Pot do popolnosti je dolga. Če se duša še naprej upira proti moči, ki želi njen propad in če pozna svoje izhodišče iz Boga, potem ona resnično ostaja v trdni zaščiti njenih duhovnih prijateljev, ki ji stojijo ob strani pripravljeni pomagati. Vendar pa mora njena težnja k popolnosti najti spodbudo znotraj nje same; njena volja, da bi postala popolna, mora na nek način ostati neprekinjeno dejavna. Vsako odstopanje od prave poti, vsako lenost in malomarnost je potrebno nadoknaditi s še enkrat večjo predanostjo, in delo na samemu sebi ne bo in ne more biti zamenjano s tujo močjo ali nadoknadeno s pomočjo. Duša z lastno voljo doseže vse, brez njene volje ničesar.... Zato ne sme priti do zastoja (stanja mirovanja), če se želi doseči višino (napredek), ker je zastoj enak nazadovanju. Človek, čigar duša ni več dejavna za njeno večno zveličanje, se bo zagotovo ponovno usmerila k svetu, da bi bila na razne načine dejavna; in ponovno bo vzpostavila povezanost z materijo, namesto da bi se ločila od nje, kar je njena pravilna (resnična) naloga. In zaradi tega je nevarnost, da nazaduje veliko večja od zastoja (mirovanja), ker slednji traja le nekaj časa, potem pa se človek vedno znova preda svojemu duhovnemu delu ali se od njega oddaljuje, zaradi česar bi se moral vsak zaskrbljeno potruditi, da to prepreči. Namreč zle sile, ki vedno čakajo okoli njega, takoj izkoristijo priložnost, da povzročijo njegovo nazadovanje in katere z vsemi sredstvi, ki jih imajo na razpolago, vplivajo na takšno dušo. In tako se vedno znova začenja borba, ki pa zahteva največjo moč odpora in voljnosti (pripravljenosti). Zato mora vsaka duša vedno edinole skrbeti, da se ne utrudi pri svojem prizadevanju na višje. Ona si mora preko nenehne molitve vsakodnevno zagotoviti milost; in v vsaki nevarnosti, da ne bi postala mlačna, se mora za pomoč z zaupanjem usmeriti k Očetu na nebesih. To pa že predpostavlja voljo zemeljskega otroka; in čim preko molitve volja postane dejavna, duša nenehno dela na sami sebi, in nevarnost nazadovanja je odstranjena. Njena borba je že trajala nezamisljivo dolgo časa; in četudi so v zemeljskem življenju za dušo postavljene velike zahteve, pa se mora duša ravno tedaj neumorno boriti, da bi zdržala poslednji izpit in da bi lahko zapustila svoje stanje prisile ter kot svobodno svetlobno bitje opazovala (uživala) vse Božje lepote in združena z Najvišjim (Najpopolnejšim) Bitjem našla večno srečo. In zaradi tega se mora ona zavestno odreči temu, kar jo še vedno povezuje s svetom in materijo, četudi njeno telo še vedno prebiva na Zemlji.... duša vseeno lahko hiti v področje najvišje blaženosti, če le ona svoji volji omogoči, da bo dejavna (aktivna) in tako prepreči vsakršno oslabitev duhovnega prizadevanja ali se bori proti temu.
AMEN
PrevajalciEs un largo camino hacia la perfección. Si el alma se ha afirmado en la resistencia contra el poder que se esfuerza por su caída y ha reconocido su origen en Dios, entonces permanece en el cuidado constante de sus amigos espirituales que están a su lado para ayudarla, pero su esfuerzo por la perfección debe encontrar la fuerza motriz dentro de sí mismo, su voluntad debe permanecer activa, por así decirlo, ininterrumpidamente para lograr la perfección. Toda desviación del camino correcto, toda inercia y negligencia debe ser compensada con redoblada devoción y el trabajo sobre sí mismo y no puede ser sustituida por fuerza o ayudas ajenas. Con su propia voluntad el alma puede lograr todo, sin su propia voluntad nada.... Por eso no debe producirse un estancamiento en el anhelo de alcanzar la altura, porque un estancamiento equivale a una regresión.
Una persona cuya alma ya no se esfuerza por su salvación eterna, ciertamente volverá a dirigirse nuevamente al mundo para tener alguna actividad y restaurar la conexión con la materia en lugar de separarse de ella, que es su verdadera tarea. Y así el peligro de una regresión es siempre mucho mayor que el de un estancamiento, porque este último dura poco tiempo, y luego el ser humano vuelve de nuevo a su trabajo espiritual, o se aleja de ello, que todos deberían estar ansiosos por prevenir. Porque las malas fuerzas que siempre acechan a su alrededor aprovechan inmediatamente la oportunidad para dar un paso atrás y, por su parte incidir en tal alma con todos los medios a su alcance. Y la lucha comienza de nuevo y exige la más plena fuerza de resistencia y disposición para la acción.
Cada alma, por tanto, debe cuidar siempre de no cansarse en su esfuerzo hacia arriba, debe asegurarse de la gracia diva a través de la oración constante todos los días y en toda necesidad y en el peligro de volverse tibio, acudir confiadamente al Padre Que está en los cielos en busca de ayuda. Esto presupone ya la voluntad del hijo terrenal, y tan pronto como la voluntad se activa por medio de la oración, el alma se mantiene en constante trabajo sobre sí misma, y se elimina el peligro de una regresión.
Su lucha ya ha durado tiempos impensablemente largos, y si al alma también se le exige mucho en la vida terrenal, precisamente ahora debe luchar incansablemente para pasar la última prueba y poder salir de su estado de compulsión y como un libre ser de luz mirar todas las glorias de Dios y encontrar la felicidad eterna en la unificación con el Ser Supremo. Y, por lo tanto, debe deshacerse conscientemente con lo que todavía la conecta con el mundo y la materia, aunque su cuerpo todavía está en la tierra.... pero el alma puede precipitarse hacia el reino de la más alta felicidad, si tan solo deja que su voluntad actué de inmediato y previene o lucha contra cualquier aflojamiento del esfuerzo espiritual....
amén
Prevajalci