Primerjaj objavo s prevodom

Več prevodov Naključna objava:

PRVO USTVARJENO BITJE .... NOSILEC SVETLOBE (LUCIFER) .... ODPADNIŠTVO OD BOGA....

Vaš človeški razum zmore dojeti globljo Resnico le do določene mere, ker se čista duhovnost lahko razlaga samo duhovno. To razlago bo sprejel duh v vas, in seveda bo preko duše prav tako predana razumu, vendar je razum še vedno preveč posvetno obremenjen, in zato ne more prodreti tako globoko v duhovno znanje, da bi mu bilo vse jasno. Kljub temu Moj Duh sebe izraža skozi duhovno iskro v vas *(t.j. skozi "Svetega Duha"; Janez 14:26, 15:26, 16:13-15),* in vsak kdor ima Ljubezen, bo prav tako razumel pomen tega, kar mu govorim.

Moja ustvarjalna volja je bila ogromna, Moja Moč neizčrpna, in Jaz Sem našel Svojo blaženost v uresničevanju Svojih misli in načrtov. In ta blaženost se je želela izraziti, Moja Ljubezen se je želela izročiti (podariti), Jaz Sem zraven sebe želel (imeti) drugo bitje, da prav tako uživa to, kar je Mene delalo nepopisno srečnega. Jaz Sem Svojo osamljenost doživljal kot pomanjkljivost, katero Sem lahko odpravil v vsakem trenutku, če Sem to želel.... In Jaz Sem Sebe želel ponovno odkriti (najti) v bitju, katero bi z Mano moralo biti tesno povezano (združeno), katero Sem želel oblikovati kot ogledalo Mene Samega, kot Mojo Lastno podobo, da bi ga lahko obdaril z neomejeno blaženostjo, in na ta način ponovno povečal tudi Mojo blaženost. Želel Sem ustvariti takšno bitje, in ta volja je bila dovolj, ker Moja volja je bila Moč, ki je stalno delovala v Ljubezni in Modrosti.

Bitje katerega Sem prikazal v zunanji obliki iz notranjosti Sebe Samega, je bilo resnično Moja podoba, vendar Me vseeno ni moglo videti, ker, če bi Me lahko videlo, bi ono zahvaljujoč preveliki blaženosti prenehalo obstajati, ker nobeno bitje ne more vzdržati pogleda na Mene (v smislu*, "nihče ne more videti Boga, kot je On v resnici v Svojem bistvu in, da ne bo uničeno;"* 2. Mojzesova 33:20). Kajti vsako bitje, tudi najpopolnejša podoba Mene Samega je še vedno le proizvod Moje moči Ljubezni, medtem, ko Sem Jaz Osebno moč Ljubezni, in vse osvetljujem z neprimerljivo intenzivnostjo; zato nisem bil viden temu bitju, katerega sem prikazal v zunanji obliki izven Sebe Samega.

Vendar Sem si v tem bitju ustvaril posodo, v katero je Moja moč Ljubezni lahko neprestano tekla, torej bitje katero je s tem neprestanim dotokom moči od Mene prejemalo tudi Mojo ustvarjalno voljo, Mojo Moč, Mojo modrost in Mojo Ljubezen v izobilju (v presežku). Zatorej je ono lahko čutilo enako blaženost, lahko je izražalo svojo moč s svojo lastno voljo, lahko je bilo ustvarjalno aktivno, tako je osrečevalo samo sebe, in na ta način neprestano povečevalo Mojo blaženost, ker je Moja moč usposobila to bitje, in Jaz Sem užival v njegovi sreči....

In sedaj so iz tega bitja izšla brezštevilna druga bitja iste vrste.... Vsa ta so bila otroci Moje Ljubezni v žareči svetlobi, v najvišji popolnosti, ker je iz te od Mene ustvarjene podobe Mene Samega in iz Moje neskončne Ljubezni lahko izšlo (nastalo) vedno le najbolj popolno, ker sva oba imela enako voljo. Obe najine Ljubezni sta sebe ponovno našli v ustvarjenih bitjih, ker ni obstajalo nič nepopolnega, vse dokler sta Moja volja in Moja Ljubezen delovali skozi to prvo-ustvarjeno bitje. To je bil svet duhov poln svetlobe, v katerem je bilo izvirno ustvarjenih duhov zelo veliko.... Moč iz Mene je neomejeno tekla k bitju, katerega Sem izbral za Sebe kot Nosilca Svetlobe in Moči....

