• Späť

Účel Božích prikázaní.... Večná blaženosť....

Plnenie Božích prikázaní je prvou podmienkou Bohu milého životného štýlu. Božie prikázania si však vyžadujú iba Lásku človeka, takže to by mal byť spôsob života človeka, ktorý bude neustále pokračovať v Láske.... Konečným účelom pozemského života je stať sa ako Boh, Ktorý je Sám Osebe Láskou; a keďže je človek nevedomí, keď začína svoj pozemský život, Božie prikázania, ktoré si vyžadujú nepretržité pôsobenie v Láske, dávajú sa mu ako vodítko pre jeho pozemský život, a je na jeho slobodnej vôli, aby zodpovedajúcim spôsobom zariadil svoj život. Ale bez Lásky nikto nemôže byť blažený, takže konečným cieľom (zámerom) Božích prikázaní je byť schopný vstúpiť do večnej blaženosti....

Boh dal Svoje prikázania, aby mohol dať ľuďom veľké šťastie, ktoré trvá večne, pretože bez Lásky žiadny človek nemôže byť blažený. On musí z vlastnej vôle dosiahnúť stav, ktorý by vypĺňal podmienky pre vstup do kráľovstva svetla, no on je bezmocný a jeho neznalosť by ani nemohla byť impulzom na to aby sám tvaroval svoju dušu pre duchovné kráľovstvo. Preto Boh dáva človeku Svoje prikázania, aby cestou ich napĺňania mohol byť kŕmený mocou a jeho stav nevedomosti sa zmenil na to poznanie.

Pretože hneď ako sa to dozvie, on sám seba tvaruje, tj. z vnútornej pohnútke, k podobnosti s Bohom, snaží sa prispôsobiť sa večnému Božstvu, čo sa môže znova stať iba prostredníctvom Lásky. Potom už nepotrebuje Božie prikázania, pretože akonáhle je jeho srdce schopné milovať, ono ho núti praktizovať Lásku, pretože na neho neprestajne prúdi sila od Boha a táto silu povzbudzuje k pôsobeniu v Láske. Božské prikázania sú teda iba prostriedkom, ktorý nevedomého človeka povzbudzuje k tomu, aby prijal silu, aby on teda najprv vyjadril svoju vôľu a Boh mu potom daruje silu v súlade s jeho vôľou.

Božie prikázania poukazujú na správnu cestu, pretože iba tým, že pôsobí v Láske, on ide touto cestou, spočiatku najprv nevedomý duchovného úspechu, ktorý sa však vyjadruje v stále jasnejšom poznaní, čo je dôkazom sily, ktorá človekovi plynie z Boha.... Boh chce ľudí vychovávať v Láske a dáva im Svoje prikázania, ktoré vyžadujú iba Lásku....

Pokiaľ je človek stále ďaleko od Boha, on cíti tieto prikázania ako bremeno, pretože on sám nepozná Lásku. Ak je však nútený dbať na tieto prikázania, vtedy cíti, že sa mu Boh približuje, takže on viac a viac dobrovoľne napĺňa Božie prikázania, pretože ho posilňuje Božia moc a jeho duch je osvetlený. Preto by on mal byť vychovávaný k pôsobeniu v Láske, aby ono (pôsobenie) potom so všetkou slobodnou vôľou mohlo byť vykonávané a človeka priviedlo do stavu vedomosti, poznania, ktoré mu umožňuje vstúpiť do duchovnej ríše.

Pôsobenie v Láske je jediná cesta k Bohu a táto cesta je ľuďom ukázaná prostredníctvom Božích prikázaní, ktorých splnenie sa nikdy nevyžaduje násilne. Ak ich chce človek ignorovať, zostáva v temnom stave ducha; nie je v žiadnom prípade nútený praktizovať Lásku, iba je cestou utrpení a bojov počas celého svojho pozemského života znova a znova upomínaný, aby sa aktivoval v Láske, pretože ho Boh nechce ponechať k jeho zániku (pádu).

Preto sú mu Božie prikázania znova a znova ponúkané, jeho myslenie je znova a znova ovplyvňované a znova a znova je postavený do pozícií, kde môže vykonávať skutky Lásky tak, aby si mohol na sebe vyskúšať, ako účinkuje pôsobenie v Láske.... Pretože jeho duchovný stav závisí od spĺňania prikázaní a od toho vstup do večnej blaženosti.

AMEŇ

NAMEN BOŽANSKIH ZAPOVEDI.... VEČNA BLAŽENOST....

