Primerjaj objavo s prevodom

Več prevodov Naključna objava:

USODA.... SVOBODNA VOLJA....

Vsak človek, ki se bo upiral poslušati Božjo besedo, bo ostal v temi duha, kajti ko sem Jaz to pridigal ljudem na Zemlji, so prejeli luč z nebes. Zdaj pa je čas postal veliko hujši.... Skoraj ni človeka na Zemlji, ki ne bi bil seznanjen s pravim naukom, pa vendar si večina pred tem naukom zapre svoja srca in ušesa in zna govoriti le o nebrzdanem uživanju življenja. In zato Moj nauk ostaja od njih tako oddaljen in nerazumljiv, kajti že najmanjši namig na omejevanje njihovega uživanja v življenju jih dela nejevoljne in bi radi vse zavrnili in zanikali. Vendar ima tudi Božja moč svoja sredstva, saj vedno zasleduje isti cilj in zato noče prepustiti nobenega zemeljskega otroka usodi, ki si jo je izbral. Seveda ljudje to imenujejo prisilni ukrepi, ki so v popolnem nasprotju z njihovimi željami, zato svobodne volje ne priznavajo brezpogojno.... Vsekakor pa morajo razmisliti, v kolikšni meri so sami odgovorni za to, kar sedaj dojemajo kot prisilo, in kako zlahka se ji lahko z le malo dobre volje izognejo. Vedno bi lahko ostali v istem odnosu kot otrok do svojega očeta, ki jim prav tako želi le zagotoviti vse udobje in čigar ostrine ne bi nikoli izkusili, dokler ostanejo blizu očetu in jih nanj veže globoka ljubezen.

Na enak način vlada nebeški Oče in oddaljuje od svojih otrok, ki ga ljubijo in se jim gnusijo vsakršne krivice, vse zlo, zatiranje in mučenje. K takšnim ukrepom se zateče le, ko je ta odnos utrpel udarec in zemeljski otrok zdaj ravna v nasprotju z Očetovimi navodili, čeprav jih ljubi in jim želi podariti vse, kar razveseljuje otrokovo srce. Vsak otrok ima pravico do blagoslovov vere in ljubezni.... če jih ne sprejmejo, če celo očitno ravnajo v nasprotju z njimi in jih ne upoštevajo, mora kot protiukrep na zemeljske ljudi priti vse tisto, kar se potem občuti kot prisila.... Takrat človek verjame, da je v stvarstvo postavljen popolnoma nesvoboden.... in za vse je kriv sam in njegovo otrdelo srce.

In tako so prav ti ljudje najbolj izpostavljeni skušnjavi, da se odrečejo odgovornosti, vedno z dobrim izgovorom, da so prisiljeni izvesti vse, kar pa so le posledice njihovih prejšnjih napačnih dejanj. Vsakemu človeku je dana možnost, da svobodno izbere drugačno pot od tiste, po kateri je šel ali hodi.... in kdo ga pri tem ovira.... toda ravno zato, ker je menil, da je to dobro, se je odločil za to pot, in tako bo tudi učinek njegovega ravnanja vedno tak, kot je bila človekova želja in volja.... Ko je spoznal, da je uspeh drugačen, kot si je želel, bi rad krivdo za svoj domnevni neuspeh pripisal drugi sili, da mu ne bilo treba sebe priznati kot avtorja tega neuspeha.

Tisti, ki se trudi v sebi iskati počelo vseh dogodkov, ki ga zadevajo, bo zelo kmalu prišel do drugačnega mišljenja o »usodi«. Čeprav so človeku poti, ki jih mora prehoditi (pot mesa na Zemlji), vnaprej določene, je vse njegovo delovanje prepuščeno njegovi svobodni volji, tako da lahko vsak v vsaki življenjski situaciji zase oziroma za svojo dušo poišče pravo hrano, ki zagotavlja njegov duhovno rast. In tako noben dogodek v življenju ne bo duše nikoli oviral.... ampak človek bo vedno prispeval k temu, ali bo imel vsak dogodek ugoden ali neugoden vpliv na dušo.... in tako si človek nikoli več ne more želeti, da bi bila zrelost njegove duše odvisna od življenjskih okoliščin, ki so mu dodeljene in ki same po sebi niso niti najmanj odločilne za to, kar človek misli najgloblje v svojem srcu.... čuti.... in želi.... Samo mišljenje, čutenje in volja človeku omogočajo zorenje duše, vse razmere, ki ga obdajajo, pa so namenjene le temu, da mišljenje, čutenje in volja dosežejo najvišjo stopnjo razvoja, da se človek lahko svobodno odloča.... Ne pa da je človek prisiljen ravnati drugače, kot mu narekuje njegova volja.

To vsekakor velja za čisto zemeljsko dejavnost, nikakor pa za notranje življenje, ki si ga lahko vsak človek oblikuje po lastni presoji. Edina razlika je v tem, da mora sam nositi posledice, če njegovo mišljenje, čutenje in hotenje kršijo božanski red. Za to je Bog dal ljudem razum, da lahko (to) prepoznajo.... in vedno znova opozorila tam, kjer se zemeljsko dete lahko izgubi....

