Primerjaj objavo s prevodom

Več prevodov Naključna objava:

ZAPOVED LJUBEZNI DO BLIŽNJEGA.... SAMOLJUBJE....

Samoljubje mora biti zaustavljeno preko zapovedi Ljubezni do bližnjega, ker je le to za dušo smrt. Človek mora sebe ljubiti samo v majhni meri oz. on mora v tem pogledu pazljivo ravnati z darom Božje milosti tako, da on ščiti svoje življenje pred tem, da ga namerno oškoduje in da naredi vse, da bi ohranil to življenje, ker mu le ta ni dan brez razloga. Toda čim on samega sebe prekomerno ljubi, on ne uresničuje dejanskega namena zemeljskega življenja, ker samoljubje človeka ne obogatí, ampak ga vleče navzdol. Torej Ljubezen do bližnjega mora neizbežno zmanjšati samoljubje, in sicer v enaki meri, v kateri je prakticirana Ljubezen do bližnjega. Ker pa ima človek možnost, da Ljubezen do bližnjega prakticira na najbolj obsežen način, bi on kaj hitro lahko večkratno prehitel samoljubje; vendar pa, da bi bližnjemu storil dobro, je vedno potrebna borba (premagovanje samoljubja), ko Ljubezen v srcu človeka še ni prižgana v jasen plamen. Zaradi tega je Bog dal zapoved Ljubezni do bližnjega, ker človeku, ki ima v sebi to Ljubezen, ta zapoved ni potrebna. Vendar pa mora tam, kjer še vedno prevladuje samoljubje, človek preko zapovedi prejeti spodbudo, da bi premagal to prvo, in se mora na nek način najprej privaditi, da zaradi bližnjega manj pozornosti daje sebi. Če on samega sebe prisili na aktivno Ljubezen do bližnjega, celo če je to na začetku brez notranje spodbude, pa se bo v njemu vendarle kmalu prižgala Ljubezen, in on bo potem preko notranje spodbude izvajal dela Ljubezni, da bi pomagal ter osrečil.... Potem se samoljubje zmanšuje; vendar pa on na sebi uresničuje največje delo Ljubezni, ker rešuje svojo dušo, toda brez sebičnih misli, ker prakticira Ljubezen zaradi Ljubezni in zaradi dobrega.... In v njem obenem tudi raste Ljubezen do Boga, katera prihaja do izraza (se izraža) v Ljubezni do bližnjega.... Namreč ljubiti Boga z vsem srcem pomeni čuvati Njegove zapovedi (1 Janez5:3), Njegove zapovedi pa zahtevajo Ljubezen.... Ljubezen do vsega, kar je ustvarjeno od Boga, toda na nesebičen način, ker jaz-Ljubezen vedno zahteva za lastne koristi, in zaradi tega ni Božanska Ljubezen. Če se človek ne bori proti samoljubju, bo on nenehno nazadoval v razvoju, ker bo Božanska Ljubezen zanj ostala tuja, ker mu edino ona prinaša odrešenje. Jaz-ljubezen želi vse posedovati; ona teži edino k zemeljskim dobrinam in zaradi tega preprečuje duševni razvoj, ker bo edino tisti, ki daje (daruje), obenem tudi prejel. Vendar pa vsak, ki ljubi sebe bolj kot bližnjega, ne bo želel ničesar dati (podariti, razdeliti) in zato tudi ne bo mogel niti prejeti. Ker pa Bog meri v skladu s človekovo voljo za dajanjem, potem mora on najprej preko zapovedi prejeti spodbudo za dajanje; in kakor sedaj upošteva te zapovedi, tako bo on ravno tako vzet v poštev (bo oskrbljen) od Boga. In preko tega se bo on počasi privadil na dejavnosti (aktivnosti) Ljubezni, katera pa potem ravno tako lahko postane vse bolj nesebična, kolikor bolj on premaguje samoljubje. On šele tedaj prepozna blagoslov Ljubezni do bližnjega, ker ga le ta osreči, kolikor bolj ona prejme spodbudo iz srca, in toliko bolj se človek prebuja v življenje, medtem ko samoljubje naredi, da človek pade v duhovno smrt.... Ljubezen mora biti prakticirana, da bi duh v človeku postal živ. In zaradi tega mu je Bog dal zapovedi, ker je človek, če prevladuje samoljubje, vedno v nevarnosti, da se izgubi na nasprotni strani, medtem ko se on vse bolj približuje Bogu, kolikor bolj se odreka samega sebe tako, da premaguje samoljubje, ker mu Ljubezen do bližnjega prinaša nerazdeljeno (enotno, enovito) Božjo Ljubezen, katera ga zajema in se združuje z njim ter naredi, da je najbolj blaženo bitje že na Zemlji, kakor tudi nekoč v večnosti.

