Noben človek nima moči, da bi se sam odkupil od krivde svojih grehov.... za to vedno potrebuje Odrešenikovo božansko ljubezen. Prav tako človek sam nima moči, da bi drugim ljudem odpustil grehe.... le, če v svoji službi deluje kot predstavnik večnega Božanstva na Zemlji in če je srce drugega človeka povsem iskreno, torej če ta nebeškega Očeta prosi za odpuščanje v popolnem zavedanju svojega greha. Zato je vedno le volja zemeljskega otroka odločilni dejavnik, delovanje Božjega predstavnika pa je le simbolično znamenje dejanja milosti....
Zato bo izpovedovanje grehov vedno popolnoma brez vrednosti, četudi se zdi, da je dolžnost izpolnjena, če istočasno izpovedovanja grehov ne pošljemo božjemu Očetu v iskreno molitev za odpuščanje. In namesto tega bo takšna skesana izpoved greha Očetu prinesla resnično odpuščanje te krivde tudi brez tega obreda.
Ljudje se pogosto ne zavedajo več, kako daleč so od resničnega Božanstva, čeprav izpolnjujejo vse zahteve, ki jim jih daje zemeljska Cerkev.... Kar bi morala biti najgloblja želja srca, je postalo popolnoma mehanično dejanje.... In zato tudi takšno izpolnjevanje dolžnosti ne more biti vedno enako blagoslovljeno.... Srca morajo najti Boga, pred tem je treba vzpostaviti tesen stik s Stvarnikom in Odrešenikom, potem bo Gospod poskrbel za svoje zemeljske otroke in jim zagotovil obilje milosti, tako da se bodo Njemu vedno bolj približevali in kmalu ne bodo več želeli živeti brez svojega Odrešenika na Zemlji.
Vendar mora vsak sam narediti prvi korak in vsakdo ve, kdaj je grešil.... Tako kot je sam našel greh, mora zdaj najti tudi notranjo kontemplacijo.... Če prepozna greh, se ga bo naučil tudi sovražiti, nato pa pride kesanje in želja, da bi se osvobodil krivde.... v tem primeru pa bo njegova molitev za odpuščanje prihajala iz srca in bo dosegla tudi uho tistega, ki edini zaradi svoje velike ljubezni lahko izbriše vso krivdo....
Amen.
PrevajalciNão é dado a nenhum ser humano para se redimir da sua culpa de pecado.... ele precisa sempre do amor do divino Salvador. Da mesma forma, o homem não tem o poder de perdoar os pecados de outros seres humanos por si mesmo.... Somente se ele agir no exercício do seu cargo {como representante da Deidade eterna na Terra} e o coração do ser humano estiver profundamente comovido, ou seja, ele pede perdão ao Pai do céu, por pleno conhecimento da sua culpa. Portanto, apenas a vontade da criança terrena é decisiva, e o ato do representante de Deus é apenas um sinal simbólico do ato de graça....
Consequentemente, a confissão do pecado que é feita será completamente inútil, mesmo que os deveres sejam aparentemente cumpridos com ela, se uma confissão semelhante de pecado não for enviada ao Pai divino com súplica sincera de perdão. E, inversamente, uma tal confissão penitente de pecado ao Pai também trará o verdadeiro perdão desta culpa sem esta cerimônia. Muitas vezes as pessoas já não sabem o quanto estão distantes da verdadeira Deidade, embora cumpram todas as exigências que a igreja na terra lhes impõe.... O que deveria ser o desejo sincero do coração tornou-se uma acção totalmente mecânica....
E assim mesmo esse cumprimento de deveres nem sempre pode ser de igual benção.... Os corações devem encontrar seu caminho para Deus, uma conexão íntima com o Criador e o Redentor deve preceder, então o Senhor dará aos filhos terrenos uma abundância de graça para que eles encontrem cada vez mais seu caminho até Ele e logo não possam mais andar na Terra sem seu Salvador. Mas o primeiro passo tem de ser dado por si mesmo.... todos sabem quando ele pecou.... Assim como ele encontrou o caminho do pecado, também deve encontrar o caminho da contemplação interior.... Se ele reconhece o pecado, também aprenderá a detestá-lo, e então o arrependimento e o desejo de ser libertado da culpa seguirá...., mas então a oração pelo perdão vem do coração e também alcançará o ouvido d'Aquele que sozinho cancela toda a culpa através do Seu grande amor....
Amém
Prevajalci