In bitje samo je bilo presrečno.... Vendar Sem Jaz želel to blaženost še povečati; Jaz Sem želel, da ne bi bilo vezano na Mojo voljo, temveč, da bo aktivno po svoji lastni volji, katera.... če je bitje bilo in bo ostalo popolno.... je bila Moja volja. Saj bitje glede na to, ker Sem ga Jaz ustvaril, ni bilo sposobno niti imeti nobene druge volje. Vendar pa Sem Jaz želel, da ono lahko deluje svobodno.... ker šele to je bila značilnost božanskega bitja, da je Ljubezen v njem tako mogočna, da je ta odločilna za voljo, ki je enako usmerjena kakor Moja.

To Ljubezen Sem želel prejemati od Svojega prvo-ustvarjenega bitja, ki pa bi bitju istočasno prav tako morala prinesti najvišjo popolnost, tako, da to več ne bi delovalo kot ustvarjeno bitje (ki deluje samo) po Moji volji, temveč je lahko uživalo neomejeno blaženost združevanja z Mojo voljo, iz Ljubezni do Mene.... da bi opravilo ta izpit volje in izpit Ljubezni, je to bitje moralo imeti popolno svobodo volje. Ono Me ni videlo, vendar Me je prepoznalo (in sprejelo), ker je bilo razsvetljeno.... Vendar je ono videlo brezštevilna bitja, katere je ustvarila njegova volja, in bitje samo se je počutilo kot njihov stvarnik, čeprav je vedelo, da je moč prejelo od Mene....

In bitje je bilo zavistno na Moji moči.... Čeprav je bil sam (Lucifer) viden bitjem, katere je ustvaril, se je vendar zavedal svojega izvora v Meni, vendar je za sebe zahteval pravico vladanja nad temi bitji s tem, da je predstavljal samega sebe kot vir moči, kot edino silo, ki je sposobna ustvarjati.... Tako rekoč odpovedal Mi je Ljubezen, da bi lahko vladal.... Ta proces je za vas ljudi nedojemljiv, da je lahko samozavestno bitje prestopilo v popolnoma napačno razmišljanje, vendar je to mogoče pojasniti s svobodno voljo, katera je, da bi postala aktivna, lahko prav tako izbrala negativno, vendar ni bila prisiljena, da mora izbrati.

Nosilec Svetlobe in Moči (Lucifer) je videl na eni strani dokaze moči prenesene skozi njega, vendar samega Vira moči ni videl. Zato je on sebe razglasil za vladarja nad svojimi ustvarjenimi duhovi, in Me je prav tako njim poskusil predstaviti kot nekoga, ki ne obstaja. On je na njih poskušal prenesti svojo sedaj nasprotujočo voljo.... In sedaj je prišel trenutek odločitve, dokazovanja njihove popolnosti tudi za ta bitja, ki so bila ustvarjena od Nosilca Svetlobe ob uporabi Moje moči.... Moja moč je bila prirojena vsem tem bitjem, oni so bili prepolni svetlobe (razsvetljeni), in so žareli v Ljubezni do Mene, Katerega sicer niso videli, vendar kljub temu prepoznavali (in sprejemali). Oni pa so bili v Ljubezni prav tako naklonjeni svojemu stvarniku, ker je moč, ki jih je ustvarila, bila Ljubezen, ki je sevala iz prvo-ustvarjenega bitja in mu omogočala ustvarjati. Ta Ljubezen se je sedaj morala odločiti in ona se je razdelila (razcepila)....

Strašna zmeda je nastala med duhovnimi bitji, katera so se počutila prisiljena sprejeti odločitev. Vendar je zopet bilo razumljivo.... ker je moč Moje Ljubezni delovala kot svetloba.... da je težnja k prvotnemu Viru moči pri mnogih bitjih bila močnejša, da se je njihova Ljubezen do njega, ki se je ločil od Mene, zmanjšala, in z okrepljeno močjo težila k Meni.... Kajti svetloba v njih je bilo spoznanje, da Sem Jaz Ljubezen od večnosti. Vsako bitje je sicer imelo spoznanje vendar pa tudi svobodno voljo, ki ni bila vezana na spoznanje, sicer ne bi bila svobodna. In duhovni svet se je razdelil....

