Primerjaj objavo s prevodom

Več prevodov Naključna objava:

AGONIJA BITIJ BREZ SAMOZAVESTI .... RIMLJANOM 8:19-22 ....

Vi ste bili ustvarjeni za večnost.... S tem vi nikoli za veke vekov ne morete prenehati obstajati, čeprav ste imeli začetek. Vendar ste vi sposobni spremeniti svoj značaj in to ste tudi storili ter s tem ste sebe začasno oropali samozavedanja. Vi ste prav gotovo še naprej obstajali, vendar se niste več zavedali svojega obstoja. Kljub temu to ni bilo stanje sreče, to ni bil blažen prehod v praznino (v nič), temveč je to bilo stanje agonije (muke, trpljenja) zato, ker je to predstavljalo omejitev (zavezanost) za duhovno bitje, ki je nekoč bilo ustvarjeno kot svobodno bitje, ki je prav tako doživljalo to omejitev kot agonijo.

Ker pa boste vi obstajali večno, bi se vi prav tako morali veseliti svojega obstoja, vi bi morali živeti v blaženem stanju, kar pomeni, biti aktivni za svoje lastno zadovoljstvo v Moči in Svetlobi. To je vaš cilj, cilj vsega kar je bilo nekoč ustvarjeno od Mene, da živi in, da je aktivno v skladu z Mojo voljo, da bo blaženo srečno v polni Svetlobi in Moči kakor Jaz in sposobno ustvarjati in oblikovati za svoje lastno zadovoljstvo. Vendar pa so nešteta bitja katera Sem izseval v svetlobi in svobodi, izgubila svoje samozavedanje zaradi lastne krivde. Ona so se sama odrekla svoje svobode, Svetlobe in Moči in izbrala za sebe grozno usodo.... Toda ona niso bila sposobna uničiti sebe samih in prav tako to večno ne bodo sposobna narediti.

Če bi to prostovoljno izbrano stanje brez samozavedanja bilo prosto vseh muk, si nobeno bitje nikoli ne bi prizadevalo za življenje v blaženosti, ker potem bi ono do določenega obsega izginilo in bi bilo prepoznavno od Mene Samega le še kot bitje. Toda agonije izgnanega bitja so nepredstavljive, in vi ljudje ne bi smeli ostati ravnodušni pred grožnjo ponovnega izgnanstva (v materijo), ker celo, če vam primanjkuje samozavedanja, boste vi kljub temu izpostavljeni agonijam, katere boste nekega dne lahko dojeli v retrospektivi, ko boste vstopili v življenje.

Kajti duhovna bit je ta, ki trpi, in ne človek za katerega vi smatrate, da je umrl. In duhovna bit (bistvo) se povsem zagotovo lahko strdi v sebi, vendar ni izbrisana, ona ni neobčutljiva in trpi hude bolečine, tudi v svoji najmanjši substanci (snovi). Zatorej celotno stvarjenje.... duhovna substanca zavezana v materiji.... kot primerjava s kraljestvom svetlobe in njegovimi prebivalci.... je »neodrešena« ali »nesrečna« (ne-blažena), tj. zavezana v bolečinah in v svoji bolečini ona hrepeni po odrešitvi....

Bolečina, ki jo doživlja duhovna snov, je vam ljudem nerazumljiva, ker tisto kar je bilo dano vaši duši kot ovoj.... vaše zemeljsko telo.... je sposobno čutiti in prenašati (vzdržati) bolečino le do določene mere, katere pa ni mogoče primerjati z agonijami (mukami), ki jih duša mora prestajati v svojem ne-odkupljenem stanju, in katere čutijo še naprej zavezane duhovne snovi v svoji zunanji obliki (ovoju). Ampak glede na to, ker je šele duša samo-zavedno bitje, si lahko ona le v stanju človeka zavestno prizadeva k spremembi svojega značaja, k pretvorbi v svoj izvirni značaj.

Spoznanje, da ona nikoli ne more umreti, da bo ona obstajala za vedno, jo bo potem prav tako motiviralo, da resno stremi k srečnemu, večnemu življenju, da stremi k "življenju v blaženosti" in, da zopet pridobi Moč in Svetlobo, da bi bila aktivna v skladu z zakonom Božanskega reda. Vendar pa vse dokler ji manjka tega spoznanja, človek na Zemlji živi nekoristno, in duša bo ostala zavezana ter bo prav tako zapustila svoje telo v zavezanem stanju.... In potem se stanje agonije, katerega ona ni tako polno čutila na Zemlji, ponovno pojavi.

Ona je mrtva, čeprav obstaja.... Ona si ni pridobila blaženega stanja na Zemlji, stanje pregnanstva ji prav tako ponovno preti, če ji ne uspe pridobiti spoznanja v kraljestvu onostranstva, da ni prenehala obstajati in niti ne more prenehati obstajati, čeprav ne živi več na Zemlji.... Edino to spoznanje jo lahko v kraljestvu onostranstva spodbudi k temu, da naposled stremi k "življenju" in potem bo ona prav tako prejela pomoč, da bo to naredila.

Vendar pa je grozno za eno že samozavestno dušo, če mora ona znova doživeti usodo ponovnega pregnanstva.... ko ji bo njena samozavest odvzeta in se mora ona napotiti po poti skozi stvaritve, razstavljena na neštete drobcene delce in ponovno trpeti neskončno agonijo, katero vsaka zunanja oblika (ovoj) predstavlja za duhovno bitje. Ker samo skozi agonijo (bolečino) lahko duhovno bitje postane tako daleč prečiščeno, da bo ponovno dozorelo v samozavestno bitje, ki bo nekega dne živelo in potem za vso večnost ne bo ponovno izgubilo svojega življenja. AMEN

Prevajalci
Prevod: Lorens Novosel

Qualen des Wesens ohne Ichbewußtsein.... Römer 8, 19-22....

