Vaš človeški razum zmore dojeti globljo Resnico le do določene mere, ker se čista duhovnost lahko razlaga samo duhovno. To razlago bo sprejel duh v vas, in seveda bo preko duše prav tako predana razumu, vendar je razum še vedno preveč posvetno obremenjen, in zato ne more prodreti tako globoko v duhovno znanje, da bi mu bilo vse jasno. Kljub temu Moj Duh sebe izraža skozi duhovno iskro v vas *(t.j. skozi "Svetega Duha"; Janez 14:26, 15:26, 16:13-15),* in vsak kdor ima Ljubezen, bo prav tako razumel pomen tega, kar mu govorim.
Moja ustvarjalna volja je bila ogromna, Moja Moč neizčrpna, in Jaz Sem našel Svojo blaženost v uresničevanju Svojih misli in načrtov. In ta blaženost se je želela izraziti, Moja Ljubezen se je želela izročiti (podariti), Jaz Sem zraven sebe želel (imeti) drugo bitje, da prav tako uživa to, kar je Mene delalo nepopisno srečnega. Jaz Sem Svojo osamljenost doživljal kot pomanjkljivost, katero Sem lahko odpravil v vsakem trenutku, če Sem to želel.... In Jaz Sem Sebe želel ponovno odkriti (najti) v bitju, katero bi z Mano moralo biti tesno povezano (združeno), katero Sem želel oblikovati kot ogledalo Mene Samega, kot Mojo Lastno podobo, da bi ga lahko obdaril z neomejeno blaženostjo, in na ta način ponovno povečal tudi Mojo blaženost. Želel Sem ustvariti takšno bitje, in ta volja je bila dovolj, ker Moja volja je bila Moč, ki je stalno delovala v Ljubezni in Modrosti.
Bitje katerega Sem prikazal v zunanji obliki iz notranjosti Sebe Samega, je bilo resnično Moja podoba, vendar Me vseeno ni moglo videti, ker, če bi Me lahko videlo, bi ono zahvaljujoč preveliki blaženosti prenehalo obstajati, ker nobeno bitje ne more vzdržati pogleda na Mene (v smislu*, "nihče ne more videti Boga, kot je On v resnici v Svojem bistvu in, da ne bo uničeno;"* 2. Mojzesova 33:20). Kajti vsako bitje, tudi najpopolnejša podoba Mene Samega je še vedno le proizvod Moje moči Ljubezni, medtem, ko Sem Jaz Osebno moč Ljubezni, in vse osvetljujem z neprimerljivo intenzivnostjo; zato nisem bil viden temu bitju, katerega sem prikazal v zunanji obliki izven Sebe Samega.
Vendar Sem si v tem bitju ustvaril posodo, v katero je Moja moč Ljubezni lahko neprestano tekla, torej bitje katero je s tem neprestanim dotokom moči od Mene prejemalo tudi Mojo ustvarjalno voljo, Mojo Moč, Mojo modrost in Mojo Ljubezen v izobilju (v presežku). Zatorej je ono lahko čutilo enako blaženost, lahko je izražalo svojo moč s svojo lastno voljo, lahko je bilo ustvarjalno aktivno, tako je osrečevalo samo sebe, in na ta način neprestano povečevalo Mojo blaženost, ker je Moja moč usposobila to bitje, in Jaz Sem užival v njegovi sreči....
In sedaj so iz tega bitja izšla brezštevilna druga bitja iste vrste.... Vsa ta so bila otroci Moje Ljubezni v žareči svetlobi, v najvišji popolnosti, ker je iz te od Mene ustvarjene podobe Mene Samega in iz Moje neskončne Ljubezni lahko izšlo (nastalo) vedno le najbolj popolno, ker sva oba imela enako voljo. Obe najine Ljubezni sta sebe ponovno našli v ustvarjenih bitjih, ker ni obstajalo nič nepopolnega, vse dokler sta Moja volja in Moja Ljubezen delovali skozi to prvo-ustvarjeno bitje. To je bil svet duhov poln svetlobe, v katerem je bilo izvirno ustvarjenih duhov zelo veliko.... Moč iz Mene je neomejeno tekla k bitju, katerega Sem izbral za Sebe kot Nosilca Svetlobe in Moči....
