Do duhovnega zastoja bo prišlo takrat, ko je volja človeka prešibka, da bi premagala ovire. Noben nadaljnji napredek se ne more več napraviti. Čeprav je vse odvisno od Božje milosti, pa vendar mora človek k temu narediti svoje, da bi postal obilno blagoslovljen, on mora uporabiti svojo voljo in napotiti prošnjo za moč, potem bo on stremel navzgor. Ne obstaja nobena pot, ki izključuje voljo človeka, zatorej mora on najprej aktivirati svojo voljo. Nihče ne more biti izvzet od tega.
Če bi Božja milost bila označena kot prva, bi bil človek osvobojen od tega, da aktivno uporabi svojo voljo. In to je napaka, ki zopet potegne za sabo še druge napake. Božja milost in usmiljenje prav gotovo vplivata na posameznika tako, da mu zagotavljata vse možnosti za njegovo končno Odrešitev. Kajti to je nepredstavljiva Božja milost, da lahko človek potuje po poti zemeljskega življenja, da bi se ponovno vrnil k Bogu....
Vendar je v fazi svobodne volje le svobodna volja odločilnega pomena, glede tega ali on bo, ali ne bo sprejel nadaljnje blagoslove; sicer življenje na Zemlji ne bi bilo preizkusni čas (za preizkušanje njegove volje), katerega človek mora opraviti. Bog želi dostaviti na Zemljo Čisto Resnico. Zatorej mora On dati pojasnilo tam, kjer ravnajo ljudje narobe ali so se zmotili. On mora popraviti to, kar je do sedaj bilo narobe razumljeno, ker On želi ločiti Resnico od neresnice (laži). Če se človek upira Božjemu prizadevanju, da ga uvede v Resnico, on prav tako aktivno uporablja svojo voljo, vendar na Bogu nasproten način, in nikoli ne more postati razsvetljen.
Bog je dal človeku sposobnost, da podrobno razmišlja o stvareh in, da lahko sprejme svobodno odločitev. To je zopet Božja milost, vendar pa je svobodna odločitev ponovno odvisna od volje človeka, zatorej mora oseba želeti, da Božja milost uresniči učinek v njej.... Njegova volja odpira srce, da postane dovzetno za Božjo milost, in njegova volja mora Božjo milost prav tako uporabiti.... Šele to jasno spoznanje (razumevanje) omogoča osebi, da razvije občutek odgovornosti, medtem, ko do sedaj napačno stališče, da človek ne more storiti ničesar brez Božje milosti.... da ta le motivira človeško voljo.... slabi njegov notranji vzgib-vzpodbudo, da bi bil aktiven.
V tem primeru ne bi mogli govoriti o svobodni volji človeka, če bi Bog Sam vplival na to voljo, s posredovanjem Svoje milosti. Sredstva pomoči ima človek sicer na razpolago v neomejenem obsegu, zatorej mu bo olajšano dopustiti svoji volji, da postane aktivna, vendar pa mora slednje storiti človek iz svoje lastne vzpodbude. Pravi namen (cilj) življenja za človeka je, da v svobodni volji sprejme odločitev za ali proti Bogu.... Zatorej Bog nikoli ne bo pospešil te odločitve, tako, da bi določil voljo človeka, ker bi to prav zares zgrešilo namen življenja na Zemlji.
To je razlog, zakaj so ljudje vedno znova obveščeni, da bodo postali pozorni in osvobodili sebe od tega, kar je zmota, in kar bi zaradi človeških idej in človeških interpretacij-razlag lahko postala zmota, ne, da bi se namerno hotelo širiti zmoto. Toda prav ta razlaga, da je Bog Sam ta, Kateri določa voljo človeka, nosi veliko težo, ker ga vodi v napačno razmišljanje. Zato ne bo niti Božanstvo ustrezno prepoznano, niti to ne krepi občutka odgovornosti človeka....
On se bo na koncu zanašal le na Božjo milost, ki prevzema osebo odvisno od Božanske volje.... ki teče k njemu, pod pogojem, da mu je Bog namenil podariti milost. Toda v tem primeru on ne more biti poklican na odgovornost, če ne doseže cilja, ki mu je bil dan na začetku njegovega utelešenja. Le v svobodni volji najdemo bistvo vsega; vendar pa vsak kdor izpodbija (zanika) svobodno voljo človeka, vidi sebe le kot marioneto-lutko, ki je vedno in nenehno vodena z višjo Silo, ne, da pri tem sama kakorkoli aktivno sodeluje.
