Primerjaj objavo s prevodom

Več prevodov Naključna objava:

ZNAK DUHOVNEGA RAZVOJA NA VIŠJE....

Znak duhovnega razvoja na višje je ta, ko se človek več ne zadovoljuje z užitki, ki mu jih ponuja svet, tamveč teži k višjemu; da mu svetovno znanje ni zadostno, temveč on premišlja o stvareh, ki presegajo svetovno znanje. On želi prejeti razlago o vsemu, kar se nahaja izven zemeljskega, ker ga zemeljsko ne zadovoljuje več; in tako on teži(hrepeni)....

On sedaj v enaki meri premišlja o samemu sebi. On izvaja strogo samokritiko na sebi in svojimi mislimi ter postopki (delovanji); on si prizadeva, da se oblikuje do popolnosti. In na takšnega človeka bo ravno tako delovala Božja Beseda. Ona pada na dobro zemljo; človek jo sprejema; on o njej premišlja in se trudi živeti po njej. Čim se namreč on začenja ločevati od sveta in njegovih užitkov, čim on teži k višjemu znanju, mu bo Božja Beseda ponujena na zanj najučinkovitejši način;on pa jo spoštuje in si prizadeva živeti po njej.

In tako se počasi začenja sprememba njegovega bitja. Začenja se duhovni razvoj na višje; duša začenja dozorevati in človek izpolnjuje svojo zemeljsko nalogo. Pred tem pa se mora(najprej) zgoditi odrekanje svetu in njegovim užitkom, preden se v človeku prebudi spodbuda za pravo(vredno) življenje, preden on postane duhovno dejaven preko resnega premišljanja in težnje k Bogu, ker je oboje istočasno nemogoče.

Človek, ki še vedno pripada svetu, slabo posluša učenje, ki mu ga prinaša človek z višjim znanjem, ker ga svet preglasi. In človek, vse dokler ga svet vabi in privlači, ne najde zadovoljstva v duhovnih stvareh. On ni žejen znanja in ne hrepeni po Resnici.On nima nikakršne spodbude, da bi izpopolnil svoje bitje; on svojo pozornost usmerja edino v/na svet, kateremu tudi popolnoma daje svoje telo, da mu služi.

In on zaradi tega ne usmerja pozornosti na Božansko Besedo. Ona je zanj le prazen glas; sprejema jo le z ušesi, toda niti malo ne prodre do srca in ne aktivira njegove volje, da bi delal na samemu sebi. On se ne zaveda svoje nepopolnosti, temveč se zaradi svojega ponosa ima za stvaritev, ki je močna in silna, čeprav pa on ne bo nikoli sposoben, da seta sila in moč manifestirata.

Njegova duhovna težnja se začenja šele takrat, ko se on zaveda svoje nepopolnosti, kar pa zopet pogojuje, ali on premišlja in preverja samega sebe. Vendar pa je človek, ki ljubi svet in njegove dragocenosti (nepomembnosti, brezvrednosti, igračke, neumnosti), še vedno daleč od tega, da bi izvajal samopreverjanje, ampak je njegovo življenje naglica in hlepenje po zemeljskih dobrinah. In on si prizadeva, da vse dobi od zunaj;in na svoje notranje bitje ne usmerja pozornosti, da tako zaradi tega tudi ne spoznava samega sebe, kakor tudi ne nujnosti spremembe samega sebe, svojega bitja (narave) in svoje volje. On ostaja ne enakem duhovnem nivoju tako dolgo, dokler on sam ne iztegne svojih rok, dokler se on sam ne potrudi živeti življenje v skladu z Božjo voljo; tedaj pa se on ločuje od sveta in išče vezo z duhovnim kraljestvom....

Kolikor bolj(globoko) je človek v duhovnem razvoju, toliko bolj goreče on dela na samemu sebi. Cilj je namreč približevanje k Bogu, kar pa predpostavlja prilagajanje Bitju Večnega Božanstva in zato oblikovanje samega sebe v Ljubezen. Človek, ki teži k Bogu, prepozna svojo manjkavost, svojo veliko oddaljenost od Boga, zaradi česar si prizadeva spremeniti sebe. Čeprav pa je on uspešen edino takrat, ko on ne misli edino na sebe, temveč ravno tako poizkuša vplivati na bližnjega, da on začne delati na samemu sebi. On se namreč oblikuje v Ljubezen, če se on z Ljubeznijo posveča svojemu bližnjemu, če mu on pomaga z nasvetom in delovanjem tam, kjer je on preveč slaboten.

