Primerjaj objavo s prevodom

Več prevodov Naključna objava:

PRVO USTVARJENO BITJE .... NOSILEC SVETLOBE (LUCIFER) .... ODPADNIŠTVO OD BOGA....

Vaš človeški razum zmore dojeti globljo Resnico le do določene mere, ker se čista duhovnost lahko razlaga samo duhovno. To razlago bo sprejel duh v vas, in seveda bo preko duše prav tako predana razumu, vendar je razum še vedno preveč posvetno obremenjen, in zato ne more prodreti tako globoko v duhovno znanje, da bi mu bilo vse jasno. Kljub temu Moj Duh sebe izraža skozi duhovno iskro v vas *(t.j. skozi "Svetega Duha"; Janez 14:26, 15:26, 16:13-15),* in vsak kdor ima Ljubezen, bo prav tako razumel pomen tega, kar mu govorim.

Moja ustvarjalna volja je bila ogromna, Moja Moč neizčrpna, in Jaz Sem našel Svojo blaženost v uresničevanju Svojih misli in načrtov. In ta blaženost se je želela izraziti, Moja Ljubezen se je želela izročiti (podariti), Jaz Sem zraven sebe želel (imeti) drugo bitje, da prav tako uživa to, kar je Mene delalo nepopisno srečnega. Jaz Sem Svojo osamljenost doživljal kot pomanjkljivost, katero Sem lahko odpravil v vsakem trenutku, če Sem to želel.... In Jaz Sem Sebe želel ponovno odkriti (najti) v bitju, katero bi z Mano moralo biti tesno povezano (združeno), katero Sem želel oblikovati kot ogledalo Mene Samega, kot Mojo Lastno podobo, da bi ga lahko obdaril z neomejeno blaženostjo, in na ta način ponovno povečal tudi Mojo blaženost. Želel Sem ustvariti takšno bitje, in ta volja je bila dovolj, ker Moja volja je bila Moč, ki je stalno delovala v Ljubezni in Modrosti.

Bitje katerega Sem prikazal v zunanji obliki iz notranjosti Sebe Samega, je bilo resnično Moja podoba, vendar Me vseeno ni moglo videti, ker, če bi Me lahko videlo, bi ono zahvaljujoč preveliki blaženosti prenehalo obstajati, ker nobeno bitje ne more vzdržati pogleda na Mene (v smislu*, "nihče ne more videti Boga, kot je On v resnici v Svojem bistvu in, da ne bo uničeno;"* 2. Mojzesova 33:20). Kajti vsako bitje, tudi najpopolnejša podoba Mene Samega je še vedno le proizvod Moje moči Ljubezni, medtem, ko Sem Jaz Osebno moč Ljubezni, in vse osvetljujem z neprimerljivo intenzivnostjo; zato nisem bil viden temu bitju, katerega sem prikazal v zunanji obliki izven Sebe Samega.

Vendar Sem si v tem bitju ustvaril posodo, v katero je Moja moč Ljubezni lahko neprestano tekla, torej bitje katero je s tem neprestanim dotokom moči od Mene prejemalo tudi Mojo ustvarjalno voljo, Mojo Moč, Mojo modrost in Mojo Ljubezen v izobilju (v presežku). Zatorej je ono lahko čutilo enako blaženost, lahko je izražalo svojo moč s svojo lastno voljo, lahko je bilo ustvarjalno aktivno, tako je osrečevalo samo sebe, in na ta način neprestano povečevalo Mojo blaženost, ker je Moja moč usposobila to bitje, in Jaz Sem užival v njegovi sreči....

In sedaj so iz tega bitja izšla brezštevilna druga bitja iste vrste.... Vsa ta so bila otroci Moje Ljubezni v žareči svetlobi, v najvišji popolnosti, ker je iz te od Mene ustvarjene podobe Mene Samega in iz Moje neskončne Ljubezni lahko izšlo (nastalo) vedno le najbolj popolno, ker sva oba imela enako voljo. Obe najine Ljubezni sta sebe ponovno našli v ustvarjenih bitjih, ker ni obstajalo nič nepopolnega, vse dokler sta Moja volja in Moja Ljubezen delovali skozi to prvo-ustvarjeno bitje. To je bil svet duhov poln svetlobe, v katerem je bilo izvirno ustvarjenih duhov zelo veliko.... Moč iz Mene je neomejeno tekla k bitju, katerega Sem izbral za Sebe kot Nosilca Svetlobe in Moči....

