Primerjaj objavo s prevodom

Več prevodov Naključna objava:

LJUBEZEN DO BOGA JE NEPOGREŠLJIVA....

Noben človek ne more brez Božje ljubezni, saj je Njegova ljubezen moč, ki vse ohranja, in vsa ustvarjena živa bitja bi prenehale obstajati, če bi se Božja ljubezen od njih odvrnila. In tudi če se človek odvrne od Boga, Bog še vedno ne opusti svoje ljubezni, le da človek, ki zavrača njegovo ljubezen, te ne bo občutil kot dotok blaženosti, ampak bo le zagotovljen njen obstoj.... nikoli ne bo moglo izginiti. Vendar pa je človek kljub tem lahko nesrečen.... prav zato, ker zavrača Božjo ljubezen, ki je utelešenje vse blaženosti. Toda Božja ljubezen si je za cilj postavila blaženost vseh ljudi, Božja ljubezen si bo vedno prizadevala spremeniti človekov voljo zavračanja v voljo hrepenenja.... storila bo vse, da bi človeka spodbudila, da bi se prostovoljno izpostavil Božjemu žarčenju ljubezni, saj bo to obnovilo prvotno stanje...., moči in blaženosti. Šele ko bo človek po svoji svobodni volji dovolil, da bo Božja ljubezen vplivala nanj, ko se bo prepustilo Božji ljubezni, bo to stanje ponovno doseženo.

Tako nobeno človek ni brez Božje ljubezni, čeprav se zavestno odvrne od Boga, ga zanika ali se celo še vedno nahaja v popolnem odporu do Boga.... Vendar nima ničesar od Njegove ljubezni, ne občuti jo kot dobro, kot srečo, kot svetlobo ali moč.... ker je kaj takega mogoče le z zavestnim sprejemanjem Njegove ljubezni, z zavestnim stremljenjem k Njemu, s predajo sebe Njemu, z voljo, ki je popolnoma obrnjena k Bogu. Takrat pa bo moč ljubezni imela močan učinek, takrat se bo celoten človek spremenil in tudi v sebi bo občutil blaženost, ki jo ne bo želel več izgubiti. Spet vstopi v stanje spoznanja, Božja ljubezen mu zagotavlja svetlobo, spoznanje povezanosti s svojim Stvarnikom in Očetom večnosti, uresničitev njegovega cilja, spoznanje Božje ljubezni in milosti pa ga osrečuje in ga tudi spodbuja, da doseže svoj cilj na Zemlji.... biti in ostati združen s tistim, ki ga je ustvaril, s tistim, iz čigar ljubezni je nekoč izšel.

Spoznanje o Bogu in Njegovi ljubezni je že svetel žarek svetlobe, ki ga je Božja ljubezen poslala v človekovo srce in ga zanetila.... in ga človekova volja ni zadušila, preden se je vžgal. Vsakega človeka zajame Božja ljubezen, če le odpre majhno špranjo svojega srca, da ujame žarek ljubezni.... in vsak človek bi moral vedeti, da je njegova zemeljska naloga, da se zavestno prepusti Božji ljubezni, da ga ta lahko prevzame in skozi njega žari, kajti brez Božje ljubezni ni blaženosti.... brez Božje ljubezni ni luči in moči, ker je Bog sam Ljubezen in Luč in Moč.... In tako je vse v stvarstvu, vsa vidna in nevidna dela stvarstva Božja moč ljubezni, ki je postala oblika, vendarle v stanju prisile, v nesrečnem stanju, dokler se sama upirajo toku ljubezni, dokler so v smislu volje še vedno daleč od Boga. Če se človek temu upiranju odpove, tj. če se po svoji svobodni volji obrne k Bogu, potem lahko Božja moč ljubezni priteka k njemu v tolikšni meri, da se bo razdalja vse bolj zmanjševala, dokler ne bo na koncu prišlo do zedinjenja z Bogom in s tem do prvotnega stanja, ki je zadnji cilj človeka na Zemlji...., da bo vse, kar je ustvaril Bog, spet blaženo srečno v svetlobi in moči ter neskončni ljubezni....

