Primerjaj objavo s prevodom

Več prevodov Naključna objava:

KRIVDA GREHA.... BOŽJE USMILJENJE.... ODRŠITEV....

Ob prihodu Jezusa Kristusa na Zemljo, da bi človeštvo odrešil, je nad Njim ležalo breme nagrmadenih grehov. To je razumljivo samo tistim, ki poznajo razlog za človekovo zemeljsko življenje ter pomen in namen stvarjenja, kajti ti vedo, da je človek zaradi greha prehodil pot skozi stvarstvo in da se mora zdaj na zadnji stopnji tega greha osvoboditi, da bi se končno znova vrnil k Bogu, iz katerega je prvotno izšel. Toda greh človeka veže na Zemljo, greh mu zapira pot k Bogu, zaradi njega postane prepad med človekom in Bogom nepremostljiv; tako greh uničuje namen zemeljskega življenja in človeka potiska nazaj v najglobljo globino, iz katere se je že dvignil skozi stvarstvo na svoji poti. Pred Kristusovim prihodom je bilo človeštvo polno greha, ker Boga ni več prepoznavalo; bilo je v temni duhovni noči, brez vsake ljubezni in brez vsakršnega stremljenja k popolnosti. Bilo je daleč od Boga in zato v največji nevarnosti, da se pogrezne v brezno, torej da stopi na pot, ki vodi navzdol - v večno pogubljenje - brez spoznanja in brez ljubezni. Ta oddaljenost od Boga se je kazala v načinu življenja, ki je popolnoma nasprotoval Božjim zapovedim; bil je to način življenja, ki je bil v nasprotju z božjim redom. To je bilo življenje očitne sebične ljubezni, in takšno življenje je bilo polno greha ter povsem proti Božji volji. In takšno življenje nikakor ni moglo privesti do osvoboditve ljudi in blaženega življenja po smrti, temveč je bila njegova posledica duhovna smrt - stanje skrajnega trpljenja v onstranstvu, ki se nikoli ne bi končalo, kajti Božja pravičnost je morala zahtevati zadoščenje za vsak greh, krivda ljudi pa se je že neizmerno povečala, tako so bila bitja brez upanja, da bi se še kdaj približala Bogu.

Za bitje pa oddaljenost od Boga pomeni nemoč, nezmožnost delovanja, temo in nazadnje zakrknjenost njegove biti.... To za bitje pomeni duhovno smrt - stanje, ki je veliko hujše kakor ne-bivanje.... kakor popolno izginotje.... Toda izginotje bitja je nemogoče, zato so tudi muke teh bitij onkraj vseh predstav neznosne in neskončne.... In večno Božanstvo se je tega usmililo in priskočila na pomoč grešnemu človeštvu, tako da se je večna Ljubezen utelesila v človeku, ki je v svoji vseobsegajoči ljubezni prevzel nase grehe človeštva in ljudi iz tega (stanja) osvobodil s tem, da je za krivdo greha opravil pokoro ter Bogu daroval žrtev za spravo (zadoščenje).... Ki je dal samega sebe, torej svoje življenje, da bi ljudem povrnil svobodo in jim omogočil dostop do Božjega kraljestva, v katerega se lahko vstopil le v popolni čistosti, brez greha.... Tako je človeštvo odrešil krivde greha; vzel je nase vso krivdo, neizmerno trpel in svoje trpljenje ter smrt na križu daroval večni Božanskosti, da bi ji zadostil, ustvaril pravično poplačilo za ljudi in jim omogočil, da se ponovno približajo Bogu. In Bog je sprejel žrtev človeka Jezusa.... Zaradi Jezusa Kristusa je ljudem odpustil krivdo za greh in vrata nebeškega kraljestva so se odprla vsem, ki so sprejeli njegov dar milosti.... Človeštvo je odrešil greha in njihove krivde.... Ponudil jim je zadnjo priložnost, da dosežejo svoj zemeljski življenjski cilj.