In bitje samo je bilo presrečno.... Vendar Sem Jaz želel to blaženost še povečati; Jaz Sem želel, da ne bi bilo vezano na Mojo voljo, temveč, da bo aktivno po svoji lastni volji, katera.... če je bitje bilo in bo ostalo popolno.... je bila Moja volja. Saj bitje glede na to, ker Sem ga Jaz ustvaril, ni bilo sposobno niti imeti nobene druge volje. Vendar pa Sem Jaz želel, da ono lahko deluje svobodno.... ker šele to je bila značilnost božanskega bitja, da je Ljubezen v njem tako mogočna, da je ta odločilna za voljo, ki je enako usmerjena kakor Moja.

To Ljubezen Sem želel prejemati od Svojega prvo-ustvarjenega bitja, ki pa bi bitju istočasno prav tako morala prinesti najvišjo popolnost, tako, da to več ne bi delovalo kot ustvarjeno bitje (ki deluje samo) po Moji volji, temveč je lahko uživalo neomejeno blaženost združevanja z Mojo voljo, iz Ljubezni do Mene.... da bi opravilo ta izpit volje in izpit Ljubezni, je to bitje moralo imeti popolno svobodo volje. Ono Me ni videlo, vendar Me je prepoznalo (in sprejelo), ker je bilo razsvetljeno.... Vendar je ono videlo brezštevilna bitja, katere je ustvarila njegova volja, in bitje samo se je počutilo kot njihov stvarnik, čeprav je vedelo, da je moč prejelo od Mene....

In bitje je bilo zavistno na Moji moči.... Čeprav je bil sam (Lucifer) viden bitjem, katere je ustvaril, se je vendar zavedal svojega izvora v Meni, vendar je za sebe zahteval pravico vladanja nad temi bitji s tem, da je predstavljal samega sebe kot vir moči, kot edino silo, ki je sposobna ustvarjati.... Tako rekoč odpovedal Mi je Ljubezen, da bi lahko vladal.... Ta proces je za vas ljudi nedojemljiv, da je lahko samozavestno bitje prestopilo v popolnoma napačno razmišljanje, vendar je to mogoče pojasniti s svobodno voljo, katera je, da bi postala aktivna, lahko prav tako izbrala negativno, vendar ni bila prisiljena, da mora izbrati.

Nosilec Svetlobe in Moči (Lucifer) je videl na eni strani dokaze moči prenesene skozi njega, vendar samega Vira moči ni videl. Zato je on sebe razglasil za vladarja nad svojimi ustvarjenimi duhovi, in Me je prav tako njim poskusil predstaviti kot nekoga, ki ne obstaja. On je na njih poskušal prenesti svojo sedaj nasprotujočo voljo.... In sedaj je prišel trenutek odločitve, dokazovanja njihove popolnosti tudi za ta bitja, ki so bila ustvarjena od Nosilca Svetlobe ob uporabi Moje moči.... Moja moč je bila prirojena vsem tem bitjem, oni so bili prepolni svetlobe (razsvetljeni), in so žareli v Ljubezni do Mene, Katerega sicer niso videli, vendar kljub temu prepoznavali (in sprejemali). Oni pa so bili v Ljubezni prav tako naklonjeni svojemu stvarniku, ker je moč, ki jih je ustvarila, bila Ljubezen, ki je sevala iz prvo-ustvarjenega bitja in mu omogočala ustvarjati. Ta Ljubezen se je sedaj morala odločiti in ona se je razdelila (razcepila)....

Strašna zmeda je nastala med duhovnimi bitji, katera so se počutila prisiljena sprejeti odločitev. Vendar je zopet bilo razumljivo.... ker je moč Moje Ljubezni delovala kot svetloba.... da je težnja k prvotnemu Viru moči pri mnogih bitjih bila močnejša, da se je njihova Ljubezen do njega, ki se je ločil od Mene, zmanjšala, in z okrepljeno močjo težila k Meni.... Kajti svetloba v njih je bilo spoznanje, da Sem Jaz Ljubezen od večnosti. Vsako bitje je sicer imelo spoznanje vendar pa tudi svobodno voljo, ki ni bila vezana na spoznanje, sicer ne bi bila svobodna. In duhovni svet se je razdelil....