AMEN

Prevajalci
Prevod: Lorens Novosel

Mandamiento de la caridad.... Amor propio....

El mandamiento de amar al prójimo pretende poner fin al amor propio, porque éste es la muerte del alma. Al ser humano sólo se le permite amarse a sí mismo en pequeña medida, es decir, debe tener cuidado con el don de la gracia de Dios en la medida en que proteja su vida de daños maliciosos y haga todo lo que preserve esta vida, porque no le es dada sin ningún propósito. Sin embargo, tan pronto como se ama a sí mismo excesivamente, no cumple su verdadero propósito de vida terrenal, porque el amor propio no ennoblece al humano, sino que lo hunde.

Pero el amor al prójimo debe reducir inevitablemente el amor prójimo. Y como el humano tiene la oportunidad de practicar el amor al prójimo de la manera más amplia, pronto podrá superar muchas veces el amor propio, pero para superarlo siempre es necesario hacer el bien al prójimo, si el amor en el corazón del humano aún no se ha encendido a una llama brillante. Y por eso Dios dio el mandamiento de amar al prójimo, porque el ser humano que tiene amor dentro de sí no necesita del mandamiento.

Pero allí donde todavía predomina el amor propio, los mandamientos deben animar a los humanos a luchar contra el amor propio; en cierto sentido, deben acostumbrarse a prestar menos atención a sí mismos por el bien de sus semejantes. Si se obliga a sí mismo a obrar en la caridad, aunque inicialmente sin ningún impulso interior, pronto se encenderá en él el amor, y entonces realizará las obras de amor por un impulso interior para ayudar y para alegrar.... y entonces el amor propio se disminuye y, sin embargo, hace la mayor obra de amor a sí mismo, porque salva su alma sin pensamientos egoístas, porque practica el amor por amor y por el bien.... Y así también crece en él su amor a Dios, que se expresa en el amor al prójimo....

Porque amar a Dios con todo el corazón significa guardar Sus mandamientos, y Sus mandamientos exigen amor.... Amor por todo lo que Dios ha creado, pero de manera desinteresada, porque el amor propio sólo busca el interés propio y por tanto no es amor divino. Y si el ser humano no lucha contra el amor propio, retrocederá constantemente en su desarrollo, porque entonces el amor divino le resultará ajeno, pero únicamente este le traerá la salvación. El amor propio quiere poseerlo todo, pero sólo busca los bienes terrenales y por tanto obstaculiza el desarrollo espiritual, porque sólo el que da pude recibir. Pero quien se ama a sí mismo más que a su prójimo no querrá repartir nada y por tanto no podrá recibir nada.

Pero como Dios mide según la voluntad del humano, primero se le debe animar a dar mediante mandamientos, y como ahora sigue los mandamientos, también será considerado por Dios. Y así se le educa poca a poco al amor, que puede volverse cada vez más desinteresado cuanto más lucha el humano contra el amor propio. Y sólo entonces reconoce la bendición de la caridad, porque cuanto más es el impulso de corazón, más le hace feliz. Y cuanto más despierte el ser humano a la vida, mientras el amor propio le hace sucumbir a la muerte espiritual....

Se debe practicar el amor para que el espíritu en el ser humano cobre vida. Y por eso Dios le dio los mandamientos, porque el ser humano está constantemente en peligro de perderse en manos de la fuerza contraria, cuando el amor prevalece a sí mismo, mientras que se acerca cada vez más a Dios, cuanto más se rinde a sí mismo, cuando supera al amor propio, porque el amor al prójimo le gana el amor indiviso de Dios, que lo abraza y se une con ello y lo convierte en el ser más bienaventurado en la Tierra y un día en la eternidad....

amén

Prevajalci
Prevod: Hans-Dieter Heise