Amen

Prevajalci
Prevod: Renato Grobelnik

L’Amore di Dio è indispensabile

Nessun essere può fare a meno dell’Amore di Dio, perché il Suo Amore è la Forza che mantiene tutto, e tutto il creato smetterebbe di essere, se gli Si distogliesse l’Amore di Dio. Ed anche se l’essere stesso si distoglie da Dio, Lui non ritira comunque il Suo Amore, soltanto l’essere che respinge il Suo Amore, non lo sentirà come afflusso di Beatitudine, ma sarà appunto solo sicuro della sua esistenza, non potrà mai scomparire. Ma può essere comunque infelice, appunto perché respinge l’Amore di Dio, il Simbolo di ogni Beatitudine. Ma l’Amore di Dio Si è posto come meta la felicità di tutti gli esseri, l’Amore di Dio Si sforzerà sempre di cambiare la volontà di rifiuto dell’essere in una volontà desiderosa, farà di tutto per muovere l’essere, di esporsi liberamente all’Irradiazione dell’Amore di Dio, perché con ciò viene di nuovo stabilito lo stato primordiale, essere forte ed ultrabeato. Solo quando l’essere lascia agire su di sé nella libera volontà l’Amore di Dio, quando si dà liberamente all’Amore di Dio, è di nuovo raggiunto questo stato. Quindi, nessun uomo è senza l’Amore di Dio, benché si allontani da Lui coscientemente, Lo rinneghi oppure si trovi ancora nella totale ribellione contro Dio. Ma non ha nulla del Suo Amore, non lo sente come beneficio, come felicità, come Luce o Forza, perché questo è possibile solamente attraverso la cosciente accoglienza del Suo Amore, attraverso un cosciente tendere a Lui, darsi a Lui attraverso una volontà totalmente rivolta a Dio. Ma allora agisce potentemente la Forza dell’Amore, allora tutto l’uomo cambia e sente anche in sé una Beatitudine, di cui non vorrà fare a meno. Entra di nuovo nello stato della conoscenza, l’Amore di Dio gli trasmette una Luce e la conoscenza del collegamento con il suo Creatore e Padre dall’Eternità, la conoscenza della sua meta, ed il sapere dell’Amore e della Grazia di Dio lo rende beato e lo spinge anche a raggiungere la sua meta sulla Terra, essere e rimanere unito con Colui, il Quale lo ha creato, con Colui, dal Cui Amore è proceduto una volta. Il sapere su Dio ed il Suo Amore è già un chiaro raggio di Luce, che l’Amore di Dio ha lasciato cadere nel cuore dell’uomo e lo ha acceso, che non è stato soffocato attraverso la volontà dell’uomo prima che fosse acceso. Ogni uomini viene afferrato dall’Amore di Dio, se soltanto apre un piccolo spiraglio del suo cuore per catturare il raggio di Luce, ed ogni uomo deve sapere, che il suo compito terreno è di darsi coscientemente all’Amore di Dio, che possa afferrare anche lui per compenetrarlo, perché non esiste nessuna Beatitudine senza l’Amore di Dio, non esiste nessuna Luce e nessuna Forza senza l’Amore di Dio, perché Dio Stesso E’ Amore, Luce e Forza. E così tutto nella Creazione, tutte le Opere di Creazione visibili ed invisibili, che sono la Forza d’Amore di Dio diventata forma, sono in uno stato di costrizione, in uno stato infelice, finché loro stesse respingono la Corrente dell’Amore, finché si trovano ancora in una grande distanza da Dio secondo la volontà. Se rinunciano a questa resistenza, cioè, se l’uomo si rivolge a Dio nella libera volontà, gli può affluire la Forza d’Amore di Dio in una tale misura, che la distanza diminuisce sempre di più, finché alla fine ha luogo l’unificazione con Dio, e con ciò viene raggiunto lo stato primordiale, che è l’ultima meta dell’uomo sulla Terra, che tutto il creato da Dio è di nuovo nella Luce e Forza e beato nell’infinito Amore.

Amen

Prevajalci
Prevod: Ingrid Wunderlich