Bitje, ki je izšlo iz Mene, je imelo svoje privržence, kakor tudi Jaz Sam, čeprav Jaz nisem bil viden. Toda moč iz Mene je imela tako močan učinek, da so se mnoga bitja obrnila proč od njega, ki Mi je želel nasprotovati.... Njihova volja je ostala pravilno usmerjena, medtem, ko so Nosilec Svetlobe in njegovi privrženci napačno usmerili svojo voljo. Tako so se oni prostovoljno ločili od Mene, kar je povzročilo njihov padec v brezno.... Na ta način je Nosilec Svetlobe (*Lucifer=Hebrejsko: הילל heylel hay-lale’ "= Nosilec Svetlobe*) najbolj razsvetljeno bitje, ki Sem ga prikazal v zunanji obliki izven Sebe Samega, postal Moj nasprotnik (*Satan=Hebrejsko: שׂטן satan saw-tawn '= nasprotnik, ta ki se upira*), medtem, ko so se vsi, ki so izšli iz njega, katere je ustvarila najina skupna volja Ljubezni, deloma obrnili k Meni in deloma k njemu, glede na žar Ljubezni s katerim so bili prežeti. Namreč s trenutkom ločitve Nosilca Svetlobe od Mene so bitja začutila nejasno hrepenenje po določenem polu.

Svobodna volja se je začela odkrivati ​​in razvijati.... niti Jaz niti Moj nasprotnik nisva na silo vplivala na njih.... oni so bili izpostavljeni le sevanju obeh najinih moči, kateri sta vsako bitje želeli pridobiti za sebe. Moj dotok moči je bila čista Ljubezen in je vplivala na bitja tako silno, da so Me ona prepoznala, ne, da bi Me videla, vendar so ona prav tako lahko prepoznala spremembo v volji Mojega prvo-ustvarjenega bitja. Toda, ker so lahko videla to bitje (Luciferja), so mu mnogi sledili, kar pomeni, da so se podredili njegovi volji, in se tako oddaljili od Mene.

Toda prav tako so se prvotno ustvarjena bitja počutila kot Moji otroci in so Mi ostala zvesta iz svobodne volje, le, da je bilo število teh mnogo manjše. To so bila prvotno ustvarjena bitja, katera so nastala iz najbolj blagoslovljene ustvarjalne volje Mojega Nosilca Svetlobe in ogromnega priliva Moje moči Ljubezni. In ta moč Ljubezni je bila prav tako tem bitjem prirojena (lastna) in jih je vztrajno potiskala k Meni, ker so oni sedanjo voljo svojega ustvarjalca prepoznali kot napačno, in so se zatorej obrnili vstran od njega. Tudi drugim bitjem je bilo to spoznanje na voljo, vendar so slepo sledili temu, katerega so lahko videli, in njihova volja je bila upoštevana, in Jaz na njo na noben način nisem vplival, ker se je ta odločitev volje morala zgoditi s ciljem, da bi se ustvarjena bitja samostojno oblikovala v popolnost.

Bitje, ki Me je zapustilo, je za seboj potegnilo veliko število privržencev v brezno, ker oddaljiti od Mene se, pomeni težiti proti breznu, se nagibati v povsem nasprotno stanje, ki torej predstavlja temo in nemoč (šibkost), izgubo spoznanja in moči. Medtem, ko so Moji otroci ostali v najsvetlejši luči in ogromni moči v blaženosti.

Po tem padcu Luciferja, Nosilca Svetlobe, je bila njegova moč zlomljena.... On ni mogel več aktivno ustvarjati in oblikovati, čeprav Jaz nisem odvzel moči od njega, ker je on bil Moja živa stvaritev. Njegova oblast in moč so bili njegovi privrženci, nad katerimi je sedaj vladal kot Princ teme. Vendar pa so oni prav tako proizvodi Moje Ljubezni, katerih Jaz svojemu nasprotniku ne bom prepustil za večno. Vse dokler ta bitja v sebi še nosijo njegovo voljo, ona pripadajo njemu; toda čim Jaz uspem obrniti njihovo voljo k Meni, jih bo on izgubil in njegova moč se zatorej zmanjšuje v enaki meri, v kateri Jaz osvobajam zapornike izpod njegovega nadzora (oblasti), kar pa ima vedno za predpogoj svobodno voljo tega bitja.