In bitje samo je bilo presrečno.... Vendar Sem Jaz želel to blaženost še povečati; Jaz Sem želel, da ne bi bilo vezano na Mojo voljo, temveč, da bo aktivno po svoji lastni volji, katera.... če je bitje bilo in bo ostalo popolno.... je bila Moja volja. Saj bitje glede na to, ker Sem ga Jaz ustvaril, ni bilo sposobno niti imeti nobene druge volje. Vendar pa Sem Jaz želel, da ono lahko deluje svobodno.... ker šele to je bila značilnost božanskega bitja, da je Ljubezen v njem tako mogočna, da je ta odločilna za voljo, ki je enako usmerjena kakor Moja.
To Ljubezen Sem želel prejemati od Svojega prvo-ustvarjenega bitja, ki pa bi bitju istočasno prav tako morala prinesti najvišjo popolnost, tako, da to več ne bi delovalo kot ustvarjeno bitje (ki deluje samo) po Moji volji, temveč je lahko uživalo neomejeno blaženost združevanja z Mojo voljo, iz Ljubezni do Mene.... da bi opravilo ta izpit volje in izpit Ljubezni, je to bitje moralo imeti popolno svobodo volje. Ono Me ni videlo, vendar Me je prepoznalo (in sprejelo), ker je bilo razsvetljeno.... Vendar je ono videlo brezštevilna bitja, katere je ustvarila njegova volja, in bitje samo se je počutilo kot njihov stvarnik, čeprav je vedelo, da je moč prejelo od Mene....
In bitje je bilo zavistno na Moji moči.... Čeprav je bil sam (Lucifer) viden bitjem, katere je ustvaril, se je vendar zavedal svojega izvora v Meni, vendar je za sebe zahteval pravico vladanja nad temi bitji s tem, da je predstavljal samega sebe kot vir moči, kot edino silo, ki je sposobna ustvarjati.... Tako rekoč odpovedal Mi je Ljubezen, da bi lahko vladal.... Ta proces je za vas ljudi nedojemljiv, da je lahko samozavestno bitje prestopilo v popolnoma napačno razmišljanje, vendar je to mogoče pojasniti s svobodno voljo, katera je, da bi postala aktivna, lahko prav tako izbrala negativno, vendar ni bila prisiljena, da mora izbrati.
Nosilec Svetlobe in Moči (Lucifer) je videl na eni strani dokaze moči prenesene skozi njega, vendar samega Vira moči ni videl. Zato je on sebe razglasil za vladarja nad svojimi ustvarjenimi duhovi, in Me je prav tako njim poskusil predstaviti kot nekoga, ki ne obstaja. On je na njih poskušal prenesti svojo sedaj nasprotujočo voljo.... In sedaj je prišel trenutek odločitve, dokazovanja njihove popolnosti tudi za ta bitja, ki so bila ustvarjena od Nosilca Svetlobe ob uporabi Moje moči.... Moja moč je bila prirojena vsem tem bitjem, oni so bili prepolni svetlobe (razsvetljeni), in so žareli v Ljubezni do Mene, Katerega sicer niso videli, vendar kljub temu prepoznavali (in sprejemali). Oni pa so bili v Ljubezni prav tako naklonjeni svojemu stvarniku, ker je moč, ki jih je ustvarila, bila Ljubezen, ki je sevala iz prvo-ustvarjenega bitja in mu omogočala ustvarjati. Ta Ljubezen se je sedaj morala odločiti in ona se je razdelila (razcepila)....
Strašna zmeda je nastala med duhovnimi bitji, katera so se počutila prisiljena sprejeti odločitev. Vendar je zopet bilo razumljivo.... ker je moč Moje Ljubezni delovala kot svetloba.... da je težnja k prvotnemu Viru moči pri mnogih bitjih bila močnejša, da se je njihova Ljubezen do njega, ki se je ločil od Mene, zmanjšala, in z okrepljeno močjo težila k Meni.... Kajti svetloba v njih je bilo spoznanje, da Sem Jaz Ljubezen od večnosti. Vsako bitje je sicer imelo spoznanje vendar pa tudi svobodno voljo, ki ni bila vezana na spoznanje, sicer ne bi bila svobodna. In duhovni svet se je razdelil....
