Znak duhovnega razvoja na višje je ta, ko se človek več ne zadovoljuje z užitki, ki mu jih ponuja svet, tamveč teži k višjemu; da mu svetovno znanje ni zadostno, temveč on premišlja o stvareh, ki presegajo svetovno znanje. On želi prejeti razlago o vsemu, kar se nahaja izven zemeljskega, ker ga zemeljsko ne zadovoljuje več; in tako on teži(hrepeni)....
On sedaj v enaki meri premišlja o samemu sebi. On izvaja strogo samokritiko na sebi in svojimi mislimi ter postopki (delovanji); on si prizadeva, da se oblikuje do popolnosti. In na takšnega človeka bo ravno tako delovala Božja Beseda. Ona pada na dobro zemljo; človek jo sprejema; on o njej premišlja in se trudi živeti po njej. Čim se namreč on začenja ločevati od sveta in njegovih užitkov, čim on teži k višjemu znanju, mu bo Božja Beseda ponujena na zanj najučinkovitejši način;on pa jo spoštuje in si prizadeva živeti po njej.
In tako se počasi začenja sprememba njegovega bitja. Začenja se duhovni razvoj na višje; duša začenja dozorevati in človek izpolnjuje svojo zemeljsko nalogo. Pred tem pa se mora(najprej) zgoditi odrekanje svetu in njegovim užitkom, preden se v človeku prebudi spodbuda za pravo(vredno) življenje, preden on postane duhovno dejaven preko resnega premišljanja in težnje k Bogu, ker je oboje istočasno nemogoče.
Človek, ki še vedno pripada svetu, slabo posluša učenje, ki mu ga prinaša človek z višjim znanjem, ker ga svet preglasi. In človek, vse dokler ga svet vabi in privlači, ne najde zadovoljstva v duhovnih stvareh. On ni žejen znanja in ne hrepeni po Resnici.On nima nikakršne spodbude, da bi izpopolnil svoje bitje; on svojo pozornost usmerja edino v/na svet, kateremu tudi popolnoma daje svoje telo, da mu služi.
In on zaradi tega ne usmerja pozornosti na Božansko Besedo. Ona je zanj le prazen glas; sprejema jo le z ušesi, toda niti malo ne prodre do srca in ne aktivira njegove volje, da bi delal na samemu sebi. On se ne zaveda svoje nepopolnosti, temveč se zaradi svojega ponosa ima za stvaritev, ki je močna in silna, čeprav pa on ne bo nikoli sposoben, da seta sila in moč manifestirata.
Njegova duhovna težnja se začenja šele takrat, ko se on zaveda svoje nepopolnosti, kar pa zopet pogojuje, ali on premišlja in preverja samega sebe. Vendar pa je človek, ki ljubi svet in njegove dragocenosti (nepomembnosti, brezvrednosti, igračke, neumnosti), še vedno daleč od tega, da bi izvajal samopreverjanje, ampak je njegovo življenje naglica in hlepenje po zemeljskih dobrinah. In on si prizadeva, da vse dobi od zunaj;in na svoje notranje bitje ne usmerja pozornosti, da tako zaradi tega tudi ne spoznava samega sebe, kakor tudi ne nujnosti spremembe samega sebe, svojega bitja (narave) in svoje volje. On ostaja ne enakem duhovnem nivoju tako dolgo, dokler on sam ne iztegne svojih rok, dokler se on sam ne potrudi živeti življenje v skladu z Božjo voljo; tedaj pa se on ločuje od sveta in išče vezo z duhovnim kraljestvom....
Kolikor bolj(globoko) je človek v duhovnem razvoju, toliko bolj goreče on dela na samemu sebi. Cilj je namreč približevanje k Bogu, kar pa predpostavlja prilagajanje Bitju Večnega Božanstva in zato oblikovanje samega sebe v Ljubezen. Človek, ki teži k Bogu, prepozna svojo manjkavost, svojo veliko oddaljenost od Boga, zaradi česar si prizadeva spremeniti sebe. Čeprav pa je on uspešen edino takrat, ko on ne misli edino na sebe, temveč ravno tako poizkuša vplivati na bližnjega, da on začne delati na samemu sebi. On se namreč oblikuje v Ljubezen, če se on z Ljubeznijo posveča svojemu bližnjemu, če mu on pomaga z nasvetom in delovanjem tam, kjer je on preveč slaboten.