(4.10.1944) Njegova več kot velika ljubezen je hotela s poti ljudi odstraniti vse ovire, ki so jim zapirale dostop do večnega doma; toda največja ovira je bil greh, kajti ta je človeku odvzel moč in voljo. Posledica greha je bila, da so ljudje ležali na tleh brez moči in volje ter se niso mogli sami dvigniti, ker jih je breme greha pritiskalo k tlom. In zato je Jezus Kristus to breme vzel nase, ga položil nase in ga nesel na križ, da bi s svojo smrtjo poravnal krivdo ljudi za greh. Človeštvo, ki je po Jezusu Kristusu postalo svobodno, je zdaj lahko sprejelo Njegovo žrtev, a jo je lahko tudi odklonilo....

Delo odrešenja je bilo izvršeno za vse ljudi, vendar Bog jim nikoli ne bo vsiljeval blagoslovov tega odrešenja proti njihovi volji. Toda izgubili jih bodo, če si ne bodo želeli biti odrešeni.... Takrat bo greh še vedno težko ležal na teh ljudeh in takrat bodo neizbežno potegnjeni v brezno, kajti takrat bodo zavrnili Božjo ljubezen, in takrat bodo še vedno morali večno trpeti v svoji nevednosti. Njihova krivda za greh se ne bo zmanjšala; pravzaprav bodo na to krivdo še vedno nalagali številne zemeljske grehe, ki jim jih Bog lahko odpusti le, če sprejmejo Njegov dar milosti, torej če lahko z vero in prepričanjem verujejo, da se je Božja neskončna ljubezen usmilila njihovih grehov in jim poslala Odrešenika. Vera v to bo ljudi spodbudila, da se pokesajo svoje krivde greha, se obrnejo k Njemu za odpuščanje in se predajo Njegovi milosti in usmiljenju, ter bodo tako blagoslovi dela odrešenja v njih začeli učinkovati. Njihova moč volje in notranja moč se bo okrepila, in zdaj se bodo lahko osvobodili izpod oblasti Božjega nasprotnika. In o odpuščanju greha bo lahko govoril le tisti človek, ki se zavestno zateče pod Kristusov križ, Mu prizna svojo krivdo in ga prosi za usmiljenje.... Njegova molitev bo uslišana, njegova krivda bo odpuščena....

Amen.

Prevajalci
Prevod: Janko Žagar

La colpa di peccato – La Misericordia di Dio - Il Sacrificio d’Espiazione

Sull’umanità gravava una misura ammassata di peccati quando Gesù Cristo discese sulla Terra per liberarla. Questo è comprensibile soltanto per coloro che sanno del motivo della vita terrena come uomo e del senso e scopo della Creazione, perché costoro sanno che l’uomo ha trascorso il cammino attraverso la Creazione per via del peccato ed ora nell’ultimo stadio si deve liberare da questo, per ritornare di nuovo definitivamente a Dio, dal Quale è proceduto in principio Ur. Ma il peccato incatena l’uomo sulla Terra, il peccato gli sbarra la via verso Dio, rende insuperabile il crepaccio fra gli uomini e Dio e quindi il peccato annienta lo scopo della vita terrena, spinge l’uomo nuovamente nell’abisso più profondo, dal quale si è sforzato di uscire tramite il cammino attraverso la Creazione.

Prima della Discesa di Cristo l’umanità era piena di colpa di peccati, perché non riconosceva più Dio, era nella notte più profonda dello spirito, era priva d’amore e senza nessun tendere verso la perfezione era nella più grande lontananza da Dio e perciò nel più grande pericolo di sprofondare nell’abisso, cioè di percorrere senza conoscenza e senza amore la via che conduce giù, nell’eterna dannazione. Questa lontananza da Dio si mostrava in un modo di vivere che contraddiceva totalmente i Comandamenti divini, era un cammino in contraddizione con l’Ordine divino, era una vita nel più evidente amore dell’io ed una tale vita era colma di peccato e rivolta totalmente contro la Volontà di Dio. Ed una tale vita non poteva mai più procurare la liberazione ed una Vita beata dopo la morte, ma la conseguenza era una morte spirituale, uno stato nell’aldilà nel più estremo supplizio, che non verrebbe eternamente terminato, perché la Giustizia di Dio doveva richiedere l’espiazione per ogni peccato e la colpa dei peccati degli uomini era già salita nell’incommensurabile, in modo che per gli esseri la possibilità di avvicinarsi a Dio era senza speranza.