Bitje, ki je izšlo iz Mene, je imelo svoje privržence, kakor tudi Jaz Sam, čeprav Jaz nisem bil viden. Toda moč iz Mene je imela tako močan učinek, da so se mnoga bitja obrnila proč od njega, ki Mi je želel nasprotovati.... Njihova volja je ostala pravilno usmerjena, medtem, ko so Nosilec Svetlobe in njegovi privrženci napačno usmerili svojo voljo. Tako so se oni prostovoljno ločili od Mene, kar je povzročilo njihov padec v brezno.... Na ta način je Nosilec Svetlobe (*Lucifer=Hebrejsko: הילל heylel hay-lale’ "= Nosilec Svetlobe*) najbolj razsvetljeno bitje, ki Sem ga prikazal v zunanji obliki izven Sebe Samega, postal Moj nasprotnik (*Satan=Hebrejsko: שׂטן satan saw-tawn '= nasprotnik, ta ki se upira*), medtem, ko so se vsi, ki so izšli iz njega, katere je ustvarila najina skupna volja Ljubezni, deloma obrnili k Meni in deloma k njemu, glede na žar Ljubezni s katerim so bili prežeti. Namreč s trenutkom ločitve Nosilca Svetlobe od Mene so bitja začutila nejasno hrepenenje po določenem polu.
Svobodna volja se je začela odkrivati in razvijati.... niti Jaz niti Moj nasprotnik nisva na silo vplivala na njih.... oni so bili izpostavljeni le sevanju obeh najinih moči, kateri sta vsako bitje želeli pridobiti za sebe. Moj dotok moči je bila čista Ljubezen in je vplivala na bitja tako silno, da so Me ona prepoznala, ne, da bi Me videla, vendar so ona prav tako lahko prepoznala spremembo v volji Mojega prvo-ustvarjenega bitja. Toda, ker so lahko videla to bitje (Luciferja), so mu mnogi sledili, kar pomeni, da so se podredili njegovi volji, in se tako oddaljili od Mene.
Toda prav tako so se prvotno ustvarjena bitja počutila kot Moji otroci in so Mi ostala zvesta iz svobodne volje, le, da je bilo število teh mnogo manjše. To so bila prvotno ustvarjena bitja, katera so nastala iz najbolj blagoslovljene ustvarjalne volje Mojega Nosilca Svetlobe in ogromnega priliva Moje moči Ljubezni. In ta moč Ljubezni je bila prav tako tem bitjem prirojena (lastna) in jih je vztrajno potiskala k Meni, ker so oni sedanjo voljo svojega ustvarjalca prepoznali kot napačno, in so se zatorej obrnili vstran od njega. Tudi drugim bitjem je bilo to spoznanje na voljo, vendar so slepo sledili temu, katerega so lahko videli, in njihova volja je bila upoštevana, in Jaz na njo na noben način nisem vplival, ker se je ta odločitev volje morala zgoditi s ciljem, da bi se ustvarjena bitja samostojno oblikovala v popolnost.
Bitje, ki Me je zapustilo, je za seboj potegnilo veliko število privržencev v brezno, ker oddaljiti od Mene se, pomeni težiti proti breznu, se nagibati v povsem nasprotno stanje, ki torej predstavlja temo in nemoč (šibkost), izgubo spoznanja in moči. Medtem, ko so Moji otroci ostali v najsvetlejši luči in ogromni moči v blaženosti.
Po tem padcu Luciferja, Nosilca Svetlobe, je bila njegova moč zlomljena.... On ni mogel več aktivno ustvarjati in oblikovati, čeprav Jaz nisem odvzel moči od njega, ker je on bil Moja živa stvaritev. Njegova oblast in moč so bili njegovi privrženci, nad katerimi je sedaj vladal kot Princ teme. Vendar pa so oni prav tako proizvodi Moje Ljubezni, katerih Jaz svojemu nasprotniku ne bom prepustil za večno. Vse dokler ta bitja v sebi še nosijo njegovo voljo, ona pripadajo njemu; toda čim Jaz uspem obrniti njihovo voljo k Meni, jih bo on izgubil in njegova moč se zatorej zmanjšuje v enaki meri, v kateri Jaz osvobajam zapornike izpod njegovega nadzora (oblasti), kar pa ima vedno za predpogoj svobodno voljo tega bitja.
