Potrebno je obsoditi vsako duhovno prisilo, ker dejavnost človeškega bitja, ki izhaja iz nje, s strani Boga ne more biti cenjena. Edino popolna svoboda volje določa vrednost človekovih dejavnosti. Oni morajo biti glede na to obveščeni o Kristusovem učenju. Vendar pa se jim tega ne sme postaviti kot obveznost (ne sme se jih prisiliti), da živijo določen način življenja zaradi pravil in predpisov, katerih se bodo potem držali v poslušnosti in zaradi običaja. Zagotovo velja, da morajo biti ljudje vzgojeni in podučeni v pravilnem razmišljanju ter obnašanju, vendar pa jim mora biti pokazana pravičnost ali nepravičnost njihovih delovanj. Potrebno jim je svetovati, da prakticirajo Ljubezen; toda oni nikoli ne bi smeli biti prisiljeni na delovanja s pomočjo pravil, ki niso v skladu z njihovo notranjo voljo.
Potrebno je izvajati edino zapoved Ljubezni in jo glede na to obenem tudi poučevati.... namreč vsak, ki izpolni zapovedi Ljubezni, oblikuje svoje srce tako, da bo ono samo od sebe želelo izvajati tiste stvari, ki so v skladu z Božjo voljo. Torej zapovedi, ki človeka obvezujejo (prisiljujejo), da se v svojem življenju obnaša na določen način, celo če tudi neuspeh pri njihovem izvajanju ne prikazuje brezčutnosti do drugih ljudi, niso dane s strani Boga oz. one so izven (niso del) Kristusovega učenja, ker to učenje govori edinole o Ljubezni, katera pa nima za cilj tega, da bi uresničila izpolnitev Božanskih zapovedi s pomočjo zunanje sile.
Človeško bitje mora imeti možnost, da se(be) oblikuje v največji svobodi volje, da bo ta preobrazba razmišljanja veljala za vekomaj. Torej svoboda volje je omejena, čim ta preobrazba zahteva podložnost (omejenost svobode). Vsako dobro delo, ki ne izhaja iz srca oz. ki ni uresničeno s pomočjo notranje spodbude za izvajanje dela Ljubezni, bo cenjeno edino kot takšno, kakršno tudi je.... (zgolj) neko izvajanje obveznosti brez topline srca. In obstaja velika nevarnost, da bo človeško bitje usmerjalo premalo pozornosti na sebe, na svoje misli in delovanja. On namreč verjame, da je naredil vse, kar je potrebno narediti na Zemlji; to verovanje pa ima svoje temelje v zapovedih, katere so ljudje dodali Kristusovemu učenju. Edino Božansko učenje Ljubezni mora biti vzeto kot Kristusovo učenje, toda nikoli s strani ljudi določene zapovedi, katere imajo za svoj cilj ustvariti vse drugo, razen ravno teh resničnih delovanj Ljubezni....
Kjer se poučuje Ljubezen, tam mora biti Ljubezen tudi prakticirana; toda delovanja (akcije, aktivnosti) Ljubezni je potrebno dojeti kot vse tisto, kar prinaša koristi drugim ljudem. Tako se od človeškega bitja pričakuje edino to, da dela dobro svojemu bližnjemu; in glede na to bo Božansko učenje Ljubezni od ljudi zahtevalo edino izpolnjevanje tistih zahtev, ki ščitijo bližnje pred tem, da jih ne prizadenejo oz. ki jim prinašajo koristi. Ko človeško bitje vzame v poštev koristi svojega bližnjega, on živi znotraj Ljubezni, ker ga ona spodbuja, da pomaga drugim ljudem. To je resnično delovanje Ljubezni, katerega Bog zahteva od ljudi in katerega je Jezus Kristus prakticiral na Zemlji. Če se od ljudi zahteva nekaj, četudi neuspeh pri uresničitvi na nikakršen način ne škoduje ali prizadene drugih ljudi, potem je to zaradi zakonov, katere so določili ljudje, toda katerih se ne bi smelo mešati s Kristusovim učenjem.
Vendar pa obstaja velika nevarnost, da bodo zapovedi Ljubezni zanemarjene in da se bo dalo prednost tistim, ki so jih dodali ljudje, in da smisel ter vrednost Kristusovega učenja Ljubezni ne bodo prepoznani, o čemer pričuje dejstvo, da človeštvo, ki je nepodučeno o njegovi resnični (pravi) vrednosti, želi povsem zamenjati Kristusovo učenje Ljubezni.... ono namreč več pozornosti daje zapovedim, katere pa bolj ali manj zasužnjujejo človeško bitje, ker one zanj predstavljajo duhovno prisilo. To (Kristusovo učenje) je svetu v napoto; in sedaj ima (svet) namen, da se bori proti in da zamenja vse, vključno s čistim Kristusovim učenjem Ljubezni, katero pa edino oznanja Ljubezen. Vse, kar so ljudje dodali Božanskemu učenju Ljubezni, je bilo narejeno izključno zato, da bi se čisto Kristusovo učenje pomešalo z zmoto; to je namreč odmik od tega, kar je Jezus Kristus zapustil ljudem kot Njegovo Delo. Čeprav pa bo ostalo edino to, kar je po Božji volji.... toda človeško delo bo prešlo.