Božja modrost in Ljubezen izključujeta nesvobodo volje, sicer bi bil višji razvoj za človeško dušo nemogoč in ne bi potreboval dolgotrajnega procesa na Zemlji (skozi stvaritve treh kraljestev narave), če bi Božja volja izbrala kandidate za Božje kraljestvo in jim s tem dostavljala Svojo milost, katero bi ljudje naknadno sprejeli in bi jih zagotovo vodila v nebeško kraljestvo. AMEN
PrevajalciDer geistige Stillstand wird dann eintreten, wenn des Menschen Wille zu schwach ist, Hindernisse zu überwinden. Es können keinerlei Erfolge verzeichnet werden. Es ist zwar alles abhängig von der Gnade Gottes, doch muß der Mensch das seinige dazu tun, um eben mit Gnade reich bedacht zu werden, er muß wollen und um Kraft bitten, dann strebt er zur Höhe. Es gibt keinen Weg, der den Willen des Menschen ausschaltet, und also muß der Wille zuerst tätig werden. Davon kann der Mensch nicht entbunden werden. Sowie nun die Gnade Gottes als Erstes bezeichnet wird, würde der Mensch davon entbunden werden, seinen Willen tätig werden zu lassen. Und es ist dies ein Irrtum, der wieder weitere Irrtümer nach sich zieht. Wohl hat die Gnade und Barmherzigkeit Gottes den Menschen erfaßt, daß sie ihm alle Möglichkeiten zur letzten Erlösung gibt. Denn eine unfaßbare Gnade Gottes ist es, daß der Mensch den Erdenlebenswandel zurücklegen darf, um wieder zu Gott zu gelangen.... Im Stadium des freien Willens aber ist der freie Wille allein entscheidend, ob ihm weitere Gnade zugeht oder nicht, ansonsten ja das Erdenleben keine Probezeit wäre, die der Mensch zu bestehen hat. Gott will die reine Wahrheit zur Erde leiten. Also muß Er Aufklärung geben dort, wo die Menschen irren oder geirrt haben. Er muß richtigstellen, was bisher falsch erfaßt wurde, denn Er will trennen die Wahrheit von der Lüge. Setzet der Mensch dem göttlichen Bemühen, ihn in die Wahrheit zu leiten, Widerstand entgegen, so läßt er zwar auch seinen Willen tätig werden, doch in Gott-gegnerischer Weise, und es kann nie in ihm klarwerden. Gott gab dem Menschen die Fähigkeit, nachdenken und eine freie Entscheidung treffen zu können. Dies wieder ist Gnade Gottes, die freie Entscheidung nun ist jedoch wieder vom Willen des Menschen abhängig, also muß der Mensch wollen, daß die Gnade Gottes an ihm wirksam werde.... Sein Wille öffnet das Herz, daß es empfänglich ist für die Gnade Gottes, und sein Wille muß die Gnade Gottes auch nützen.... Diese klare Erkenntnis läßt den Menschen erst verantwortungsbewußt werden, während die bisherige falsche Auffassung, daß der Mensch nichts vermag ohne die göttliche Gnade.... daß diese erst den Willen des Menschen veranlaßt.... den Drang zur Tätigkeit in ihm erlahmen läßt. Es könnte dann auch nicht von einem freien Willen des Menschen gesprochen werden, wenn Gott Selbst diesen Willen beeinflussen würde durch Vermittlung Seiner Gnade. Die Hilfsmittel stehen zwar dem Menschen unbegrenzt zur Verfügung, also es wird ihm leichtgemacht, den Willen tätig werden zu lassen, doch letzteres muß der Mensch tun aus eigenem Antrieb. Der eigentliche Zweck des Lebens ist die Entscheidung des Menschen im freien Willen für oder gegen Gott.... Folglich wird Gott niemals dieser Entscheidung vorgreifen, indem Er den Willen des Menschen bestimmt, denn es wäre dann wahrlich der Zweck des Erdenlebens verfehlt. Und darum geht den Menschen immer wieder Kunde zu, auf daß sie aufmerken und sich lösen von dem, was Irrtum ist, was menschliche Vorstellung und menschliche Auslegung zu einem Irrtum werden ließ, ohne daß es Absicht war, bewußt Irrtum zu verbreiten. Doch es fällt verständlicherweise gerade diese Auslegung, daß Gott Selbst es ist, Der den Menschen zum Willen bestimmt, schwer ins Gewicht, denn sie führt ihn in falsches Denken. Es wird weder die Gottheit recht erkannt noch das Verantwortungsbewußtsein des Menschen gestärkt.... Er verläßt sich zuletzt nur auf die göttliche Gnade, die den Menschen erfaßt, je nach göttlichem Willen.... die ihm zufließt, sofern Gott dem Menschen Gnade zugedacht hat. Dann aber würde er auch nicht zur Verantwortung gezogen werden können, wenn er nicht das Ziel erreicht, das ihm gestellt wurde zu Beginn seiner Verkörperung. Nur im freien Willen ist der Kern zu finden; wer jedoch den freien Willen des Menschen streitet, der sieht sich an als eine Marionettenfigur, die stets und ständig von einer höheren Macht gelenkt wird, ohne selbst irgendwie dabei tätig zu sein. Gottes Weisheit und Liebe schaltet eine Unfreiheit des Willens aus, weil sonst eine Höherentwicklung der menschlichen Seele unmöglich wäre und es nicht des langen Ganges auf Erden bedürfte, wenn Gottes Wille die Anwärter des Gottesreiches aussuchen möchte, indem Er diesen Seine Gnade zuführt, die dann den von ihr ergriffenen Menschen sicher in das Himmelreich leitet....
Amen
Prevajalci