In to je namen Mojega večnega načrta Odrešitve, katerega goreče in z največjo Ljubeznijo podpirajo vsi prebivalci kraljestva svetlobe, Moji angeli in nadangeli, saj so vsi oni Moji sodelavci, ki se trudijo ponovno prinesti blaženost svojim padlim bratom, katero so nekoč prostovoljno zapravili.... In to delo osvoboditve bo uspelo tudi, če bo potrebno neskončno dolgo časa, preden se še zadnji nekoč padli duh ne vrne k Meni, vse dokler se Mi celo tudi prvo-ustvarjeno bitje, ki je nekoč nastalo iz Moje Ljubezni, zopet ne približa v hrepenenju po Moji Ljubezni.... vse dokler se ono skesano ne vrne v Očetovo hišo, katero je nekoč prostovoljno zapustilo *(Luka 15: 11-32)*. AMEN

Prevajalci
Prevod: Lorens Novosel

Erstgeschaffenes Wesen.... Lichtträger.... Abfall von Gott....

Euer Verstand fasset als Mensch nur bis zu einem bestimmten Grade die tiefere Wahrheit, denn Reingeistiges lässet sich nur geistig erklären, diese Erklärung wird vom Geist in euch entgegengenommen und wohl auch durch die Seele dem Verstand zugeleitet, doch dieser ist irdisch noch zu sehr belastet, und er vermag sonach nicht in geistiges Wissen so tief einzudringen, daß ihm alles klar ist. Mein Geist aber gibt dessenungeachtet sich durch den Geistesfunken in euch kund, und wer die Liebe hat, der fasset auch den Sinn dessen, was Ich ihm künde:

Mein Gestaltungswille war übergroß, Meine Kraft unversiegbar, und Ich fand Meine Seligkeit im Verwirklichen Meiner Gedanken und Pläne. Und diese Seligkeit wollte sich mitteilen, Meine Liebe wollte sich verschenken, Ich wollte, daß außer Mir noch ein Wesen sich dessen erfreuen sollte, was Mich unsagbar beglückte. Ich empfand Mein Alleinsein als ein Manko, das Ich jederzeit beheben konnte, sowie Ich es wollte.... Und Ich wollte Mich wiederfinden in einem Wesen, das mit Mir aufs engste verbunden sein sollte, das Ich als Spiegel Meiner Selbst, als Mein Abbild, gestalten wollte, um ihm unbegrenzte Seligkeiten bereiten zu können und so auch Meine Seligkeit wieder zu erhöhen. Ich wollte ein solches Wesen erschaffen, und dieser Wille genügte, denn Mein Wille war Kraft und wirkte stets in Liebe und Weisheit.

Das aus Mir herausgestellte Wesen nun war wohl Mein Abbild, doch es konnte Mich nicht sehen, weil es, so es Mich hätte schauen können, vergangen wäre vor Seligkeit, weil Meinen Anblick kein Wesen ertragen könnte, denn jedes Wesen, auch das vollkommenste Abbild Meiner Selbst, ist immer nur ein Erzeugnis Meiner Liebekraft, während Ich die Liebekraft Selbst bin und in unvergleichlicher Stärke alles überstrahle, darum aber nicht schaubar war dem von Mir hinausgestellten Wesen. Doch Ich hatte Mir in diesem Wesen ein Gefäß geschaffen, in das unentwegt Meine Liebekraft einströmen konnte, ein Wesen, das also auch Meinen Gestaltungswillen, Meine Kraft, Meine Weisheit und Meine Liebe im Übermaß empfing von Mir durch das ständige Einströmen der Kraft aus Mir. Es konnte also nun die gleiche Seligkeit empfinden, es konnte sich seiner Kraft nach seinem Willen entäußern, es konnte schöpferisch tätig sein, sich selbst zur Beglückung, und also Meine Seligkeit ständig erhöhen, weil Meine Kraft dieses Wesen dazu befähigte, und Ich erfreute Mich an seinem Glück....

Und nun gingen aus jenem Wesen zahllose gleiche Wesen hervor.... Es waren alles Kinder Meiner Liebe, in strahlendem Licht, in höchster Vollkommenheit, denn es konnte aus dem von Mir geschaffenen Abbild Meiner Selbst und Meiner unendlichen Liebe immer nur höchst Vollkommenes hervorgehen, weil unser beider Wille gleich war, unser beider Liebe sich in den erschaffenen Wesen wiederfand, weil es nichts Unvollkommenes gab, solange Mein Wille und Meine Liebe wirkten durch jenes erst-geschaffene Wesen. Es war eine lichtvolle Geisterwelt, es waren urgeschaffenen Geister in großer Zahl.... die Kraft aus Mir strömte unbeschränkt dem Wesen zu, das Ich Mir erkoren hatte zum Träger des Lichtes und der Kraft....