Čim človek živi edino svoje življenje (samo zase), čim si on prizadeva zgraditi edino svoje lastno duševno življenje, potem je v njemu še vedno preveč močno samoljubje, ki pa mu ne prinaša napredka. In zato mora duhovno delovanje ravno tako pritegniti velik krog (ljudi), ker čim človek resno teži k svoji popolnosti, on ravno tako želi komunicirati: on želi to, k čemur se mu zdi, da je vredno težiti, ravno tako podeliti tistim, ki jih on ljubi.
In tako bo on delal za Božje kraljestvo, četudi se on nima za Božjega služabnika.... On bo komuniciral oz. izražal svoje duhovno razmišljanje. In on si bo prizadeval priključiti bližnje;on jih bo tako pritegnil k enakemu prizadevanju. On sam jim bo pokazal primer preko Ljubezen-skega delovanja i jih spodbudil na Ljubezen-sko delovanje. On bo predstavnik Kristusovega Učenja, Božanske Besede, čim on spodbuja ljudi na Ljubezen-sko delovanje.
In tako on sam dozoreva preko tega, ko skrbi za bližnje. On se oblikuje v Ljubezen; in on bo uspešen, ker bo on imel znanje, ki ga bo osrečilo in muznova dalo spodbudo na razdeljevanje, čim si on želi delati z njim. Duhovno delo predpostavlja znanje; in duhovno delo opravlja človek, ki si prizadeva, da svoje bližnje vodi po poti Ljubezni. On jim mora namreč obenem tudi predstaviti blagoslov Ljubezni. On jim mora razložiti, zakaj mu Ljubezen pomaga. On jih mora podučiti, kar pa lahko naredi edino takrat, ko ima tudi on sam to znanje.
To je potek razvoja na višje: da človek preko Ljubezen-ske dejavnosti pride do sposobnosti, da sprejme znanje, da to znanje uporabi tako, da si ga prizadevaprenesti na bližnje; in on preko tega ponovno (z)raste, da torej lahko zabeleži napredek v duhovnem razvoju. Vendar pa človek ne sme nikoli skrbeti edino zase, ker on potem ni dejaven v Ljubezni do bližnjega. On je potem edinole razumsko dejaven (aktiven) oz. trudi se dozoreti, pri čemer pa mu primanjkuje dejavnosti(sodelovanja) srca, zaradi česar duša ne more dozoreti, ker ona lahko pride do višine (napredka)edino preko nesebične Ljubezni do bližnjega.
AMEN
PrevajalciEste é o sinal do desenvolvimento espiritual ascendente, que o ser humano já não se contenta com os prazeres que o mundo lhe oferece, mas se esforça por algo mais elevado, que o conhecimento do mundo também não lhe basta, mas ele pondera sobre coisas que vão além do conhecimento do mundo. Ele procura informação sobre tudo o que está além do terreno, porque o terreno já não o satisfaz, e assim ele se esforça por um conhecimento mais elevado. Na mesma medida em que agora ele também pensa em si mesmo, critica-se a si mesmo e aos seus pensamentos e acções, procura moldar-se na perfeição. E a Palavra de Deus também se torna eficaz em tais pessoas, ela cai em terra boa, o ser humano a recebe, pensa bem e procura viver de acordo com ela. Pois assim que ele começa a desprender-se do mundo e dos seus prazeres, assim que se esforça por um conhecimento superior, a Palavra de Deus é-lhe apresentada da forma mais eficaz. E ele dá-lhe atenção e procura viver de acordo com isso. E assim começa a lenta mudança da sua natureza, começa a ascensão espiritual, a alma começa a amadurecer e o ser humano cumpre a sua tarefa de vida terrena. Assim, a renúncia do mundo e dos seus prazeres deve inevitavelmente preceder o despertar do impulso do ser humano para uma vida mais valiosa, antes que ele se torne espiritualmente ativo através de uma séria reflexão e luta para Deus. Pois ambos ao mesmo tempo são impossíveis. Uma pessoa que ainda pertence ao mundo só escuta com meio ouvido os ensinamentos que transmitem conhecimentos superiores ao ser humano, pois o mundo os afoga, e enquanto o mundo ainda assim seduz e apela ao ser humano não encontra prazer nas coisas espirituais, ele não tem sede de conhecimento nem desejo da verdade, ele não tem vontade de enobrecer o seu ser, ele só presta atenção ao mundo e coloca completamente o seu corpo ao seu serviço. E por isso não presta atenção à Palavra divina, para