Odrešenje je prišlo od zgoraj.... ker je Zemlja ležala v najgloblji temi; Zemlja in kraljestvo svetlobe sta bila nepremostljivo oddaljena eden od drugega, in zaradi tega je moral biti od zgoraj do Zemlje zgrajen most, po katerem so potem ljudje morali in so tudi lahko hodili, ker je bil pred njimi Eden, Kateri jih je želel pripeljati nazaj k Očetu.... ker je Oče hrepenel po Svojih otrocih.... Vendar pa jih On ni mogel dvigniti z močjo Svoje Ljubezni, ampak je moral biti najprej poplačan dolg (krivda), kateri je pripeljal do širokega jeza med stvaritvami in Stvarnikom. Brez plačila tega dolga (brez pokore za to krivdo) se je bilo namreč nemogoče vrniti k Očetu; vendar pa stvaritve obremenjene z dolgom niso bile sposobne same izvršiti nadomestila. In zato je jez ostal nepremostljiv toliko dolgo, dokler se od zgoraj ni spustil Odrešenik, Kateri je naredil delo odrešenja. Sama večna Ljubezen se je spustila na Zemljo in ljudem prinesla odrešenje; Sama večna Ljubezen je z utelešenjem v človeškem ovoju odstranila dolg in dala zadoščenje za velik greh ter sedaj kot človek ponudila žrtev, katera pa je bila edinstvena.... namreč ta človek Jezus je iz Ljubezni vzel na Sebe mero trpljenja in muke ter se obremenjen s krivdo greha ljudi podal po poti do Križa.... On je trpel in umrl na Križu, da bi Bogu ponudil žrtev odrešenja za svoje padle brate. Ta človek Jezus je namreč prepoznal ogromno krivdo greha človeštva, ker je Njegova duša izhajala iz kraljestva svetlobe, ker se je neka svetlobna duša, nek prvobitno ustvarjen angelski duh prostovoljno ponudil, da kot človek da zadoščenje za svoje padle brate. Ta svetlobna duša je torej oživela telo otroka Jezusa in se kot takšna napotila po poti na Zemlji z enako nalogo, katera je postavljena vsem Božjim stvaritvam: preko življenja Ljubezni se poduhoviti in se ponovno zediniti z večno Ljubeznijo, kakor je bilo to na začetku.... Jezus pa je ljudem postavil primer življenja Ljubezni; On jim je pokazal pot do Očeta, On je na Samemu Sebi dokazal učinek življenja v nesebični Ljubezni do bližnjega in On je svojo zemeljsko pot dokončal z delom odrešenja, z odplačilom tega velikega dolga, kateri je nekoč povzročil, da so bitja postala nesrečna.... Vendar pa ni to »človeško« uresničilo tega dela odrešenja, ampak »Ljubezen« v Njem.... On je namreč preko Svojega življenja Ljubezni spodbudil večno Ljubezen, da se v Njem manifestira (učloveči), da Ga popolnoma izpolni.... In Jezus je sedaj od Nje prejel moč, da uresniči delo odrešenja. Človek ne bi nikoli mogel narediti takšnega dela brez Ljubezni, in tako je bila Ljubezen ta, Katera je odkupila grehe človeštva.... bil je to Sam Bog, Čigar izvorna substanca je Ljubezen in Kateri je bil v človeku Jezusu v vsej polnosti tako, da se je On na Zemlji preko Ljubezni deificiral (postal Bog), da je On z večno Ljubeznijo postal Eno (Janez 10:30).... Bil je to Bog »Človek«.... To je bil Jezus »Bog«.... In edino tisti, kateri samega sebe spremeni v Ljubezen, bo lahko dojel to skrivnost, kakor bo obenem tudi dojel, da je od trenutka odrešenja pokazan most, kateri vodi k Očetu, h kateremu lahko pristopi vsako Njegovo bitje, katero želi priti do Očeta, in da je Jezus, Božanski Odrešenik zgradil ta most preko Svojega trpljenja in smrti na Križu. Sama Ljubezen je izumila način, da padlemu omogoči vrnitev k Očetu in Sama Ljubezen se je napotila po tej poti.... In tako je od zgoraj prišlo odrešenje na Zemljo, katera je bila odrezana v najgloblji temi in ni imela več nikakršnega stika s kraljestvom svetlobe. Sama večna svetloba se je spustila dol; On je razbil temo, Gospodar svetlobe in blaženosti je začel boj proti princu teme.... In On ga je porazil; On je s Svojo smrtjo na Križu plačal dolg in osvobodil duše izpod tistega, kateri jih je držal privezane. To delo odrešenja pa je Bog naredil v človeku, ker Bog ni mogel trpeti in umreti in ker je morala biti žrtev, katera je morala poravnati ta ogromni dolg, povezana edino z neizmernim trpljenjem, muko ter najhujšo smrtjo, katero je človek Jezus želel prestati iz Ljubezni do človeštva, da bi Očetu vrnil nazaj Njegove otroke, po katerih je On hrepenel. To delo odrešenja je bilo edinstveno, ker sta se zedinili najgloblja Ljubezen in najvišja modrost, katere je posedoval človek Jezus. In On je sedaj zbral celotno moč volje, da bi trpel in umrl za Svoje bližnje. In tako je Odrešenje prišlo na Zemljo v tisti noči, ko se je rodil otrok Jezus.... Sam Bog je na Zemljo poslal Svojega Sina, Kateri je sedaj za Očeta v Sebi pripravil bivališče, da sta se na ta način Oče in Sin.... Bog in človek.... zedinila in uresničila delo usmiljenja, da je odstranjena (izkoreninjena, izbrisana, odplačana, uničena) prvobitna krivda. In sedaj je za vsakega človeka svobodna pot v višave, do Očeta, v kraljestvo svetlobe ter blaženosti.