Bitje, ki je izšlo iz Mene, je imelo svoje privržence, kakor tudi Jaz Sam, čeprav Jaz nisem bil viden. Toda moč iz Mene je imela tako močan učinek, da so se mnoga bitja obrnila proč od njega, ki Mi je želel nasprotovati.... Njihova volja je ostala pravilno usmerjena, medtem, ko so Nosilec Svetlobe in njegovi privrženci napačno usmerili svojo voljo. Tako so se oni prostovoljno ločili od Mene, kar je povzročilo njihov padec v brezno.... Na ta način je Nosilec Svetlobe (*Lucifer=Hebrejsko: הילל heylel hay-lale’ "= Nosilec Svetlobe*) najbolj razsvetljeno bitje, ki Sem ga prikazal v zunanji obliki izven Sebe Samega, postal Moj nasprotnik (*Satan=Hebrejsko: שׂטן satan saw-tawn '= nasprotnik, ta ki se upira*), medtem, ko so se vsi, ki so izšli iz njega, katere je ustvarila najina skupna volja Ljubezni, deloma obrnili k Meni in deloma k njemu, glede na žar Ljubezni s katerim so bili prežeti. Namreč s trenutkom ločitve Nosilca Svetlobe od Mene so bitja začutila nejasno hrepenenje po določenem polu.

Svobodna volja se je začela odkrivati ​​in razvijati.... niti Jaz niti Moj nasprotnik nisva na silo vplivala na njih.... oni so bili izpostavljeni le sevanju obeh najinih moči, kateri sta vsako bitje želeli pridobiti za sebe. Moj dotok moči je bila čista Ljubezen in je vplivala na bitja tako silno, da so Me ona prepoznala, ne, da bi Me videla, vendar so ona prav tako lahko prepoznala spremembo v volji Mojega prvo-ustvarjenega bitja. Toda, ker so lahko videla to bitje (Luciferja), so mu mnogi sledili, kar pomeni, da so se podredili njegovi volji, in se tako oddaljili od Mene.

Toda prav tako so se prvotno ustvarjena bitja počutila kot Moji otroci in so Mi ostala zvesta iz svobodne volje, le, da je bilo število teh mnogo manjše. To so bila prvotno ustvarjena bitja, katera so nastala iz najbolj blagoslovljene ustvarjalne volje Mojega Nosilca Svetlobe in ogromnega priliva Moje moči Ljubezni. In ta moč Ljubezni je bila prav tako tem bitjem prirojena (lastna) in jih je vztrajno potiskala k Meni, ker so oni sedanjo voljo svojega ustvarjalca prepoznali kot napačno, in so se zatorej obrnili vstran od njega. Tudi drugim bitjem je bilo to spoznanje na voljo, vendar so slepo sledili temu, katerega so lahko videli, in njihova volja je bila upoštevana, in Jaz na njo na noben način nisem vplival, ker se je ta odločitev volje morala zgoditi s ciljem, da bi se ustvarjena bitja samostojno oblikovala v popolnost.

Bitje, ki Me je zapustilo, je za seboj potegnilo veliko število privržencev v brezno, ker oddaljiti od Mene se, pomeni težiti proti breznu, se nagibati v povsem nasprotno stanje, ki torej predstavlja temo in nemoč (šibkost), izgubo spoznanja in moči. Medtem, ko so Moji otroci ostali v najsvetlejši luči in ogromni moči v blaženosti.

Po tem padcu Luciferja, Nosilca Svetlobe, je bila njegova moč zlomljena.... On ni mogel več aktivno ustvarjati in oblikovati, čeprav Jaz nisem odvzel moči od njega, ker je on bil Moja živa stvaritev. Njegova oblast in moč so bili njegovi privrženci, nad katerimi je sedaj vladal kot Princ teme. Vendar pa so oni prav tako proizvodi Moje Ljubezni, katerih Jaz svojemu nasprotniku ne bom prepustil za večno. Vse dokler ta bitja v sebi še nosijo njegovo voljo, ona pripadajo njemu; toda čim Jaz uspem obrniti njihovo voljo k Meni, jih bo on izgubil in njegova moč se zatorej zmanjšuje v enaki meri, v kateri Jaz osvobajam zapornike izpod njegovega nadzora (oblasti), kar pa ima vedno za predpogoj svobodno voljo tega bitja.

