To je duh, ki oživlja (Jn 6,63)....
Dokler vi, ljudje, še niste prebudili duha v sebi v življenje, je vse znanje mrtvo in vas ne more pripeljati do življenja. In ne glede na to, kako globoko si razum prizadeva prodreti, ne bo dosegel svojega cilja - namreč, da bi z vso jasnostjo prodrl v Božji načrt odrešenja, tako da bi mu vse postalo razumljivo, da bi spoznal delovanje in vladanje Boga v Njegovi ljubezni in modrosti ter bi se vnél v ljubezni do Njega.... Šele prebujeni duh vidi svetlo in jasno. In človek tedaj stoji v spoznanju - ve za namen svojega bivanja, za vzrok in določitev (usodo) na tej Zemlji.
Toda mrtvo znanje je vse, kar je zgolj z razumom pridobljeno, o čemer duša še ne more spregovoriti, ker ji duh v človeku tega še ni mogel razložiti, saj njegovo delovanje še ni dovoljeno. To velja za duhovno znanje, ki se dotika področij, ki jih ni mogoče (znanstveno) »raziskati«, ki jih ni mogoče dokazati, pa vendar jih je treba imenovati najpomembnejša, četudi so človeškemu razumu nedoumljiva. Kajti ta duhovna dobrina ne zadeva le življenja na tej Zemlji, temveč se razteza tudi na kraljestvo onkraj te Zemlje, to se nanaša tudi na čas pred in po življenju na tej Zemlji....
In takšno znanje je zato lahko blagoslov samo tedaj, ko ga Božji duh ljudem pojasni, ko nekaj »živega« spregovori v še mrtvemu, da mu s tem tudi da življenje. In ta duh mora biti spodbujen k delovanju z voljo samega človeka; človek mora iz lastne pobude iskati povezavo z Bogom, večnim Očetom-Duhom, kar se lahko zgodi le skozi globoko iskreno molitev in skozi delovanje iz ljubezni.... S tem postane v njem duhovna iskra svobodna in tako dejavna. Povezanost z Bogom zagotavlja dotok moči in svetlobe; temno, nevedno stanje izginja, ker svetloba vse razsvetljuje, moč pa se izraža v vedno večji ljubeči dejavnosti....
Življenje se razlije nad tistim, kar je bilo doslej mrtvo; človek sam postane živahno dejaven, in vse doslej mrtvo znanje oživi, vse povezave človeku postanejo jasne, spozna, da se v božjem redu odvija načrt odrešenja; pozna razlog zanj in spozna, da je sam v središču tega načrta odrešenja, da ga zadeva osebno, da je treba doseči cilj in da ga lahko doseže le, če hodi v svetlobi (Mt 7,13).... da je, kot bi rekli, svetloba sama že cilj, in da brez te svetlobe (človek) večno ostaja v globini.... da »življenje« torej nujno pomeni oziroma zahteva tudi »prebujenje duha« v njem. Spozna, da vse mrtvo vodi vedno globlje, dokler ne postane popolna otopel. In vsak posameznik se mora sam prizadevati za to življenje, saj ga ni mogoče prenesti; vedno zahteva predanost Bogu, prošnjo za pomoč in pripravljenost delovati iz ljubezni....
In tega življenja nikoli ni mogoče nadomestiti z večjo dejavnostjo razuma, zato lahko vsak človek doseže življenje, tudi če je reven v razumskem znanju.... medtem ko visoka stopnja znanja še ne pomeni »življenja«, če človeku manjkajo ti pogoji: predanost Bogu in delovanje iz ljubezni. Tedaj večno ne bo dosegel življenja, kajti duh v njem spi, ni mu dana priložnost, da bi se izražal in širil svetlobo, in v človeku bo ostalo temno, ker je sam v duhu mrtev....
Amen.