In to je namen Mojega večnega načrta Odrešitve, katerega goreče in z največjo Ljubeznijo podpirajo vsi prebivalci kraljestva svetlobe, Moji angeli in nadangeli, saj so vsi oni Moji sodelavci, ki se trudijo ponovno prinesti blaženost svojim padlim bratom, katero so nekoč prostovoljno zapravili.... In to delo osvoboditve bo uspelo tudi, če bo potrebno neskončno dolgo časa, preden se še zadnji nekoč padli duh ne vrne k Meni, vse dokler se Mi celo tudi prvo-ustvarjeno bitje, ki je nekoč nastalo iz Moje Ljubezni, zopet ne približa v hrepenenju po Moji Ljubezni.... vse dokler se ono skesano ne vrne v Očetovo hišo, katero je nekoč prostovoljno zapustilo *(Luka 15: 11-32)*. AMEN
PrevajalciIl vostro intelletto afferra come uomo la più profonda Verità soltanto fino ad un certo grado, perché il puramente spirituale lo si può spiegare soltanto spiritualmente, questa spiegazione viene da voi accolta dallo spirito in voi ed anche condotta dall’anima all’intelletto, ma questo è ancora troppo aggravato terrenamente, e perciò non è in grado di penetrare così profondamente in un sapere spirituale, che gli sia tutto chiaro. Ma il Mio Spirito si annuncia ciononostante tramite la scintilla spirituale in voi, e chi ha l’amore, afferra anche il senso di ciò che Io gli annuncio:
La Mia Volontà di formare era ultragrande, la Mia Forza invincibile, ed ho trovato la Mia Beatitudine nella Realizzazione dei Miei Pensieri e Piani. E questa Beatitudine Si voleva comunicare, il Mio Amore voleva donarSi, Io volevo, che oltre a Me dovesse gioire ancora un essere, che Mi rendesse indicibilmente felice. Ho percepito il Mio Stare da Solo come un Ammanco, che potevo eliminare in ogni momento, appena Io lo volevo. E Mi volevo ritrovare in un essere, che doveva essere legato strettamente con Me, che volevo formare come Specchio di Me Stesso, come la Mia Immagine, per poter preparargli illimitate Beatitudini e così aumentare anche la Mia Beatitudine. Io volevo creare un tale essere e questa Volontà bastava, perché la Mia Volontà era Forza ed agiva sempre nell’Amore e nella Sapienza.
L’essere da Me esternato ora era ben la Mia Immagine, ma esso non poteva vederMi, perché, se avesse potuto contemplarMi, sarebbe svanito dalla Beatitudine, perché nessun essere potrebbe sopportare la Mia Vista, perché ogni essere, anche la più perfetta Immagine di Me Stesso, è sempre soltanto un prodotto della Mia Forza d’Amore, mentre Io Sono la Forza d’Amore Stesso, ed irradio tutto in incomparabile Vigore, ma per questo non Ero visibile dall’essere da Me esternato. Ma in questo essere Mi ero creato un vaso, nel quale la Mia Forza d’Amore poteva scorrere ininterrottamente, un essere, che riceveva da Me anche la Mia Volontà di formare, la Mia Forza, la Mia Sapienza ed il Mio Amore in ultramisura mediante il costante Afflusso della Mia Forza. Ora poteva quindi percepire la stessa Beatitudine, poteva manifestarsi nella sua Forza secondo la sua volontà, poteva essere attivo nel modo creativo, per la propria felicità, e quindi aumentare costantemente la Mia Beatitudine, perché la Mia Forza rendeva questo essere in grado di farlo, ed Io gioivo della sua felicità.
