non perderà mai più in eterno la sua Vita.
Amen
Prevajalci