PrevajalciDer Geist ist es, der lebendig macht.... Solange ihr Menschen noch nicht den Geist in euch zum Leben erweckt habt, ist auch alles Wissen tot und kann euch nicht zum Leben führen. Und ob der Verstand noch so tief einzudringen bestrebt ist, er wird nicht zum Ziel kommen, nämlich in voller Klarheit in den Heilsplan Gottes eindringen, so daß ihm alles verständlich wird, daß er das Wirken und Walten Gottes in Seiner Liebe und Weisheit erkennt und nun in Liebe zu Ihm entbrennt.... Erst ein erweckter Geist sieht hell und klar. Und es steht der Mensch nun in der Erkenntnis, er weiß um seinen Daseinszweck, um Ursache und Bestimmung auf dieser Erde. Ein totes Wissen aber ist alles das, was verstandesmäßig gewonnen wird, wozu die Seele noch nicht Stellung nehmen kann, weil der Geist im Menschen es ihr noch nicht erklären konnte, dessen Wirken noch nicht zugelassen ist. Dies gilt für das Geistesgut, das jene Gebiete berührt, die nicht "erforscht" werden können, die sich nicht beweisen lassen und doch das Wichtigste genannt werden müssen, wenngleich es unerforschlich ist für menschlichen Verstand. Denn dieses Geistesgut betrifft nicht nur das Leben auf dieser Erde, sondern es erstreckt sich auch auf das Reich jenseits dieser Erde, es betrifft auch die Zeit vor und nach dem Leben auf dieser Erde.... Und ein solches Wissen kann also erst dann von Segen sein, wenn der Geist aus Gott es den Menschen erklärt, wenn etwas "Lebendes" zu dem noch Toten spricht, um ihm dadurch auch das Leben zu geben. Und dieser Geist muß durch den Willen des Menschen selbst zum Wirken veranlaßt werden, der Mensch muß aus eigenem Antrieb die Verbindung suchen mit Gott, dem Vatergeist von Ewigkeit, was immer nur geschehen kann durch inniges Gebet und durch Liebewirken.... Dadurch wird der Geistesfunke in ihm frei und also tätig. Die Bindung mit Gott sichert die Zuleitung von Kraft und Licht, der dunkle, erkenntnislose Zustand schwindet, weil das Licht alles erhellt, und die Kraft äußert sich in ständig vermehrtem Liebewirken.... Es kommt Leben über das bisher Tote, es wird der Mensch selbst eifrig tätig, und auch alles bisher tote Wissen wird lebendig, alle Zusammenhänge werden dem Menschen klar, er erkennt, daß sich in göttlicher Ordnung ein Heilsplan abwickelt; er weiß um die Begründung dessen, und er erkennt, daß er selbst im Mittelpunkt jenes Heilsplanes steht, daß es um ihn selbst geht, daß ein Ziel erreicht werden muß und daß er jenes Ziel nur erreichen kann, wenn er im Licht wandelt.... daß gleichsam das Licht selbst schon das Ziel ist, daß er ohne dieses Licht ewig in der Tiefe bleibt.... daß also "Leben" unbedingt auch "Erweckung des Geistes" in ihm bedeutet oder erfordert. Er erkennt, daß alles Tote nur immer tiefer führt, bis eine völlige Erstarrung sein Los ist. Und jeder einzelne muß selbst dieses Leben anstreben, denn es kann nicht übertragen werden, sondern erfordert immer die Hingabe an Gott, die Bitte um Hilfe und die Bereitwilligkeit zum Liebewirken.... Und niemals ist dieses Leben zu ersetzen durch erhöhte Verstandestätigkeit, weshalb also ein jeder Mensch zum Leben gelangen kann, auch wenn er arm an Verstandeswissen ist.... dagegen ein hohes Maß von Wissen noch lange kein "Leben" bedeutet, wenn es der Mensch fehlen lässet an jenen Bedingungen: Hingabe an Gott und Liebewirken. Dann wird er ewig nicht zum Leben gelangen, denn der Geist schlummert in ihm, es ist ihm nicht die Möglichkeit gegeben, sich zu äußern und Licht zu verbreiten, und es wird dunkel bleiben im Menschen, denn er ist selbst tot im Geist....
Amen
Prevajalci