AMEN
PrevajalciLa Salvezza è venuta dall’Alto, perché la Terra giaceva nella più profonda oscurità, la Terra ed il Regno di Luce erano separati reciprocamente senza possibilità di pontificare, e perciò dapprima doveva essere fatto un ponte dall’Alto sulla Terra, che gli uomini dovevano usare e lo potevano anche, perché Uno precedeva loro, il Quale li voleva ricondurre al Padre, perché il Padre aveva nostalgia dei Suoi figli. Ma non li poteva elevare grazie al Suo Amore, dapprima doveva essere pareggiata la colpa, che ha fatto sorgere un ampio crepaccio fra le creature ed il Creatore. Senza Espiazione di questa colpa non era possibile ritornare al Padre; ma nuovamente le creature cariche di colpa non erano nemmeno in grado di prestare l’espiazione loro stesse. Perciò il crepaccio senza ponte era così lungo, finché un Salvatore discese dall’Alto, il Quale ha compiuto l’Opera dell’Espiazione. L’Eterno Amore Stesso E’ disceso sulla Terra ed ha portato la Salvezza agli uomini, L’Eterno Amore Stesso ha estinto la colpa ed ha prestato la Soddisfazione per il grande peccato, incorporandoSi in un involucro umano ed ho ha portato un Sacrificio come Uomo che era unico, perché quest’Uomo Gesù ha preso su di Sè una misura di sofferenze e tormenti per amore ed ha percorso la via verso la Croce aggravato della colpa di peccato degli uomini. Lui ha sofferto ed è morto sulla Croce, per portare a Dio il Sacrificio dell’Espiazione per i Suoi fratelli caduti, perché questo Uomo Gesù ha riconosciuto la gigantesca colpa di peccato dell’umanità, perché la Sua Anima proveniva dal Regno di Luce, perché un’Anima di Luce, uno Spirito di Angelo creato Ur Si è offerto liberamente, di prestare la Soddisfazione come Uomo per i Suoi fratelli caduti. Quest’Anima di Luce quindi vivificava il corpo del Bambinello Gesù ed ha iniziato come Tale il percorso sulla Terra, con lo stesso compito, che è posto a tutte le creature di Dio: di spiritualizzarsi tramite una vita nell’amore e di riunirsi di nuovo con l’Eterno Amore, come era in principio. Gesù ha vissuto una Vita d’esempio per gli uomini, Egli mostrava loro la via verso il Padre, ha dimostrato su Sé Stesso l’effetto di un cammino di vita nell’amore disinteressato per il prossimo ed ha concluso il Suo Percorso terreno con l’Opera della Redenzione, con l’estinzione di quella grande colpa, che ha fatto diventare una volta infelici gli esseri. Ma non “l’umano” ha compiuto quest’Azione dell’Espiazione, ma “l’Amore” in Lui, perché attraverso la sua vita d’Amore ha indotto l’Eterno Amore, affinché Si manifestasse in Lui, che Lo colmava totalmente. Un uomo non avrebbe mai potuto eseguire una tale azione senza l’Amore, il Quale ha espiato i peccati dell’umanità, Era Dio Stesso, la Cui Sostanza Ur E’ Amore e Che Era nell’Uomo Gesù in tutta la Pienezza, in modo che Si divinizzava sulla Terra tramite l’Amore, che Egli diventava Uno con l’Eterno Amore. Dio diventava “Uomo”, Gesù Era “Dio”. Solo chi ha cambiato sé stesso nell’amore, potrà comprendere questo Mistero, potrà anche comprendere, che sin dall’Ora della Redenzione esisteva un Ponte che conduce al Padre, che ogni essere può usare se vuole giungere al Padre e che Gesù, il divino Redentore, ha edificato questo Ponte tramite il Suo soffrire e morire sulla Croce. L’Amore Stesso ha inventato una via, per rendere possibile allo spirituale caduto il rimpatrio al Padre, e l’Amore Stesso ha iniziato questa via. Così la Salvezza è venuta dall’Alto sulla Terra, che era tagliata fuori nella più profonda oscurità e non aveva più nessun contatto con il Regno della Luce. L’Eterna Luce Stessa Si E’ calata giù, ha spezzato l’oscurità, il Signore della Luce e della Beatitudine ha combattuto contro il principe della tenebra. Ed Egli lo ha vinto, sulla Croce Egli ha pagato la colpa e riscattato le anime da colui, che le teneva legate. Ma Dio ha eseguito quest’Opera di Redenzione in un Uomo, perché Dio non poteva soffrire e morire e perché un Sacrificio, che doveva pareggiare quella ultragrande colpa, poteva essere collegato soltanto con incommensurabili sofferenze e tormenti e la morte più amara, che l’Uomo Gesù voleva sopportare per Amore per l’umanità, per riportare al Padre i Suoi figli dei quali Egli aveva nostalgia. Quest’Opera di Redenzione era unica, perché si univano il più profondo Amore e la più sublime Sapienza, che l’Uomo Gesù possedeva e perciò ha avuto tutta la Forza di Volontà, di soffrire e morire per i Suoi prossimi. Così è venuta la Salvezza sulla Terra in quella Notte, in cui era nato il Bambinello Gesù. Dio Stesso mandava sulla Terra il suo Figlio, il Quale ora preparava in Sé una dimora al Padre, affinché Padre e Figlio, Dio e l’Uomo, Si univano e compivano l’Opera della Misericordia, che veniva estinta la colpa ur ed ora per ogni uomo la via verso l’Alto era libera, verso il Padre, nel Regno di Luce e della Beatitudine.
Amen
Prevajalci