Für die Ewigkeit seid ihr erschaffen worden.... Ihr könnt also ewiglich nicht mehr vergehen, wenngleich ihr einen Anfang hattet. Aber ihr konntet euch verändern in eurem Wesen, und ihr hattet dies auch getan und euch dadurch zeitweilig des Ichbewußtseins beraubt. Ihr bestandet wohl weiter, es war euch aber euer Sein nicht mehr bewußt. Dennoch war dieser Zustand keine Seligkeit, es war kein seliges Vergehen in ein Nichts, sondern es war ein Qualzustand, weil es Gebundenheit bedeutete für das einst frei geschaffene Geistige, das diese Gebundenheit auch als Qual empfand. Da ihr nun aber ewiglich bestehenbleibt, sollt ihr euch auch eures Seins erfreuen können, ihr sollt in einem seligen Zustand leben, d.h. wirken können euch zur Freude in Kraft und Licht. Das ist euer Ziel, das Ziel alles von Mir einst Geschaffenen, daß es lebet und tätig ist in Meinem Willen, daß es voller Licht und Kraft selig ist gleich Mir und sich schaffend und gestaltend betätigen kann zur eigenen Beglückung. Doch unzählige von Mir in Licht und Freiheit ausgestrahlte Wesen haben das Ichbewußtsein verloren aus eigener Schuld. Sie gaben die Freiheit, das Licht und die Kraft hin und wählten sich selbst ein entsetzliches Los.... Aber sie konnten sich nicht selbst vernichten und werden es auch ewig nicht können. Wäre nun dieser freiwillig gewählte Zustand ohne Ichbewußtsein frei von aller Qual, dann würde kein Wesen jemals ein Leben in Seligkeit anstreben, denn es würde dann auch gleichsam vergangen sein, nur von Mir Selbst noch als Wesen erkannt.... Die Qualen eines gebannten Wesens aber sind unvorstellbar, und es soll euch Menschen die Androhung einer Neubannung nicht unberührt lassen, denn ob euch auch das Ichbewußtsein fehlt, so werdet ihr doch Qualen ausgesetzt sein, die ihr einmal rückschauend werdet erfassen können, wenn ihr zum Leben werdet eingegangen sein. Denn es leidet das Geistige, nicht der Mensch, den ihr vergangen wähnet. Und das Geistige kann wohl in sich erstarrt sein, aber es ist nicht ausgelöscht, es ist nicht empfindungslos, und es leidet die größten Qualen, auch in seiner winzigsten Substanz, weshalb auch die gesamte Schöpfung.... das in der Materie gebundene Geistige.... gegensätzlich zum Lichtreich und dessen Bewohnern.... als "unerlöst" auch "unselig", d.h. schmerz- gebunden, ist und in seiner Pein nach Erlösung schmachtet. Die Pein, die das Geistige empfindet, ist für euch Menschen unverständlich, weil das, was eurer Seele als Hülle gegeben wurde.... euer irdischer Leib.... nur Schmerzen bis zu einem gewissen Grade empfinden und aushalten kann, die aber kein Vergleich sind zu den Qualen, welche die Seele erdulden muß in unerlöstem Zustand und welche auch das noch gebundene Geistige empfindet in seiner Außenform. Doch weil erst die Seele ein ichbewußtes Wesen ist, kann sie auch erst in dem Stadium als Mensch eine Änderung ihres Wesens, eine Umwandlung zu ihrem Urwesen, bewußt anstreben. Die Erkenntnis, daß sie niemals vergehen kann, daß sie ewiglich bestehenbleibt, wird sie dann auch zu ernstem Streben veranlassen, sich die Ewigkeit glücklich zu gestalten, ein "Leben in Seligkeit" anzustreben und Kraft und Licht sich wieder zu erwerben, um tätig sein zu können nach dem Gesetz göttlicher Ordnung. Aber solange ihr diese Erkenntnis fehlt, lebt der Mensch nutzlos auf Erden, und die Seele bleibt gebunden und verläßt auch ihren Körper noch gebunden.... Und es tritt nun wieder der qualvolle Zustand hervor, den sie auf Erden nicht so empfunden hat. Sie ist tot, wenngleich sie besteht.... Das beglückende Leben hat sie sich nicht erworben auf Erden, der Zustand der Bannung droht ihr auch nun wieder, wenn es ihr nicht gelingt, im jenseitigen Reich zu der Erkenntnis zu gelangen, daß sie nicht vergangen ist und nicht vergehen kann, wenngleich sie nicht mehr auf Erden lebt.... Nur diese Erkenntnis kann sie im jenseitigen Reich dazu veranlassen, nun doch noch das "Leben" anzustreben, und es wird ihr auch dabei geholfen werden. Aber entsetzlich ist es für eine schon ichbewußte Seele, wenn sie wieder das Schicksal der Neubannung erfährt.... wenn ihr das Ichbewußtsein genommen wird und sie in unzähligen Partikelchen den Gang durch die Schöpfung gehen muß und die endlosen Qualen wieder erdulden muß, die eine jegliche Außenform für das Geistige bedeutet. Denn nur durch Qualen kann das Geistige so weit geläutert werden, daß es wieder zu einem ichbewußten Wesen heranreift, das einmal leben soll und sein Leben nun ewiglich nicht mehr verlieren wird....

Amen

Prevajalci
This is an original publication by Bertha Dudde