Vprašanje nesmrtnosti.... pojma večnosti.... človek ne more rešiti, ker na eni strani ne more razumeti nekaj, kar presega zemeljske pojme, na drugi strani pa mu ni mogoče dati duhovne razlage, ki bi jo lahko ustrezno razumel. Šele ob vstopu v območja svetlobe lahko bitje dobi delno razlago, vendar tudi takrat ostaja problem, ki ga podobno kot pojem večno Božanstvo, ni mogoče popolnoma rešiti in razumeti.
To je treba najprej povedati, da bi pojasnili naslednje: V časih velike duhovne stiske so ljudje nagnjeni k prepričanju, da lahko po lastni volji končajo svoje življenje in s tem tudi svoj obstoj, ker verjamejo, da obstajajo le za omejen čas in se zato počutijo upravičeni in usposobljeni, da ga skrajšajo. Preprosto jim manjka razumevanje za nesmrtnost, za neskončnost časa, za večnost.... ni jim mogoče dokazati, da ne bodo nikoli prenehali obstajati, vendar jim je misel, da se bo življenje nekega dne končalo, veliko bolj v tolažbo....
In čeprav se človek od časa do časa zaradi časovnega konca počuti nelagodno, raje sprejme to misel kot misel o nadaljevanju življenja po smrti, ker ve, da je vse na Zemlji začasno in zato ne more in ne bo verjel v nesmrtnost svojega Jaza. Takšni osebi bi bilo preprosto nemogoče razložiti pojem »večnosti«.... Misel, da nekaj, kar je tako tesno povezano z njim, ne bo nikoli prenehalo obstajati, ga skrbi in prebuja njegov občutek odgovornosti, ker je razumljivo, da je takoj, ko je potrebno upoštevati večni obstoj, na življenje treba gledati povsem drugače,. (Premor)
PrevajalciIl problema dell’imperiturità – il concetto dell’Eternità – l’uomo non lo può risolvere, perché non afferra intellettualmente ciò che va oltre i concetti terreni, ma non gli può essere nemmeno data una spiegazione spirituale che sarebbe sufficiente per la comprensione di ciò. Soltanto l’ingresso nelle Regioni di Luce dà all’essere una parziale chiarificazione, ma anche allora gli rimane ancora un problema che non può mai essere risolto definitivamente, come l’eterna Divinità. Questo deve essere premesso per rendere comprensibile ciò che ora segue. In tempi di miseria spirituale gli uomini si sentono tentati di credere di porre una fine alla loro vita e con ciò al loro “essere” secondo il loro beneplacito, perché credono di esistere soltanto in uno spazio di tempo limitato e si sentono autorizzati e capaci di abbreviarlo. A loro manca semplicemente la comprensione dell’imperiturità, per uno spazio di tempo illimitato, per l’Eternità. Che loro non smetteranno mai di esistere, è per loro nulla di dimostrabile, ma è più gradevole il pensiero di sapere che una volta la vita termina. E l’uomo sente qualche volta un disagio in vista della fine temporale, ma si accontenta di questo pensiero, piuttosto che con una continuazione della vita dopo la morte, perché ha riconosciuto che sulla Terra tutto è limitato nel tempo e perciò non vuole mai credere in una imperiturità del suo “Io”. Voler rendere poi chiaro ad un uomo il pensiero del concetto “eterno”, sarebbe semplicemente impossibile. Il pensiero che qualcosa che è in collegamento più stretto con lui, non debba mai smettere di esistere, l’opprime e risveglia in lui la sensazione di responsabilità perché comprensibilmente la vita è da considerare totalmente diversa appena si deve ammettere una costante esistenza.
Interruzione
Prevajalci