In to je namen Mojega večnega načrta Odrešitve, katerega goreče in z največjo Ljubeznijo podpirajo vsi prebivalci kraljestva svetlobe, Moji angeli in nadangeli, saj so vsi oni Moji sodelavci, ki se trudijo ponovno prinesti blaženost svojim padlim bratom, katero so nekoč prostovoljno zapravili.... In to delo osvoboditve bo uspelo tudi, če bo potrebno neskončno dolgo časa, preden se še zadnji nekoč padli duh ne vrne k Meni, vse dokler se Mi celo tudi prvo-ustvarjeno bitje, ki je nekoč nastalo iz Moje Ljubezni, zopet ne približa v hrepenenju po Moji Ljubezni.... vse dokler se ono skesano ne vrne v Očetovo hišo, katero je nekoč prostovoljno zapustilo *(Luka 15: 11-32)*. AMEN

Prevajalci
Prevod: Lorens Novosel

L’Etre créé le premier.... Le Porteur de lumière.... La Séparation de Dieu....

Votre raison humaine ne saisit que jusqu’à un certain degré la vérité la plus profonde ; car tout ce qui est purement spirituel ne peut s’expliquer que spirituellement ; cette explication est reçue par l’esprit en vous ; ensuite, en passant par l’âme, elle est en effet transmise à la raison ; mais celle-ci est encore trop accablée par du terrestre, donc elle n’arrive pas à pénétrer suffisamment en profondeur le savoir spirituel pour pouvoir y voir clair. Nonobstant ceci, Mon esprit se manifeste en vous par l’étincelle spirituelle, et celui qui a l’amour saisira bien le sens de ce que Je lui annonce :

Ma volonté de former était immense, et Je trouvais Ma béatitude dans la réalisation de Mes idées et de Mes plans. Et cette béatitude voulait se communiquer, Mon amour voulait gratifier quelqu’un, Je voulais qu’un autre être en dehors de Moi se réjouisse de ce qui Me rendait indiciblement heureux. Je ressentais Ma solitude comme un manque auquel Je pouvais remédier à tout moment, dès que Je le voudrais.... Et Je voulais Me retrouver dans un être qui devait être relié étroitement à Moi, que Je voulais former en miroir de Moi-même, en Mon image pour pouvoir lui préparer des béatitudes infinies, tout en augmentant encore Ma Béatitude propre. Je voulais créer un tel être, et cette volonté suffisait, car Ma volonté était force, et se réalisait toujours en amour et en sagesse. L’être extériorisé était bien Mon portrait, mais il ne pouvait pas Me voir, étant donné qu’il aurait péri de béatitude s’il avait pu Me contempler, parce qu’aucun être, même s’il était Mon portrait le plus parfait, n’est jamais autre chose qu’un produit de Ma force aimante, tandis que Je suis, Moi, la force aimante même dont la force d’irradiation dépasse tout d’une manière incomparable ; pour cette raison, Je n’étais pas visible par l’être que J’avais extériorisé de Moi. Cependant, en cet être, Je M’étais créé un vase en qui Ma force aimante pouvait se déverser sans cesse, un être qui recevait donc outre mesure, par l’influx continuel de la force venant de Moi, Ma volonté de former, Ma vigueur, Ma sagesse et Mon amour. Il pouvait donc maintenant éprouver la même béatitude, il pouvait à volonté extérioriser sa force, il pouvait exercer, pour son propre bonheur, sa force créatrice, et donc accroître toujours Ma béatitude, parce que c’était Ma force qui rendait capable cet être ; et Je Me réjouissais de son bonheur....