Und das Wesen selbst war überselig.... Doch Ich wollte auch diese Seligkeit noch erhöhen; Ich wollte, daß es nicht an Meinen Willen gebunden war, sondern aus eigenem Willen sich betätigen sollte, der.... wenn das Wesen vollkommen war und blieb.... Mein Wille war. Denn das Wesen war als geschaffen von Mir keines anderen Willens fähig. Ich aber wollte, daß es frei schalten und walten konnte.... weil dies erst das Merkmal eines göttlichen Wesens war, daß die Liebe in ihm so mächtig ist, daß diese bestimmend ist für einen Mir gleich gerichteten Willen. Diese Liebe wollte Ich empfangen von Meinem erst geschaffenen Wesen, die aber auch gleichzeitig dem Wesen die höchste Vollendung eintragen sollte, so daß es nicht mehr als geschaffenes Wesen wirkte nach Meinem Willen, sondern als aus Liebe in Meinen Willen eingegangen unbegrenzte Seligkeit genießen sollte.... Um aber diese Willens- und Liebeprobe ablegen zu können, mußte es sich in völliger Willensfreiheit bewegen. Es sah Mich nicht, aber es erkannte Mich, denn es stand im Licht.... Es sah aber die ungezählten Wesen, die sein Wille hatte erstehen lassen, und es fühlte sich selbst als deren Erzeuger, wenngleich es darum wußte, daß es die Kraft von Mir bezogen hatte.... Und das Wesen neidete Mir die Kraft.... Als selbst schaubar den von ihm erschaffenen Wesen, war es sich doch des Ausganges aus Mir bewußt, aber es nahm das Herrscherrecht über diese Wesen für sich in Anspruch, indem es sich selbst ihnen als Kraftquell, als einzige erschaffen-könnende Macht hinstellte.... Es kündigte Mir gleichsam die Liebe, um herrschen zu können.... Es ist dieser Vorgang für euch Menschen unbegreiflich, daß ein sich selbst erkennendes Wesen sich in völlig falsches Denken verirren konnte, doch der freie Wille erklärt solches, der, um in Aktion treten zu können, auch negativ wählen können, aber nicht wählen mußte.

Der Licht- und Kraftträger sah auf der einen Seite die Beweise der durch ihn geleiteten Kraft, doch den Kraftquell selbst sah er nicht. Also erhob er sich selbst zum Herrscher über seine geschaffenen Geister und suchte auch diesen Mich Selbst als nicht-seiend hinzustellen. Er suchte seinen Mir nun abgekehrten Willen auf jene zu übertragen.... Und nun kam der Moment der Entscheidung, das Beweisen ihrer Vollkommenheit, auch für diese vom Lichtträger unter Nutzung Meiner Kraft geschaffenen Wesen.... Meine Kraft war in allen diesen Wesen, sie waren lichtvollst und erglühten in Liebe zu Mir, Den sie zwar nicht sahen, aber doch erkannten. Sie waren aber auch in Liebe ihrem Erzeuger zugewandt, weil die sie erschaffende Kraft Liebe war, die durch das erstgeschaffene Wesen geströmt und dieses zum Erschaffen befähigt hatte. Diese Liebe sollte nun sich entscheiden, und sie spaltete sich....

Es entstand eine heillose Verwirrung unter dem Geistigen, das zum Entscheid sich gedrängt fühlte. Es war aber auch wieder verständlich.... da Meine Liebekraft als Licht wirkte.... daß der Drang zum Urquell der Kraft bei vielen Wesen stärker war, daß die Liebe sich verringerte zu dem, der sich von Mir trennte, und mit verstärkter Gewalt Mir zudrängte.... Denn das Licht in ihnen war die Erkenntnis, daß Ich die Liebe war von Ewigkeit. Jedes Wesen zwar hatte die Erkenntnis, doch auch den freien Willen, der nicht durch die Erkenntnis gebunden war, ansonsten er unfrei gewesen wäre. Und die geistige Welt spaltete sich.... Das Wesen außer Mir hatte seinen Anhang wie auch Ich Selbst, wenngleich Ich nicht schaubar war. Die Kraft aus Mir aber wirkte so stark, daß sich viele Wesen abwandten von dem, der sich Mir entgegenstellen wollte.... Ihr Wille blieb recht gerichtet, während der Lichtträger mit seinem Anhang den Willen verkehrt richtete, sie sich also willensmäßig von Mir trennten und dies den Sturz in die Tiefe bedeutete....