Ed ora da quell’essere procedevano innumerevoli esseri simili. Erano tutti figli del Mio Amore, nella Luce raggiante, nella più sublime perfezione, perché dall’Immagine da Me creata, di Me Stesso e del Mio infinito Amore, poteva sorgere sempre soltanto qualcosa di sublimemente perfetto, perché la Volontà di ambedue era uguale, l’Amore di noi due si ritrovava negli esseri creati, perché non esisteva nulla d’imperfetto, fintanto che operava la Mia Volontà ed il Mio Amore mediante quell’essere primo creato. Era un Mondo Spirituale pieno di Luce, c’erano degli spiriti creati Ur in gran numero, la Mia Forza affluiva illimitatamente all’essere, che Io Mi ero scelto come portatore di Luce e Forza.
E l’essere stesso era ultrabeato, ma Io volevo ancora aumentare anche questa beatitudine; volevo, che non fosse legato alla Mia Volontà, ma doveva essere attivo per la propria volontà che, se l’essere era e rimaneva perfetto, era la Mia Volontà. L’essere che era creato da Me, non era capace di nessun’altra volontà. Ma Io volevo, che potesse operare ed agire liberamente, perché soltanto questo era il marchio di un essere divino, che l’amore in lui era cosi potente, che questo è determinante per una volontà orientata ugualmente come la Mia. Io volevo ricevere questo amore dal Mio essere primo creato, che doveva però anche apportare all’essere contemporaneamente la più sublime perfezione, in modo che non operava più come essere creato secondo la Mia Volontà, ma era entrato nella Mia Volontà per amore, doveva godere dell’illimitata Beatitudine. Ma per poter sostenere questa prova di volontà e d’amore, si doveva muovere nella totale libertà della volontà. Ed esso non Mi vedeva, ma Mi riconosceva, perché stava nella Luce. Ma esso vedeva gli innumerevoli esseri, che la sua volontà aveva fatto sorgere, e sentiva sé stesso come il loro procreatore, benché sapesse che aveva tratto la Forza da Me.
E l’essere Mi invidiava la Forza. Come lui stesso era contemplabile dagli esseri da lui creati, era anche consapevole dell’Origine da Me, ma pretendeva per sé il diritto di dominio su questi esseri, presentando sé stesso a loro come la Fonte di Forza, come l’unica Potenza che potesse creare. Mi ha per così dire disdetto l’amore, per poter regnare. Questo processo è incomprensibile per voi uomini, che un essere che riconosce sé stesso, poteva smarrirsi in un pensare totalmente sbagliato, ma la libera volontà spiega questo, che, per poter entrare in azione, poteva scegliere anche in modo negativo, ma non era obbligato a scegliere.
Il portatore di Luce e Forza vide da un lato la dimostrazione della Forza guidata attraverso lui, ma non vide la Fonte della Luce Stessa. Quindi erigeva sé stesso da dominatore sui suoi spiriti creati e cercava di presentare anche a loro Me Stesso come non Esistente. Ora cercava di trasferire su di loro la sua volontà distolta da Me. Ed ora venne il momento della decisione, la dimostrazione della loro perfezione, anche per quegli esseri creati dal portatore di Luce con l’utilizzo della Mia Forza. In tutti questi esseri c’era la Mia Forza, erano pienissimi di Luce ed ardevano d’amore per Me, il Quale loro invero non potevano vedere, ma bensì riconoscere. Erano rivolti nell’amore anche al loro genitore, perché la Forza che li aveva creati, era Amore, che fluiva attraverso l’essere primo creato e che l’aveva reso capace di creare. Ora quest’amore doveva decidersi, e si è diviso.
Si è creato una insanabile confusione tra lo spirituale, che si sentiva spinto alla decisione. Ma era anche di nuovo comprensibile, dato che la Mia Forza d’Amore agiva come Luce, che la spinta verso la Fonte UR della Forza in molti esseri era più forte, che l’amore diminuiva per colui che si separava da Me e spingeva con rafforzata potenza verso di Me, perché la Luce in loro era la conoscenza, che Io Ero l’Amore dall’Eternità. Ogni essere aveva bensì la conoscenza, ma anche la libera volontà, che non era legata a causa della conoscenza, altrimenti sarebbe stata non-libero. Ed il mondo spirituale si spaccava. L’essere oltre a Me aveva il suo seguito, come lo avevo anch’Io Stesso, benché non Fossi contemplabile. Ma la Mia Forza agiva così vigorosa, che molti esseri si distoglievano da colui, che voleva mettersi contro di Me. La loro volontà rimase ben orientata, mentre il portatore di Luce con il suo seguito orientava erroneamente la volontà, quindi si sono separati da Me nella volontà, e questo significava la precipitazione nell’abisso.