AMEN
PrevajalciToda coacción moral ha de ser sentenciado, pues lo que el hombre ejecute de esa forma, no puede ser valorado por Dios. Sólo la plena libertad de voluntad determina el valor del obrar del hombre, y por eso sólo la Doctrina de Cristo les sea anunciada, mas no que se les haga como deber un determinado modo de vivir por medio de mandamientos y prescripciones, los que ellos guardan entonces de forma obligatoria y habitual. Bien que los hombres sean educados a que piensen y obren bien y justamente, mas sólo se les puede presentar lo verdadero o falso de su actuar; deben ser siempre exhortados a que practiquen el amor,al prójimo mas jamás han de ser impulsados, a través de preceptos, a actos y acciones que no corresponden a su íntima voluntad. Sólo el Mandamiento del amor debe ser observado y por lo tanto también debe ser enseñado, pues quien cumple el Mandamiento del amor, forma él su corazón de tal manera, que él mismo de por sí quiere hacer todo lo que corresponde a la Voluntad de Dios. Mas prescripciones, que motivan al hombre a un determinado modo de vida, mas cuyo incumplimiento no significa ninguna falta de cariño frente a su semejantes, esas no han sido dadas por Dios, es decir: que se encuentran fuera de la Doctrina de Cristo, pues ésta es una Docrina que sólo predica el amor, pero la que no trata de conseguir un cumplimiento a través de obligación exterior, del Mandamiento divino del amor.
En plena libertad de voluntad tiene que poder formarse el hombre, para que la transformación de su pensamiento sea de valor para la eternidad. Pero el arbitrio es reducido, tan pronto como esa transformación sea exigida en forma de deber. Todo hecho bueno que no ha sido nacido en el corazón, es decir, que no fue el impulso más intimo a la actividad en el amor que lo dejó ejecutar, será sólo valorado, como eso que en realidad es, como el cumplimiento de obligaciones sin el calor del corazón. Y existe el gran peligro de que el hombre dé poca cuenta de su modo de pensar y actuar, porque el se cree, que ha hecho, lo que debía hacer en la tierra, y ese creencia se funda en los preceptos que por parte de los seres humanos fueron añadidos a la Doctrina de Cristo. Unicamente la Doctrina divina de amor ha de comprenderse bajo la Doctrina de Cristo, pero nunca jamás los preceptos promulgados humanos, los que tienen por objeto otra cosa, que sólo la verdadera actividad caritativa y el amor.
Donde es enseñado el amor, tiene que ser practicado también, y bajo obras de amor se ha de comprender todo, lo que al prójimo le sirve para lo mejor. Por lo que sólo se pide de los hombres que hagan mucho bien a sus semejantes, y de ahí que la Doctrina divina de amor sólo pone tales exigencias a los hombres, las que preservan a sus semejantes de daños os les aporta ventajas. Piensa el hombre en el bien de sus heremanos, así está él en el amor, pues este le induce a ello, intercediendo a favor de los hombres, y eso es el verdadero obrar caritativo que pide Dios de los hombres y lo que Jesucristo practicó permanentemente en la tierra. Se pide del hombre algo cuyo incumplimiento de ningún modo daña o hiere a sus semejantes, entonces son estas precripciones emitidas y promulgadas por hombres, las que no se han de equivocar con la Doctrina de Cristo.
Mas existe el gran peligro de que no se haga caso de los Mandamientos de amor a causa de los mandamientos añadidos por los hombres y que la Doctrina de Cristo no sea reconocida en su significado y trascendencia, lo que resulta de ahí que la humanidad quiere suprimir por completo la Doctrina de Cristo en su ignorancia sobre su verdadero mérito. Pues ella fija más su atención en los preceptos que hace a los hombres sujetos en cierto modo, puesto que ellos significan para él una coacción moral. De eso se escandaliza el mundo y trata ahora, pues, de luchar contra todo y de suprimirlo, también la pura Doctrina de Cristo, que sólo predica amor. Todo lo que por los hombres fue añadido a la Doctrina divina de amor, es sólo propio para entremezclar la pura Doctrina de Cristo con error, pues se aparta y difiere de lo que Jesucristo ha legado a los hombres como Su Obra. Pero solo subistirá lo que es de Dios, pero la obra hmana perecerá.
Amén
Prevajalci