Primerjaj objavo s prevodom

Več prevodov Naključna objava:

AGONIJA BITIJ BREZ SAMOZAVESTI .... RIMLJANOM 8:19-22 ....

Vi ste bili ustvarjeni za večnost.... S tem vi nikoli za veke vekov ne morete prenehati obstajati, čeprav ste imeli začetek. Vendar ste vi sposobni spremeniti svoj značaj in to ste tudi storili ter s tem ste sebe začasno oropali samozavedanja. Vi ste prav gotovo še naprej obstajali, vendar se niste več zavedali svojega obstoja. Kljub temu to ni bilo stanje sreče, to ni bil blažen prehod v praznino (v nič), temveč je to bilo stanje agonije (muke, trpljenja) zato, ker je to predstavljalo omejitev (zavezanost) za duhovno bitje, ki je nekoč bilo ustvarjeno kot svobodno bitje, ki je prav tako doživljalo to omejitev kot agonijo.

Ker pa boste vi obstajali večno, bi se vi prav tako morali veseliti svojega obstoja, vi bi morali živeti v blaženem stanju, kar pomeni, biti aktivni za svoje lastno zadovoljstvo v Moči in Svetlobi. To je vaš cilj, cilj vsega kar je bilo nekoč ustvarjeno od Mene, da živi in, da je aktivno v skladu z Mojo voljo, da bo blaženo srečno v polni Svetlobi in Moči kakor Jaz in sposobno ustvarjati in oblikovati za svoje lastno zadovoljstvo. Vendar pa so nešteta bitja katera Sem izseval v svetlobi in svobodi, izgubila svoje samozavedanje zaradi lastne krivde. Ona so se sama odrekla svoje svobode, Svetlobe in Moči in izbrala za sebe grozno usodo.... Toda ona niso bila sposobna uničiti sebe samih in prav tako to večno ne bodo sposobna narediti.

Če bi to prostovoljno izbrano stanje brez samozavedanja bilo prosto vseh muk, si nobeno bitje nikoli ne bi prizadevalo za življenje v blaženosti, ker potem bi ono do določenega obsega izginilo in bi bilo prepoznavno od Mene Samega le še kot bitje. Toda agonije izgnanega bitja so nepredstavljive, in vi ljudje ne bi smeli ostati ravnodušni pred grožnjo ponovnega izgnanstva (v materijo), ker celo, če vam primanjkuje samozavedanja, boste vi kljub temu izpostavljeni agonijam, katere boste nekega dne lahko dojeli v retrospektivi, ko boste vstopili v življenje.

Kajti duhovna bit je ta, ki trpi, in ne človek za katerega vi smatrate, da je umrl. In duhovna bit (bistvo) se povsem zagotovo lahko strdi v sebi, vendar ni izbrisana, ona ni neobčutljiva in trpi hude bolečine, tudi v svoji najmanjši substanci (snovi). Zatorej celotno stvarjenje.... duhovna substanca zavezana v materiji.... kot primerjava s kraljestvom svetlobe in njegovimi prebivalci.... je »neodrešena« ali »nesrečna« (ne-blažena), tj. zavezana v bolečinah in v svoji bolečini ona hrepeni po odrešitvi....

Bolečina, ki jo doživlja duhovna snov, je vam ljudem nerazumljiva, ker tisto kar je bilo dano vaši duši kot ovoj.... vaše zemeljsko telo.... je sposobno čutiti in prenašati (vzdržati) bolečino le do določene mere, katere pa ni mogoče primerjati z agonijami (mukami), ki jih duša mora prestajati v svojem ne-odkupljenem stanju, in katere čutijo še naprej zavezane duhovne snovi v svoji zunanji obliki (ovoju). Ampak glede na to, ker je šele duša samo-zavedno bitje, si lahko ona le v stanju človeka zavestno prizadeva k spremembi svojega značaja, k pretvorbi v svoj izvirni značaj.

Spoznanje, da ona nikoli ne more umreti, da bo ona obstajala za vedno, jo bo potem prav tako motiviralo, da resno stremi k srečnemu, večnemu življenju, da stremi k "življenju v blaženosti" in, da zopet pridobi Moč in Svetlobo, da bi bila aktivna v skladu z zakonom Božanskega reda. Vendar pa vse dokler ji manjka tega spoznanja, človek na Zemlji živi nekoristno, in duša bo ostala zavezana ter bo prav tako zapustila svoje telo v zavezanem stanju.... In potem se stanje agonije, katerega ona ni tako polno čutila na Zemlji, ponovno pojavi.