Amen.

Prevajalci
Prevod: Janko Žagar

Il destino – La libera volontà

Chi degli uomini si oppone di sentire la Parola di Dio, rimarrà a lungo nell’oscurità dello spirito, perché quando Io l’ho predicato agli uomini sulla Terra, hanno ricevuto la Luce dai Cieli. Ma ora il tempo è molto peggiorato, non c’è più quasi nessun uomo sulla Terra al quale non venga offerta la vera Dottrina, e malgrado ciò la maggior parte chiude cuore ed orecchio a questa Dottrina e sanno parlare solo di uno sfrenato godimento di vita. E perciò a loro la Mia Dottrina rimane così lontana e così incomprensibile, perché la minima indicazione ad una limitazione del loro godimento di vita li rende adirati e perciò rifiutano tutto troppo volentieri e lo vorrebbero rinnegare. Ma ora la Potenza divina ha però anche i Suoi mezzi, perché persegue sempre soltanto lo stesso scopo e perciò non vuole lasciare nessun figlio terreno al destino scelto da lui. Questo gli uomini lo chiamano bensì disposizioni di costrizione, che agiscono totalmente contro il loro desiderio di piacere, e con ciò non riconoscono senza riserva la libera volontà. Ma devono comunque riflettere fin dove devono ascrivere a sé stessi tutto ciò che sentono ora come costrizione, e quanto facilmente lo possono anche evitare con una volontà minimamente buona. Potrebbero rimanere sempre nello stesso rapporto di un figlio verso il padre, che vorrebbe preparare loro anche tutte le comodità e verrebbe a percepire la durezza solamente finché non volesse seguire intimante il padre e l’intimo amore unirebbe ambedue. Così opera anche il Padre celeste e tiene lontano ogni male, ciò che opprime e che tormenta i figli che Lo amano e che aborriscono ogni ingiustizia, e soltanto allora, quando questo rapporto ha subìto un colpo ed ora il figlio terreno trasgredisce le Disposizioni del Padre, il Quale lo ama e vorrebbe rivolgere tutto ciò che rallegra il suo cuore. Ad ogni figlio spettano le Benedizioni della fede e dell’amore, se non li accetta, anzi vi agisce persino contro apertamente e li disprezza, allora come contromisura deve venire sull’uomo terreno tutto ciò che viene sentito come costrizione. Allora l’uomo crede di essere stato posto nella Creazione totalmente non libero, ed ha solo da ascrivere tutto a sé ed al suo cuore indurito. E così proprio questi uomini cadono ancora prima in tentazione, di sospendere sé stessi dalla responsabilità sempre con la buona scusa, di eseguire tutto per costrizione, che però sono sempre solo degli effetti del loro precedente agire sbagliato. Ad ogni uomo è data la possibilità di scegliersi anche liberamente un’altra via, piuttosto per quello che ha fatto o fa, chi glielo impedisce? Ma lui, perché appunto la considera buona, ha scelto proprio questa via e così l’effetto del suo agire sarà sempre così, com’era il suo desiderio e la sua volontà. Se poi lo ha ammesso che il successo non è quello desiderato, allora vorrebbe ora respingere la sua colpa di un presunto fallimento ad un altro potere, solo per non dover riconoscersi come autore di questo fallimento. Chi si sforza di cercare in sé stesso il punto di partenza di ogni avvenimento che lo riguarda, presto riceverà un’altra opinione sul “destino”. All’uomo sono bensì presegnate le vie che ha da percorrere, ma a lui stesso è lasciato ogni libero agire, in modo che ognuno in ogni situazione della vita possa andare a prendere il giusto nutrimento per sé, rispettivamente per la sua anima, che assicura il suo progresso spirituale. E così nessun avvenimento nella vita dovrà formarsi in qualche impedimento per l’anima, ma l’uomo contribuirà sempre se ogni avvenimento ha una influenza vantaggiosa o svantaggiosa per l’anima, e perciò l’uomo non potrà mai rendere dipendente il grado di maturità della sua anima dalla situazione di vita assegnatoli, che in sé non è per nulla determinante per ciò che l’uomo pensa, sente e vuole nel cuore più interiore. Solo il pensare, sentire e volere dell’uomo procura la maturazione dell’anima, ma tutte le situazioni che lo circondano, servono solamente a portare al massimo sviluppo il suo pensare, sentire e volere, affinché l’uomo si possa appunto decidere liberamente. Ma non, che l’uomo fosse costretto di agire diversamente di come gli prescrive la sua $$volontà$$. Questo può bensì trovare l’impiego nell’attività puramente terrena, ma mai essere riferito alla vita interiore, che ogni uomo si può formare secondo il proprio beneplacito. Solo allora lui stesso deve portare le conseguenze, quando il suo pensare, sentire e volere trasgredisce l’Ordine divino, perché per questo Dio ha dato agli uomini l’intelletto da poter riconoscere, e sempre di nuovo delle Indicazioni là, dove il figlio terreno minaccia di smarrirsi.

Amen

Prevajalci
Prevod: Ingrid Wunderlich