Quindi il portatore di Luce, l’essere più luminoso esternato da Me, è diventato il Mio avversario, mentre quello che era proceduto da lui, che ha creato la Volontà d’Amore di ambedue, si è rivolto in parte a Me, in parte a lui, secondo l’ardore d’amore, di cui era colmo. Perché con il momento della separazione del portatore di Luce da Me, si creò anche negli esseri un desiderio impreciso per un polo consolidato. La libera volontà cominciava a svilupparsi, loro non venivano influenzati in modo costrittivo né da Me né dal Mio avversario, ma soltanto irradiati dalla Forza di noi due, che voleva conquistare ogni essere per sé. La Mia Corrente di Forza era soltanto Amore, e questo toccava gli esseri in modo così forte, che Mi riconoscevano, senza vederMi, ma potevano anche riconoscere il cambiamento della volontà dell’essere primo creato. Ma dato che potevano contemplare questo essere, molti lo seguivano, cioè, si sono subordinati alla sua volontà e quindi tendevano via da Me.
Ma degli esseri creati Ur si sentivano ugualmente figli Miei, e Mi sono rimasti fedeli nella libera volontà, soltanto il numero di costoro era molto inferiore. Questi erano gli esseri primi creati, che sono sorti dalla più beata volontà di formare del Mio portatore di Luce e la Mia Forza d’Amore che gli affluiva incommensurabilmente. Ed anche questi esseri possedevano questa Forza d’Amore che li spingeva ininterrottamente verso di Me, perché ora riconoscevano l’oramai volontà del loro genitore come errata e perciò si sono distolti da lui. Anche per gli altri esseri questa conoscenza sarebbe stata possibile, ma hanno seguito ciecamente colui, che potevano contemplare, e la loro volontà veniva rispettata e non influenzata da Me in nessun modo, perché questa decisione di volontà doveva avvenire, per formare il creato nella perfezione autonoma. L’essere, che Mi ha abbandonato, ha trascinato con sé un grande seguito nell’abisso, perché allontanarsi da Me significa tendere verso l’abisso, di andare incontro ad uno stato totalmente opposto, che significava quindi oscurità ed impotenza, assenza di conoscenza e forza. Mentre invece i Miei figli rimanevano nella Luce più splendente e Forza incommensurabile, nella Beatitudine.
Dopo questa caduta di Lucifero, del portatore di Luce, la sua forza era spezzata, non poteva più attivarsi nel creare e formare, benché Io non gli sottraevo la Forza, perché era la Mia creatura. Il suo potere e forza era il suo seguito, sul quale dominava come principe delle tenebre. Ma sono anche i Miei prodotti d’Amore, che Io non lascio in eterno al Mio avversario. Finché questi esseri portano in sé ancora la sua volontà, gli appartengono; ma appena Mi riesce di rivolgere la loro volontà verso di Me, lui li ha perduti, e quindi la sua forza diminuisce nella stessa misura, quanto Io tolgo ciò che gli è succube, dal suo potere, che però questo premette sempre la libera volontà dell’essere. E questo è lo scopo del Mio Piano di Salvezza dall’Eternità, di essere sostenuto nel modo più fervente ed amorevole da tutti gli abitanti del Regno della Luce, dai Miei Angeli ed Arcangeli, perché tutti loro sono i Miei collaboratori che si sforzano di restituire ai fratelli caduti la Beatitudine, che si sono giocati una volta volontariamente. E quest’Opera della Liberazione riuscirà, anche se richiede dei tempi eterni, finché l’ultimo spirituale una volta caduto non ritorni a Me, finché anche il Mio primo essere proceduto dal Mio Amore non si avvicini di nuovo a Me nel desiderio del Mio Amore, finché ritorni anche questo pentito nella Casa del Padre, che ha abbandonato una volta liberamente.
Amen
Prevajalci