Vi ste bili ustvarjeni za večnost.... S tem vi nikoli za veke vekov ne morete prenehati obstajati, čeprav ste imeli začetek. Vendar ste vi sposobni spremeniti svoj značaj in to ste tudi storili ter s tem ste sebe začasno oropali samozavedanja. Vi ste prav gotovo še naprej obstajali, vendar se niste več zavedali svojega obstoja. Kljub temu to ni bilo stanje sreče, to ni bil blažen prehod v praznino (v nič), temveč je to bilo stanje agonije (muke, trpljenja) zato, ker je to predstavljalo omejitev (zavezanost) za duhovno bitje, ki je nekoč bilo ustvarjeno kot svobodno bitje, ki je prav tako doživljalo to omejitev kot agonijo.
Ker pa boste vi obstajali večno, bi se vi prav tako morali veseliti svojega obstoja, vi bi morali živeti v blaženem stanju, kar pomeni, biti aktivni za svoje lastno zadovoljstvo v Moči in Svetlobi. To je vaš cilj, cilj vsega kar je bilo nekoč ustvarjeno od Mene, da živi in, da je aktivno v skladu z Mojo voljo, da bo blaženo srečno v polni Svetlobi in Moči kakor Jaz in sposobno ustvarjati in oblikovati za svoje lastno zadovoljstvo. Vendar pa so nešteta bitja katera Sem izseval v svetlobi in svobodi, izgubila svoje samozavedanje zaradi lastne krivde. Ona so se sama odrekla svoje svobode, Svetlobe in Moči in izbrala za sebe grozno usodo.... Toda ona niso bila sposobna uničiti sebe samih in prav tako to večno ne bodo sposobna narediti.
Če bi to prostovoljno izbrano stanje brez samozavedanja bilo prosto vseh muk, si nobeno bitje nikoli ne bi prizadevalo za življenje v blaženosti, ker potem bi ono do določenega obsega izginilo in bi bilo prepoznavno od Mene Samega le še kot bitje. Toda agonije izgnanega bitja so nepredstavljive, in vi ljudje ne bi smeli ostati ravnodušni pred grožnjo ponovnega izgnanstva (v materijo), ker celo, če vam primanjkuje samozavedanja, boste vi kljub temu izpostavljeni agonijam, katere boste nekega dne lahko dojeli v retrospektivi, ko boste vstopili v življenje.
Kajti duhovna bit je ta, ki trpi, in ne človek za katerega vi smatrate, da je umrl. In duhovna bit (bistvo) se povsem zagotovo lahko strdi v sebi, vendar ni izbrisana, ona ni neobčutljiva in trpi hude bolečine, tudi v svoji najmanjši substanci (snovi). Zatorej celotno stvarjenje.... duhovna substanca zavezana v materiji.... kot primerjava s kraljestvom svetlobe in njegovimi prebivalci.... je »neodrešena« ali »nesrečna« (ne-blažena), tj. zavezana v bolečinah in v svoji bolečini ona hrepeni po odrešitvi....
Bolečina, ki jo doživlja duhovna snov, je vam ljudem nerazumljiva, ker tisto kar je bilo dano vaši duši kot ovoj.... vaše zemeljsko telo.... je sposobno čutiti in prenašati (vzdržati) bolečino le do določene mere, katere pa ni mogoče primerjati z agonijami (mukami), ki jih duša mora prestajati v svojem ne-odkupljenem stanju, in katere čutijo še naprej zavezane duhovne snovi v svoji zunanji obliki (ovoju). Ampak glede na to, ker je šele duša samo-zavedno bitje, si lahko ona le v stanju človeka zavestno prizadeva k spremembi svojega značaja, k pretvorbi v svoj izvirni značaj.
Spoznanje, da ona nikoli ne more umreti, da bo ona obstajala za vedno, jo bo potem prav tako motiviralo, da resno stremi k srečnemu, večnemu življenju, da stremi k "življenju v blaženosti" in, da zopet pridobi Moč in Svetlobo, da bi bila aktivna v skladu z zakonom Božanskega reda. Vendar pa vse dokler ji manjka tega spoznanja, človek na Zemlji živi nekoristno, in duša bo ostala zavezana ter bo prav tako zapustila svoje telo v zavezanem stanju.... In potem se stanje agonije, katerega ona ni tako polno čutila na Zemlji, ponovno pojavi.
Ona je mrtva, čeprav obstaja.... Ona si ni pridobila blaženega stanja na Zemlji, stanje pregnanstva ji prav tako ponovno preti, če ji ne uspe pridobiti spoznanja v kraljestvu onostranstva, da ni prenehala obstajati in niti ne more prenehati obstajati, čeprav ne živi več na Zemlji.... Edino to spoznanje jo lahko v kraljestvu onostranstva spodbudi k temu, da naposled stremi k "življenju" in potem bo ona prav tako prejela pomoč, da bo to naredila.