Čim človek živi edino svoje življenje (samo zase), čim si on prizadeva zgraditi edino svoje lastno duševno življenje, potem je v njemu še vedno preveč močno samoljubje, ki pa mu ne prinaša napredka. In zato mora duhovno delovanje ravno tako pritegniti velik krog (ljudi), ker čim človek resno teži k svoji popolnosti, on ravno tako želi komunicirati: on želi to, k čemur se mu zdi, da je vredno težiti, ravno tako podeliti tistim, ki jih on ljubi.

In tako bo on delal za Božje kraljestvo, četudi se on nima za Božjega služabnika.... On bo komuniciral oz. izražal svoje duhovno razmišljanje. In on si bo prizadeval priključiti bližnje;on jih bo tako pritegnil k enakemu prizadevanju. On sam jim bo pokazal primer preko Ljubezen-skega delovanja i jih spodbudil na Ljubezen-sko delovanje. On bo predstavnik Kristusovega Učenja, Božanske Besede, čim on spodbuja ljudi na Ljubezen-sko delovanje.

In tako on sam dozoreva preko tega, ko skrbi za bližnje. On se oblikuje v Ljubezen; in on bo uspešen, ker bo on imel znanje, ki ga bo osrečilo in muznova dalo spodbudo na razdeljevanje, čim si on želi delati z njim. Duhovno delo predpostavlja znanje; in duhovno delo opravlja človek, ki si prizadeva, da svoje bližnje vodi po poti Ljubezni. On jim mora namreč obenem tudi predstaviti blagoslov Ljubezni. On jim mora razložiti, zakaj mu Ljubezen pomaga. On jih mora podučiti, kar pa lahko naredi edino takrat, ko ima tudi on sam to znanje.

To je potek razvoja na višje: da človek preko Ljubezen-ske dejavnosti pride do sposobnosti, da sprejme znanje, da to znanje uporabi tako, da si ga prizadevaprenesti na bližnje; in on preko tega ponovno (z)raste, da torej lahko zabeleži napredek v duhovnem razvoju. Vendar pa človek ne sme nikoli skrbeti edino zase, ker on potem ni dejaven v Ljubezni do bližnjega. On je potem edinole razumsko dejaven (aktiven) oz. trudi se dozoreti, pri čemer pa mu primanjkuje dejavnosti(sodelovanja) srca, zaradi česar duša ne more dozoreti, ker ona lahko pride do višine (napredka)edino preko nesebične Ljubezni do bližnjega.

AMEN

Prevajalci
Prevod: Lorens Novosel

Característica del desarrollo espiritual ascendente....

Esta es la característica del desarrollo espiritual ascendente, que el humano ya no se contenta con los placeres que el mundo le ofrece, sino que se esfuerza por alcanzar cosas superiores, que ni siquiera el conocimiento mundano le basta, sino que reflexiona acerca de las cosas que están más allá del conocimiento mundano. Busca obtener información sobre todo lo que está fuera de lo terrenal, porque lo terrenal ya no le satisface, y por eso se esfuerza.... Ahora también piensa en sí mismo en la misma medida, se critica duramente a sí mismo y en su pensar y actuar, busca a sí mismo formarse a la perfección.

Y también en tales seres humanos la Palabra de Dios se hace eficaz, cae en buena tierra, el humano la toma, la reflexiona y busca vivir al respecto. Porque tan pronto como comienza a desprenderse del mundo y de sus alegrías, tan pronto como se esfuerza por adquirir un conocimiento superior, la Palabra de Dios se le presenta de la manera que le resulta más eficaz. Y él la hace caso y busca vivir al respecto. Y así comienza el lento cambio de su ser, comienza el desarrollo espiritual ascendente, el alma comienza a madurar y el ser humano cumple su tarea de vida terrenal.

Por lo tanto, la renuncia al mundo y sus alegrías debe ocurrir inevitablemente primero, antes de que despierte en el humano el deseo de una vida más valiosa, antes de que se vuelva espiritualmente activo a través de una reflexión seria y la lucha por Dios. Porque ambas cosas a la vez son imposibles. Un humano que todavía pertenece al mundo solo escucha a medias las enseñanzas que transmiten conocimientos superiores, porque el mundo las ahoga, y mientras el mundo todavía atrae y tienta, el ser humano no encuentra placer en las cosas espirituales. No tiene sed de conocimiento ni exige la verdad, no tiene ningún impulso a ennoblecer su ser, sólo presta atención al mundo y pone su cuerpo enteramente a su servicio.