Et maintenant un nombre infini d’êtres semblables provenait de cet être-là.... C’étaient tous des enfants de Mon amour, baignés d’une lumière éblouissante, toujours dans une suprême perfection, car il ne pouvait ressortir de l’image de Moi-même, et de Mon amour infini, que toujours du suprêmement parfait, étant donné que notre volonté à nous deux était la même, que notre amour à nous deux se retrouvait dans les êtres créés, étant donné qu’il n’y avait rien d’imparfait tant que Ma volonté et Mon amour agissaient à travers cet être créé en premier. C’était un monde d’esprits pleins de lumière, c’était un grand nombre d’esprits originellement créés.... La force venant de Moi affluait sans limites à l’être que Je M’étais élu comme porteur de la lumière et de la force.... Et l’être lui-même était plus que bienheureux.... Cependant, Je voulais encore augmenter cette béatitude-là ; Je voulais qu’il ne fût pas lié à Ma volonté, mais qu’il se manifeste selon sa propre volonté qui .... à condition que l’être soit et restât parfait.... était Ma volonté.... Car l’être, en tant qu’être créé par Moi, n’était pas capable de vouloir autrement que Moi. Mais Moi, Je voulais qu’il pût agir selon son bon plaisir.... parce que cela seulement caractérise un être divin, et Je voulais que l’amour soit si puissant en lui qu’il soit déterminant et orienté dans le même sens que Moi.... Tel était l’amour que Je voulais recevoir de Mon être premièrement créé, amour qui aurait en même temps valu à l’être la perfection suprême, de sorte qu’il n’aurait plus agi en être créé d’après Ma volonté, mais qu’il aurait joui d’une béatitude illimitée en tant qu’être entré dans Ma volonté par amour....

Mais pour passer cette épreuve de volonté et d’amour, il devait pouvoir se mouvoir dans un libre arbitre absolu. Il ne Me voyait pas, mais il Me reconnaissait, car il était dans la lumière.... Mais il voyait les innombrables êtres que sa volonté avait fait surgir, et il se sentait lui-même comme leur procréateur, bien que sachant qu’il avait reçu la force de Ma part.... Mais cet être M’enviait cette force.... Il était lui-même visible par ses créatures, et bien qu’il fût conscient d’être issu de Moi, il s’attribua le pouvoir sur ses créatures en s’imposant à elles comme source de la force, comme seule puissance qui puisse créer.... Pour ainsi dire, il donnait congé à l’amour pour Moi pour pouvoir dominer.... Un tel comportement est insaisissable pour vous autres hommes : qu’un être qui s’est reconnu lui-même puisse se perdre dans une pensée tout à fait fausse ; mais c’est le libre arbitre qui l’explique car, pour se manifester, il devait pouvoir choisir négativement, sans y être obligé.

D’un côté, le porteur de lumière et de force voyait les preuves de la force conduite à travers lui ; mais il ne voyait pas la source même de la force. Donc, il s’érigeait, lui, en maître des esprits créés, en cherchant à Me présenter à eux comme si Je n’existais pas. Il cherchait à leur transmettre sa volonté dès lors détournée de Moi.... Alors vint le moment décisif pour ces êtres de faire à leur tour la preuve de leur perfection en tant qu’êtres créés par le porteur de lumière avec la force de Mon énergie.... Ma force était dans tous ces êtres, ils étaient extrêmement lumineux, et ils brûlaient d’amour pour Moi Qu’ils ne voyaient pas, mais Qu’ils reconnaissaient tout de même. En même temps, ils aimaient leur procréateur, parce que la force qui les avait créés était l’amour, au travers de l’être premièrement créé en le rendant capable de créer.... Au moment où il fallut que cet amour se décide, il se décida pour lui-même.... Il s’installa un désarroi irréversible parmi les esprits qui se sentaient obligés de prendre une décision. Ma force aimante agissant en tant que lumière, il était bien compréhensible que la tendance vers la source de force originelle soit plus forte dans beaucoup d’êtres, et que leur amour pour celui qui se séparait de Moi diminuât, et, qu’avec une violence accrue, elle les poussât vers Moi.... Car la lumière en eux, était la conscience que Moi, J’étais l’amour de toute éternité. Il est vrai que chaque être avait cette conscience, mais il avait aussi le libre arbitre qui n’était pas déterminé par cette conscience – autrement il n’aurait pas été libre. Ainsi le monde spirituel se partagea en deux.... L’être extérieur à Moi avait ses partisans, tout comme Moi-même, bien que Je ne fusse pas visible. Mais la force originaire de Moi agissait si fortement que beaucoup d’êtres se détournaient de celui qui voulait s’opposer à Moi.... Leur volonté gardait la bonne direction, tandis que le porteur de lumière avec ses partisans donnèrent une fausse direction à leur volonté, c'est-à-dire qu’ils se séparaient de Moi dans leur volonté, et cela signifiait la chute dans la profondeur....