Izpolnjevanje Božanskih zapovedi je prvi pogoj za Bogu-prijetno življenje. Vendar pa Božanske zapovedi zahtevajo edino človekovo Ljubezen; torej življenjska pot človeka mora biti nenehno delovanje Ljubezni.... Glavni namen zemeljskega življenja je postati kakor Bog, Kateri je v Sebi Ljubezen. Ker pa je človek, ki začne svoje zemeljsko življenje, brez spoznanja, so mu Božanske zapovedi, ki zahtevajo nenehno delovanje v Ljubezni, dane kot smernica za njegovo zemeljsko življenje; in njegovi svobodni volji je dano na izbiro, da življenje uredi v skladu s tem. Vendar pa brez Ljubezni (Boga Osebno) nobeden človek ne more postati blažen; tako da je glavni namen Božanskih zapovedi ta, da se omogoči vstop v večno blaženost....

Bog je dal Svoje zapovedi, da bi ljudem lahko podaril veliko srečo, ki traja večno, ker brez Ljubezni (nobeden) človek ne more postati blažen. On mora sam od sebe (v svobodni volji) postati takšen, da izpolnjuje pogoje za vstop v kraljestvo svetlobe. Vendar pa je on brez moči, in njegovo neznanje sploh ne bi moglo biti spodbuda za to, da bi svojo dušo sam oblikoval za duhovno kraljestvo. In zato Bog človeku daje Svoje zapovedi, da bi bil on preko izpolnjevanja le teh napajan z močjo in da bi se stanje neznanja (mraka, brez svetlobe) spremenilo v tisto (stanje) znanja (prosvetljenja, svetlobe).

Ko je namreč prišel do znanja, se on sam spravi v red; se pravi iz notranje spodbude, da bi bil Bogu podoben, se trudi prilagoditi večnemu Božanstvu, kar pa se zopet lahko zgodi edino preko delovanja v Ljubezni. Potem ne potrebuje več Božanskih zapovedi; ko je namreč njegovo srce sposobno za Ljubezen, ga le to spodbuja na delovanje v Ljubezni, ker se moč iz Boga (moč Ljubezni) nenehno preliva nanj, in ta moč ga spodbuja na delovanje v Ljubezni. Tako da so Božanske zapovedi le edino sredstvo za to, da bo človek, ki nima znanja, prejel spodbudo za prejetje moči; da on torej najprej izrazi svojo voljo, Bog pa ga potem lahko obdari glede na njegovo voljo.

Božanske zapovedi so smernice za pravo pot; on gre namreč edino preko delovanja v Ljubezni po tej poti, na začetku še brez zavedanja o duhovnem uspehu, kateri se torej izraža v vse svetlejšem spoznanju, in to je potrditev (dokaz) moči, ki človeku priteka iz Boga.... Bog želi ljudi vzgojiti v Ljubezen, in On jim daje zapovedi, katere pa zahtevajo edino Ljubezen....

Vse dokler je človek še vedno daleč od Boga, on te zapovedi doživlja kot breme, ker on niti ne pozna Ljubezni (Boga Osebno). Toda če dobi spodbudo za to, da usmeri pozornost na te zapovedi, tedaj čuti, da prihaja bližje k Bogu tako, da on vse bolj prostovoljno izpolnjuje Božje zapovedi, ker je on potem preko moči iz Boga okrepljen in njegov duh je prosvetljen. In zaradi tega mora biti on vzgajan za Ljubezen-sko delovanje, da bi se potem le to v vsej svobodi volje vršilo in človeku prineslo stanje znanja (svetlobe, prosvetljenja, modrosti), spoznanja, katero ga usposobi za vstop v duhovno kraljestvo.

Delovanje (v) Ljubezni je edina pot do Boga, in ta pot je ljudem pokazana preko Božanskih zapovedi. Vendar pa se izpolnjevanje le teh ne zahteva na silo. Če jih človek želi zanemariti, potem on ostaja v mračnem stanju duha. On ni na nobeden način prisiljen na prakticiranje (delovanje v) Ljubezni; edino preko trpljenja in borb v času njegovega zemeljskega življenja je vedno znova opominjan na to, da postane dejaven v Ljubezni, ker ga Bog ne želi pustiti propadati.

Zato mu bodo vedno znova ponujene Božanske zapovedi; vedno znova bo izvršen vpliv na njegovo razmišljanje, in on bo vedno znova postavljen v situacije, kjer lahko izvaja dela Ljubezni tako, da bi sam na sebi lahko preizkusil, kako se odraža delovanje Ljubezni.... Od izpolnjevanja zapovedi je namreč odvisno njegovo duhovno stanje (zrelost duše), od katerega pa je odvisen vstop v večno blaženost.

AMEN