Vendar pa je grozno za eno že samozavestno dušo, če mora ona znova doživeti usodo ponovnega pregnanstva.... ko ji bo njena samozavest odvzeta in se mora ona napotiti po poti skozi stvaritve, razstavljena na neštete drobcene delce in ponovno trpeti neskončno agonijo, katero vsaka zunanja oblika (ovoj) predstavlja za duhovno bitje. Ker samo skozi agonijo (bolečino) lahko duhovno bitje postane tako daleč prečiščeno, da bo ponovno dozorelo v samozavestno bitje, ki bo nekega dne živelo in potem za vso večnost ne bo ponovno izgubilo svojega življenja. AMEN
PrevajalciVous avez été créés pour l'Éternité. Donc vous ne pouvez jamais plus disparaître dans l’éternité, bien que vous ayez eu un début. Mais vous pouvez vous modifier dans votre être, et vous-même l'avez fait et vous vous êtes avec cela temporairement privés de la conscience de soi. Vous avez continué à exister, mais votre être n'était plus conscient. Dans cet état il n’y avait aucune béatitude, ce n'était pas une disparition bienheureuse en rien, mais c’était un état de tourment parce qu'il signifiait pour le spirituel autrefois créé libre d’être lié, et il percevait cet état lié comme un tourment. Mais vu que maintenant vous restez éternellement existants, vous devez aussi pouvoir vous réjouir de votre existence, vous devez vivre dans un état bienheureux et pouvoir agir pour votre joie dans la Force et dans la Lumière. Cela est votre but, le but de chaque être autrefois créé par Moi que de vivre et être actif dans Ma Volonté, et donc être plein de Lumière et de Force comme Moi et pouvoir s'activer d’une manière créatrice et formatrice pour son bonheur. Mais d’innombrables êtres rayonnés de Moi dans la Lumière et dans la Liberté, ont perdu la conscience de soi par leur faute. Ils ont renoncé à leur Liberté, à leur Lumière et à leur Force et ont choisi pour eux-mêmes un sort horrible. Mais ils ne pouvaient pas se détruire eux-mêmes et ils ne le pourront jamais dans l’éternité. Si maintenant cet état sans conscience de soi choisi librement était sans tourment, aucun être ne tendrait jamais à la vie et à la béatitude, parce qu'alors il aurait presque disparu, et ne serait reconnu encore comme être que seulement par Moi-Même. Mais les tourments d'un être lié sont inimaginables, et la menace d’une Nouvelle Relégation ne doit pas laisser les hommes indifférents, parce que même s’il vous manque la conscience de soi, de toute façon vous serez exposés à des tourments qu'un jour vous pourrez saisir en rétrospection, lorsque vous serez entrés dans la Vie, parce que le spirituel souffre, mais pas l'homme que vous croyez disparu. Et le spirituel peut être certes raidi en soi, mais il n'est pas rayé, il n'est pas sans sensation, et il souffre les tourments les plus grands, même dans sa substance la plus minuscule, donc aussi la Création entière, c’est-à-dire le spirituel lié dans la matière, contrairement au Règne de la Lumière et à ses habitants, car il «n'est pas racheté» donc il est aussi «malheureux» et aspire à sa Libération. La peine que perçoit le spirituel est pour vous les hommes incompréhensible, parce que ce qui a été donné à votre âme comme enveloppe, votre corps terrestre, sent et peut supporter des douleurs seulement jusqu'à un certain degré qui cependant ne sont rien à comparer avec les tourments que l'âme doit tolérer dans l'état non libéré car elle sent le spirituel encore lié dans sa forme extérieure. Mais vu que seulement l'âme est un être auto-conscient, elle peut tendre consciemment à un changement de son être, une transformation dans son être d’Ur, seulement dans le stade en tant qu’homme. La connaissance qui ne peut jamais disparaître qui reste éternellement existante, la poussera même à une tendance sérieuse à se former une vie éternelle heureuse, à une tendance à une «Vie dans la Béatitude» et à se conquérir de nouveau la Force et la Lumière pour pouvoir être actif selon la Loi de l'Ordre éternel. Mais tant qu’il lui manque cette connaissance, l'homme vit inutilement sur la Terre, et l'âme reste liée et laisse aussi son corps lié. Et maintenant il se manifeste de nouveau un état atroce qui sur la Terre n'avait pas été perçu comme tel. Elle est morte, bien qu’elle existe, sur la Terre elle ne s'est pas conquis la Vie qui rend heureux, l'état de Relégation la menace de nouveau même maintenant si elle ne réussit pas à arriver à la connaissance dans le Règne de l'au-delà, car elle n'est pas disparue et elle ne peut pas disparaître, bien qu’elle ne vive plus sur la Terre. Cette connaissance peut la pousser seulement dans le Règne de l'au-delà à tendre maintenant de toute façon à la «Vie» et en cela elle est aidée. Mais c’est terrible pour une âme déjà auto-consciente, lorsqu’elle expérimente de nouveau le destin d’une Nouvelle Relégation, lorsqu’il lui est enlevé la conscience de soi et qu’elle doit refaire le parcours à travers la Création en d’innombrables particules et doit de nouveau supporter les infinis tourments que signifie pour le spirituel chaque forme extérieure. Parce que seulement à travers les tourments le spirituel peut être purifié puisque qu’il doit de nouveau mûrir jusqu'à un être conscient de soi, et un jour il doit vivre et ensuite il ne perdra jamais plus sa Vie dans l’éternité.
Amen
Prevajalci