Ma la lontananza da Dio significa per l’entità l’assenza di Forza, impotenza, oscurità e infine l’indurimento della sua sostanza; per l’essere significa la morte spirituale, uno stato che è molto peggiore che la non-esistenza, l’essere cancellato. Ma è impossibile uno svanire dell’essenziale, quindi anche i tormenti di questi esseri sono insopportabili ed infiniti oltre ogni immaginazione. E questo impietosiva l’eterna Divinità e venne in Aiuto all’umanità peccatrice, mentre l’eterno Amore Si incorporava in un Uomo, il Quale prendeva ora su di Sé i peccati dell’umanità nel Suo Amore onnicomprendente, il Quale dunque rendeva gli uomini liberi mentre Egli prestava l’Espiazione per la colpa dei peccati, portando a Dio un Sacrificio come Espiazione, il Quale ha dato Sé Stesso, cioè la Sua Vita, per restituire a costoro la libertà, per rendere a loro accessibile il Regno di Dio, nel quale possono entrare solamente nella totale purezza, senza peccato.

Egli quindi ha redento l’umanità dalla colpa dei peccati, Egli ha preso su di Sé tutta la colpa, Egli ne soffrì indicibilmente e sacrificò all’eterna Divinità le Sue sofferenze ed il Suo morire sulla Croce, per fornirLe la Soddisfazione, per creare un equo pareggio per gli uomini, affinché potessero di nuovo avvicinarsi a Dio. E Dio accolse il Sacrificio dell’Uomo Gesù, Egli rimise agli uomini la colpa dei peccati per via di Gesù Cristo e le Porte del Cielo si aprirono per tutti coloro che accettavano il Suo Dono di Grazia, Egli ha redento l’umanità dal peccato e dalla sua colpa, Egli ha offerto loro l’ultima possibilità di raggiungere lo scopo della loro vita terrena.

Il Suo ultragrande Amore cercava di togliere agli uomini dalla via tutti gli ostacoli che sbarravano loro l’accesso all’eterna Patria; il più grande ostacolo però era il peccato, perché derubava l’uomo della sua forza e della sua volontà. La conseguenza del peccato era che gli uomini giacevano al suolo senza forza e senza volontà e non potevano alzarsi da sé stessi, perché il peso del peccato li schiacciava giù. E per questo Gesù Cristo ha tolto questo peso da loro, l’ha caricato su Sé Stesso e lo ha portato sulla Croce, per espiarlo ora tramite la Sua morte per la colpa dei peccati degli uomini. L’umanità liberata tramite Gesù Cristo poteva accettare il Suo Sacrificio, ma anche disdegnarlo.

L’Opera di Redenzione è compiuta e questo per tutti gli uomini, ma contro la loro volontà Dio non li obbligherà mai ad accettare le Grazie dell’Opera di Redenzione. Ma la perdono coloro che non hanno nessun desiderio di essere liberati. Allora il peccato grava ancora su questi uomini con tutto il peso, e poi vengono attirati inevitabilmente nell’abisso, perché allora respingono l’Amore di Dio e così devono languire ancora per delle Eternità nella loro ignoranza, la loro colpa di peccati non può essere diminuita, anzi ammucchieranno a questa colpa di peccato ancora molti peccati terreni, i quali Dio può perdonare loro soltanto quando accettano il Suo Dono di Grazia, quando possono credere convinti che l’infinito Amore di Dio Si è impietosito dei loro peccati ed ha inviato loro un Redentore. La fede in ciò ha per effetto che gli uomini si pentono della loro colpa di peccati, che Gli chiedono il Perdono e si danno alla Sua Grazia e Misericordia ed ora le Grazie dell’Opera di Redenzione diventano efficaci in loro. Aumenteranno nella forza di volontà e nella forza fisica e si potranno liberare dal potere dell’avversario di Dio. Potrà parlare di Perdono del peccato soltanto quell’uomo che si rifugia coscientemente sotto la Croce di Cristo, Gli confessa la sua colpa e Gli chiede la Compassione; la sua preghiera verrà esaudita e la sua colpa gli sarà perdonata.

Amen

Prevajalci
Prevod: Ingrid Wunderlich