Primerjaj objavo s prevodom

Več prevodov Naključna objava:

NEVARNOST DA SE POSTANE MLAČEN.... NAZADOVANJE.... EKSTREMNA BORBA DUŠE....

Pot do popolnosti je dolga. Če se duša še naprej upira proti moči, ki želi njen propad in če pozna svoje izhodišče iz Boga, potem ona resnično ostaja v trdni zaščiti njenih duhovnih prijateljev, ki ji stojijo ob strani pripravljeni pomagati. Vendar pa mora njena težnja k popolnosti najti spodbudo znotraj nje same; njena volja, da bi postala popolna, mora na nek način ostati neprekinjeno dejavna. Vsako odstopanje od prave poti, vsako lenost in malomarnost je potrebno nadoknaditi s še enkrat večjo predanostjo, in delo na samemu sebi ne bo in ne more biti zamenjano s tujo močjo ali nadoknadeno s pomočjo. Duša z lastno voljo doseže vse, brez njene volje ničesar.... Zato ne sme priti do zastoja (stanja mirovanja), če se želi doseči višino (napredek), ker je zastoj enak nazadovanju. Človek, čigar duša ni več dejavna za njeno večno zveličanje, se bo zagotovo ponovno usmerila k svetu, da bi bila na razne načine dejavna; in ponovno bo vzpostavila povezanost z materijo, namesto da bi se ločila od nje, kar je njena pravilna (resnična) naloga. In zaradi tega je nevarnost, da nazaduje veliko večja od zastoja (mirovanja), ker slednji traja le nekaj časa, potem pa se človek vedno znova preda svojemu duhovnemu delu ali se od njega oddaljuje, zaradi česar bi se moral vsak zaskrbljeno potruditi, da to prepreči. Namreč zle sile, ki vedno čakajo okoli njega, takoj izkoristijo priložnost, da povzročijo njegovo nazadovanje in katere z vsemi sredstvi, ki jih imajo na razpolago, vplivajo na takšno dušo. In tako se vedno znova začenja borba, ki pa zahteva največjo moč odpora in voljnosti (pripravljenosti). Zato mora vsaka duša vedno edinole skrbeti, da se ne utrudi pri svojem prizadevanju na višje. Ona si mora preko nenehne molitve vsakodnevno zagotoviti milost; in v vsaki nevarnosti, da ne bi postala mlačna, se mora za pomoč z zaupanjem usmeriti k Očetu na nebesih. To pa že predpostavlja voljo zemeljskega otroka; in čim preko molitve volja postane dejavna, duša nenehno dela na sami sebi, in nevarnost nazadovanja je odstranjena. Njena borba je že trajala nezamisljivo dolgo časa; in četudi so v zemeljskem življenju za dušo postavljene velike zahteve, pa se mora duša ravno tedaj neumorno boriti, da bi zdržala poslednji izpit in da bi lahko zapustila svoje stanje prisile ter kot svobodno svetlobno bitje opazovala (uživala) vse Božje lepote in združena z Najvišjim (Najpopolnejšim) Bitjem našla večno srečo. In zaradi tega se mora ona zavestno odreči temu, kar jo še vedno povezuje s svetom in materijo, četudi njeno telo še vedno prebiva na Zemlji.... duša vseeno lahko hiti v področje najvišje blaženosti, če le ona svoji volji omogoči, da bo dejavna (aktivna) in tako prepreči vsakršno oslabitev duhovnega prizadevanja ali se bori proti temu.

AMEN

Prevajalci
Prevod: Lorens Novosel

Gefahr des Lauwerdens.... Rückschritt.... Äußerstes Ringen der Seele....

Es ist ein weiter Weg bis zur Vollendung. Hat die Seele sich behauptet im Widerstand gegen die ihren Untergang anstrebende Macht und ihren Ausgang aus Gott erkannt, so bleibt sie wohl in dauernder Obhut ihrer geistigen Freunde, die ihr hilfsbereit zur Seite stehen, doch ihr Streben nach Vollkommenheit muß die Triebkraft in ihr selbst finden, es muß ihr Wille gleichsam ununterbrochen tätig bleiben, um zur Vollkommenheit zu gelangen. Jedes Abweichen von der rechten Bahn, jede Trägheit und Nachlässigkeit muß durch doppelte Hingabe und Arbeit an sich selbst wettgemacht werden und kann nicht durch fremde Kraft oder Hilfe ersetzt werden. Mit dem eigenen Willen erreicht die Seele alles, ohne ihren Willen nichts.... Darum darf auch kein Stillstand eintreten in dem Verlangen, die Höhe zu erreichen, denn ein Stillstand ist gleichbedeutend dem Rückgang. Es wird ein Mensch, dessen Seele nicht mehr für ihr ewiges Heil tätig ist, sich mit Sicherheit wieder der Welt zuwenden, um eben irgendeine Betätigung zu haben, und die Verbindung mit der Materie wiederherstellen, anstatt sich von ihr zu trennen, was seine eigentliche Aufgabe ist. Und so ist die Gefahr eines Rückganges stets weit größer als die des Stillstandes, denn letzterer währet nur eine kurze Zeit, und geht (es = d. Hg.) dann der Mensch wieder erneut seiner geistigen Arbeit nach, oder er entfernt sich davon, was zu verhüten jeder ängstlich bemüht sein sollte. Denn die Gelegenheit eines Rückschrittes machen sich die ihn stets umlauernden schlechten Kräfte sofort zunutze und wirken ihrerseits mit allen ihnen zur Verfügung stehenden Mitteln auf eine solche Seele ein. Und der Kampf beginnt von neuem und fordert vollste Widerstandskraft und Einsatzbereitschaft. Jede Seele soll darum nur immer Sorge tragen, daß sie nicht ermüde in ihrem Streben nach oben, sie soll durch ständiges Gebet sich täglich der göttlichen Gnade versichern und in jeder Not und in der Gefahr des Lauwerdens sich an den Vater im Himmel vertrauensvoll um Hilfe wenden. Dieses schon setzt den Willen des Erdenkindes voraus, und sobald der Wille tätig wird eben durch das Gebet, bleibt die Seele in ständiger Arbeit an sich selbst, und die Gefahr eines Rückschrittes ist behoben. Undenklich lange Zeiten hat ihr Kampf schon gewährt, und werden auch im Erdenleben große Anforderungen an die Seele gestellt, so soll doch gerade jetzt die Seele ringen unermüdlich, um die letzte Probe zu bestehen und ihren Zwangszustand verlassen zu können und als freies lichtes Wesen alle Herrlichkeiten Gottes zu erschauen und in der Vereinigung mit der höchsten Wesenheit ein ewiges Glück zu finden. Und sie soll sich daher bewußt lossagen von dem, was sie noch mit der Welt und der Materie verbindet, wenngleich ihr Körper noch auf Erden weilt.... doch die Seele kann vorauseilen in die Gefilde höchster Seligkeit, wenn sie nur gleichfort ihren Willen tätig werden läßt und jedes Nachlassen des geistigen Strebens verhindert oder dagegen ankämpft....

Amen

Prevajalci
This is an original publication by Bertha Dudde