Y por eso no presta atención a la Palabra divina, es para él un sonido vacío, sólo suena en su oído pero no penetra en su corazón y tampoco deja que su voluntad actúe sobre él mismo, no se da cuento de su imperfección, sino que en su arrogancia se cree una criatura poderosa, pero nunca podrá dar señal de esta fuerza y poder. Su esfuerzo espiritual sólo comienza cuando se da cuenta de su insuficiencia, lo que a su vez requiere reflexión y una estricta autocrítica.

Pero un ser humano que ama el mundo y sus nimiedades está todavía lejos de hacer auto contemplación interior, su vida es una carrera y una búsqueda de bienes terrenales, y trata de conquistarlo todo desde fuera, pero no presta atención a su ser interior y por eso ni siquiera se reconoce a sí mismo ni la necesidad de cambiarse a sí mismo, a su naturaleza y a su voluntad. Permanece en el mismo nivel espiritual hasta que actúa él mismo, hasta que intenta vivir una vida según la Palabra de Dios. Pero entonces también se separa del mundo y busca la conexión con el reino espiritual....

Cuanta más avanzado es el ser humano en su desarrollo espiritual, más diligentemente trabaja en sí mismo, porque acercarse a Dios es su objetivo, y esto presupone una alineación al Ser de la Deidad Eterna, es decir, formarse hacia el amor. El ser humano que se esfuerza hacia Dios reconoce su insuficiencia, su gran lejanía de Dios, y busca cambiarse por eso. Pero sólo tendrá éxito si no sólo piensa en sí mismo, sino que también intenta influir en el semejante para que empiece a trabajar en sí mismo. Porque se desarrolla al amor cuando actúa con amor hacia su semejante, cuando lo apoya con consejos y acciones, donde éste por sí solo es demasiado débil.

Mientras el ser humano sólo lleva una vida propia, mientras sólo busque elevar su propia vida de alma, el amor propio en él aún sigue siendo demasiado fuerte y esto no le promueve. Y es por eso que el obrar espiritual debe tener un gran impacto, porque tan pronto como el humano se esfuerza seriamente por su perfección, también quiere comunicarse, quiere dar lo que él mismo considera valioso a quienes ama. Y así también trabaja para el reino de Dios, aunque oficialmente no sea considerado siervo de Dios.... Comunicará, es decir, expresará sus pensamientos espirituales y también tratará de transferirlos a sus semejantes, atrayéndolos así a estas mismas aspiraciones, él mismo da ejemplo con actos de amor y los animará a actuar en amor, será representante para la Enseñanza de Cristo, para la Palabra divina, en cuanto anime a los humanos para obrar en amor.

Y así él mismo madura a través del cuidado de sus semejantes, se desarrolla al amor y tendrá éxito porque adquirirá conocimiento, el conocimiento lo hará feliz y lo estimulará a transmitirlo nuevamente. Porque la Palabra de Dios le es enviada tan pronto como quiere trabajar con ella. El trabajo espiritual presupone conocimiento, y el trabajo espiritual lo realiza el ser humano que busca conducir a sus semejantes por el camino del amor. Porque también debe presentarle la bendición del amor, debe explicarle para que le ayude el amor, debe enseñarle y sólo puede hacerlo mientras él mismo sea consciente de ello.

Este es el proceso del desarrollo superior en el que a través de la actividad amorosa el ser humano se pone en la capacidad de recibir conocimiento, que utiliza este conocimiento tratando de transmitirlo a sus semejantes, y que a través de eso se eleva nuevamente, es decir, que puede anotar un progreso en su desarrollo espiritual. Pero un ser humano nunca debe preocuparse sólo por sí mismo, porque entonces no practica la caridad. Entonces sólo está activo intelectualmente, es decir, se esfuerza por madurar, pero la falta la actividad del corazón, y por eso el alma no puede madurar, porque sólo puede alcanzar las alturas a través del amor desinteresado al prójimo....

amén

Prevajalci
Prevod: Hans-Dieter Heise