ele é um som vazio, só ressoa ao seu ouvido, mas não penetra no coração e também não deixa que a sua vontade se torne ativa para trabalhar sobre si mesmo, não toma consciência da sua imperfeição, mas na sua arrogância se considera uma criatura poderosa e poderosa, mas nunca será capaz de dar um sinal dessa força e poder. Seu esforço espiritual só começa assim que ele se dá conta de sua inadequação, e isso novamente pressupõe uma reflexão e uma autocrítica rigorosa. Mas uma pessoa que ama o mundo e suas bugigangas ainda está longe do auto-exame interior, em vez disso sua vida é uma caça e perseguição aos bens terrenos e procura ganhar tudo de fora, mas não presta atenção ao seu ser interior e, portanto, não se reconhece a si mesmo e também não reconhece a necessidade de mudar a si mesmo, sua natureza e sua vontade. Ele permanece no mesmo nível espiritual até que ele próprio dê uma mão, até que se esforce para viver uma vida de acordo com a Palavra de Deus. Mas então ele também se desliga do mundo e procura conexão com o reino espiritual..... Quanto mais a pessoa está no seu desenvolvimento espiritual, mais diligentemente ela trabalha sobre si mesma. Pois a aproximação a Deus é a sua meta, e isso pressupõeuma adaptação à essência da Deidade eterna, e assim uma moldagem de si mesmo em amor. O ser humano que se esforça por Deus reconhece a sua inadequação, a sua grande distância de Deus, e por isso procura mudar. Mas ele só tem sucesso se não só pensar em si mesmo sozinho, mas também tentar influenciar os seus semelhantes, de modo a que ele se dedique ao trabalho sobre si mesmo. Pois ele se molda em amor se ele trabalha amorosamente no seu semelhante, se ele o ajuda com conselhos e ações onde só ele é muito fraco. Enquanto o ser humano só leva uma vida própria, assim que só procura elevar a sua própria vida de alma, o amor-próprio ainda é demasiado forte nele e isso não o suporta. E é por isso que a atividade espiritual também deve atrair grandes círculos, pois assim que o ser humano se esforça seriamente pela sua perfeição também quer se comunicar, quer conceder àqueles que ama o que ele mesmo considera valer a pena lutar por ele. E assim ele também trabalhará pelo Reino de Deus, embora não seja oficialmente considerado um servo de Deus..... Ele se comunicará, isto é, expressará seus pensamentos espirituais e também tentará transferi-los para seus semelhantes, assim os atrairá para o mesmo esforço, dará o próprio exemplo através da atividade amorosa e os encorajará a amar, será um representante para o ensinamento de Cristo, para a Palavra divina, assim que encorajar as pessoas a amarem a atividade. E assim ele amadurecerá através do seu cuidado com os seus semelhantes, moldar-se-á em amor, e terá sucesso porque se tornará conhecedor, o conhecimento o fará feliz e o estimulará novamente a transmiti-lo. Pois a Palavra de Deus lhe será transmitida assim que ele quiser trabalhar com ela. O trabalho espiritual requer conhecimento, e o trabalho espiritual é feito pelo ser humano que tenta guiar o seu semelhante para o caminho do amor. Pois ele deve também apresentá-lo à bênção do amor, ele deve esclarecê-lo sobre o que o amor o ajuda a alcançar, ele deve instruí-lo e só pode fazer isso enquanto ele mesmo for conhecedor. Este é o curso do desenvolvimento superior, que o ser humano, através da atividade do amor, se coloca na capacidade de receber conhecimento, que ele utiliza esse conhecimento tentando transferi-lo para os seus semelhantes, e que assim ele se eleva novamente, assim ele pode registrar o progresso no desenvolvimento espiritual. Mas o ser humano nunca deve preocupar-se apenas consigo mesmo, pois assim não praticará o amor ao próximo. Então ele só é intelectualmente ativo, ou seja, ele se esforça para amadurecer, porém, falta-lhe a atividade do coração e, portanto, a alma não pode amadurecer, pois só através do amor altruísta ao próximo é que ele atinge o auge do amor._>Amém
Prevajalci