Ona je mrtva, čeprav obstaja.... Ona si ni pridobila blaženega stanja na Zemlji, stanje pregnanstva ji prav tako ponovno preti, če ji ne uspe pridobiti spoznanja v kraljestvu onostranstva, da ni prenehala obstajati in niti ne more prenehati obstajati, čeprav ne živi več na Zemlji.... Edino to spoznanje jo lahko v kraljestvu onostranstva spodbudi k temu, da naposled stremi k "življenju" in potem bo ona prav tako prejela pomoč, da bo to naredila.

Vendar pa je grozno za eno že samozavestno dušo, če mora ona znova doživeti usodo ponovnega pregnanstva.... ko ji bo njena samozavest odvzeta in se mora ona napotiti po poti skozi stvaritve, razstavljena na neštete drobcene delce in ponovno trpeti neskončno agonijo, katero vsaka zunanja oblika (ovoj) predstavlja za duhovno bitje. Ker samo skozi agonijo (bolečino) lahko duhovno bitje postane tako daleč prečiščeno, da bo ponovno dozorelo v samozavestno bitje, ki bo nekega dne živelo in potem za vso večnost ne bo ponovno izgubilo svojega življenja. AMEN

Prevajalci
Prevod: Lorens Novosel

The agony of the being without self-awareness.... Rom. 8, 19:22....

You were created for eternity.... Thus you cannot ever cease to exist even though you had a beginning. But you were able to change your nature and so you did and as a result temporarily deprived yourselves of self-awareness. You certainly continued to exist but you were no longer conscious of your existence. Nevertheless, it was not a state of happiness, it was no blissful passing away into a void but a state of torment because it signified restriction for the spiritual being that once was created as a free being, which also experienced this restriction as agony. But since you will continue to exist forever you should also be able to enjoy your existence, you should live in a blissful state, that is, you should be active for your own pleasure in strength and light. That is your goal, the goal of every being which once was created by Me is to live and be active in My will, to be blissfully happy in full light and strength like Me and able to create and shape for its own pleasure. Yet countless beings I emanated in light and freedom lost their self-awareness due to their own fault. They relinquished their freedom, light and strength and chose a dreadful fate for themselves.... But they were unable to destroy themselves and will never be able to do so either. Were this voluntarily chosen state without self-awareness devoid of all agony, no being would ever strive for a life in beatitude, for then it would, to a certain extent, have perished and only be recognised as a being by Myself. However, the agonies of a banished being are inconceivable, and you humans should not remain indifferent to the threat of a renewed banishment, for even if you lack self-awareness you will nevertheless be exposed to agonies which you will be able to comprehend one day in retrospect when you have entered into life. For it is the spiritual essence which suffers, not the human being whom you deem to have passed away. And the spiritual essence can certainly have hardened in itself but it is not obliterated, it is not insensitive and suffers extreme pain even in its tiniest substance, therefore the whole of Creation.... the spiritual substance bound in matter.... in contrast to the kingdom of light and its inhabitants.... is 'unredeemed' or 'unhappy', i.e. bound in pain, and in its pain it yearns for redemption.

The pain experienced by the spiritual substance is incomprehensible to you humans because that which was given to your soul as a covering.... your earthly body.... is only able to feel and endure pain up to a certain degree which, however, is no comparison to the agonies the soul has to endure in its unredeemed state and which are also felt by the still bound spiritual substances of the external shell. But since only the soul is a self-aware being it can therefore only in the state of a human being consciously aspire towards a change of its nature, a transformation into its fundamental nature. The realisation that it can never perish, that it will exist forever, will then also motivate it to seriously aspire towards a happy eternal life, to strive towards a 'life in beatitude' and to gain strength and light again in order to be active in accordance with the law of divine order. But as long as it lacks this realisation the human being's life on earth will be to no avail and the soul will remain bound and will also leave its body in a bound state.... And then the agonising state emerges again which it did not feel as much on earth. It is dead even though it exists.... It did not acquire the blissful life on earth, the state of banishment is also threatening it again if it does not succeed in coming to the realisation in the kingdom of the beyond that it has not and cannot cease to exist although it no longer lives on earth.... Only this realisation can prompt it in the kingdom of the beyond to strive towards 'life' after all, and then it will also receive help to do so. But it is dreadful for an already self-aware soul if it has to experience the fate of a new banishment again.... if its self-awareness is taken away and it has to take the path through the creations dissolved in countless tiny particles and to endure the agonies again, which every external shell represents for the spiritual being. For only by means of pain can the spiritual being become so purified that it will mature into a self-aware being again which shall live one day and will then never ever lose its life again....

Amen

Prevajalci
Prevod: Heidi Hanna