Es wurde also der Lichtträger, das aus Mir herausgestellte lichtvollste Wesen, Mein Gegner, während das aus ihm Hervorgegangene, das unser beider Liebewille schuf, sich teils Mir, teils ihm zuwandte, je nach der Liebeglut, von der es erfüllt war. Denn mit dem Moment der Trennung des Lichtträgers von Mir entstand auch in den Wesen ein unbestimmtes Verlangen nach einem gefestigten Pol. Der freie Wille begann sich zu entfalten.... sie wurden weder von Mir noch von Meinem Gegner zwangsweise beeinflußt, sondern nur angestrahlt von unser beider Kraft, die jedes Wesen für sich gewinnen wollte. Meine Kraftströmung war nur Liebe und berührte die Wesen so gewaltig, daß sie Mich erkannten, ohne Mich zu sehen, aber auch die Willenswandlung Meines erstgeschaffenen Wesens erkennen konnten. Doch da sie dieses Wesen schauen konnten, folgten viele ihm, d.h., sie ordneten sich seinem Willen unter und strebten also von Mir ab. Doch ebenso fühlten sich urgeschaffene Wesen als Meine Kinder und blieben Mir treu aus freiem Willen, nur war die Zahl derer weit geringer. Es waren dies die erstgeschaffenen Wesen, die seligster Gestaltungswille Meines Lichtträgers und unermeßlich ihm zuströmende Liebekraft erstehen ließ. Und diese Liebekraft war auch diesen Wesen eigen und drängte sie unentwegt Mir zu, denn sie erkannten den nunmehrigen Willen ihres Erzeugers als verkehrt und wandten sich daher von ihm ab. Auch den anderen Wesen wäre dieses Erkennen möglich gewesen, doch sie folgten blindlings dem, den sie schauen konnten, und ihr Wille wurde geachtet und in keiner Weise auf diesen von Mir eingewirkt, weil dieser Willensentscheid sein mußte, um das Erschaffene zu selbständiger Vollkommenheit zu gestalten. Das Wesen, das Mich verließ, zog einen großen Anhang mit sich zur Tiefe hinab, denn von Mir sich entfernen heißt der Tiefe zustreben, einem völlig gegensätzlichen Zustand entgegenzugehen, der also Finsternis und Ohnmacht, Erkenntnis- und Kraftlosigkeit bedeutet. Wohingegen Meine Kinder blieben in strahlendstem Licht und unermeßlicher Kraft, in Seligkeit.

Nach diesem Fall Luzifers, des Lichtträgers, war seine Kraft gebrochen.... Er konnte sich nicht mehr schaffend und gestaltend betätigen, wenngleich Ich ihm nicht die Kraft entzog, weil er Mein Geschöpf war. Seine Macht und Kraft war sein Anhang, über den er nun herrschte als Fürst der Finsternis. Doch es sind auch Meine Liebeprodukte, die Ich Meinem Gegner nicht auf ewig belasse. Solange diese Wesen noch seinen Willen in sich tragen, gehören sie ihm; doch sowie es Mir gelungen ist, ihren Willen Mir zuzuwenden, hat er sie verloren, und seine Kraft nimmt also im gleichen Maß ab, wie Ich das ihm Hörige erlöse aus seiner Gewalt, was jedoch stets den freien Willen des Wesens zur Voraussetzung hat. Und dies bezweckt Mein Heilsplan von Ewigkeit, der von allen Bewohnern des Lichtreiches, von Meinen Engeln und Erzengeln, aufs eifrigste und liebevollste unterstützt wird, denn sie alle sind Meine Mitarbeiter, die bemüht sind, den gefallenen Brüdern die Seligkeit wiederzugeben, die sie einst freiwillig sich verscherzten.... Und dieses Befreiungswerk wird gelingen, wenn es auch ewige Zeiten erfordert, bis das letzte einst Gefallene zurückkehrt zu Mir, bis auch Mein aus Meiner Liebe hervorgegangenes erstes Wesen sich Mir wieder nähert im Verlangen nach Meiner Liebe.... bis auch dieses reumütig zurückkehrt ins Vaterhaus, das es einst freiwillig verlassen hat....

Amen

Prevajalci
This is an original publication by Bertha Dudde