Ainsi, le porteur de lumière, l’être le plus lumineux extériorisé par Moi, est devenu Mon adversaire, tandis que ce qui était issu de lui, créé par la volonté aimante de nous deux, s’est tourné en partie vers Moi, en partie vers lui, selon l’ardeur d’amour dont ils étaient remplis. Car dès le moment où le porteur de lumière se fut séparé de Moi, les êtres commencèrent à ressentir un vague désir pour un pôle solidifié. Le libre arbitre commença à se déployer.... ils n’étaient pas influencés obligatoirement ni par Mon adversaire ni par Moi, ils n’étaient qu’irradiés par nos forces respectives, chacune d’elles voulant gagner chaque être pour elle. Mon afflux de force n’était qu’amour, et touchait si violemment les êtres qu’ils Me reconnaissaient, même sans Me voir, mais ils reconnaissaient en même temps le changement de volonté de Mon être premièrement créé. Mais comme ils pouvaient voir cet être, beaucoup le suivaient, c’est à dire se soumettaient à sa volonté, et donc ils aspiraient à une autre direction que la mienne. Mais d’autres êtres originellement créés se sentaient comme Mes enfants, et de par leur libre arbitre ils Me restaient fidèles, seulement leur nombre était beaucoup moins élevé. C’étaient les êtres premièrement créés issus de l’ardente volonté créatrice de Mon porteur de lumière et de la force aimante illimitée qui affluait en lui. Et cette force aimante était également propre à ces êtres et les poussait sans cesse vers Moi, car ils reconnaissaient comme fausse la volonté présente de leur procréateur, et ils se détournèrent donc de lui. Il aurait été possible aux autres êtres aussi de Me reconnaître, mais eux suivaient aveuglement celui qu’ils pouvaient voir, et leur volonté fut respectée, et Je ne l’influençais nullement, parce qu’il fallait cette décision de la volonté pour former les créatures en êtres parfaits indépendants. L’être qui M’avait quitté a fait choir dans les profondeurs avec lui une clientèle nombreuse, car en s’éloignant de Moi on aspire à la profondeur, on vise à un état complètement différent, ce qui signifie obscurité et impuissance, manque d’entendement et de force, tandis que Mes enfants restaient dans la lumière la plus éblouissante en gardant une force indicible dans la béatitude.

Après cette chute de Lucifer, du porteur de lumière, sa force fut brisée.... Il ne pouvait plus agir en créant et en formant, bien que Je ne lui retirasse pas la force, parce que c’était Ma création. C’était ses partisans qui maintenant faisait sa puissance et sa force, et sur qui il régnait en Prince des Ténèbres. Mais ils sont aussi les produits de Mon amour et Je ne les abandonnerai pas éternellement à Mon adversaire. Tant que ces êtres portent en eux sa volonté, ils lui appartiennent ; mais dès que Je réussis à tourner leur volonté vers Moi, il les a perdus, donc sa force diminue au fur et à mesure que Je délivre ses serfs de sa puissance ; mais ceci présuppose toujours le libre arbitre de l’être.

Voici le but de Mon plan de salut d’éternité qui est appuyé par tous les habitants du royaume de la lumière, par Mes anges et archanges, de la façon la plus zélée et la plus aimante ; car ce sont tous Mes coopérateurs qui s’efforcent de rendre à leurs frères déchus la béatitude que ceux-ci jadis ont gâchée volontairement.... Et cette œuvre de délivrance sera accomplie, même si cela devait prendre un temps infini pour que le dernier être déchu retourne auprès de Moi, et aussi pour que Mon être premièrement créé par Mon amour se rapproche de nouveau de Moi, poussé par son désir de retrouver Mon amour.... jusqu’à ce que lui aussi, pénétré de repentir, rentre dans la maison paternelle que jadis il a quittée volontairement....

Amen

Prevajalci
Prevod: Jean-Marc Grillet