Kundgabe mit Übersetzung vergleichen

Weitere Übersetzungen:

Die Seele, eine Miniaturschöpfung.... Rückschau....

Es trägt die Welt unzählige Geschöpfe, die sich auf dem Wege zur Höhe befinden und die alle ihrem Reifezustand entsprechend die verschiedensten Schöpfungen benötigen.... Die irdisch-materiellen Schöpfungen nun sind der Aufenthalt unzähliger Seelensubstanzen, die einem einst gefallenen Urgeist angehören, die aber sich in so verschiedenen Außenformen befinden, daß gewissermaßen jegliches Schöpfungswerk ein Partikelchen einer gefallenen Urseele in sich trägt, die sich alle einmal wieder vereinigen.... dann aber in dieser Urseele alles enthalten ist, was sich in der gesamten Schöpfung befindet. Diese Urseele verkörpert sich als letzte Station des Ausreifungsprozeßes nun im Menschen, in der irdischen Außenform, die so beschaffen ist, daß die Seele nun ihre letzte Willensprobe bestehen kann, um dann als Lichtgeist wieder einzugehen in das geistige Reich, um dann wieder in ihrem anfänglichen Zustand licht- und kraftvoll und unvorstellbar selig zu sein.... Da nun die Seele alles Geschöpfliche in sich trägt, ist sie gleichsam auch in ihrer Vollkommenheit interessiert an allen diesen Schöpfungen, weil nun ihr auch die Rückerinnerung gegeben wird, so daß sie ihren Entwicklungsgang rückschauend erleben kann und dem in gleichen Formen noch ringenden Geistigen behilflich ist, sich zu befreien durch Erfüllung des göttlichen Willens, weil dieses Geistige im Mußgesetz die ihm zugewiesene Tätigkeit verrichtet. Die vollkommene Seele ist ungemein glücklich in der Betrachtung der unzähligen Bestandteile ihrer selbst, weil sie die gesamte Schöpfung erschaut und sich gleichsam an deren Entstehen und Erhalten beteiligen kann. Es vergehen aber endlose Zeiten, bis eine Urseele zu dieser Vollkommenheit gelangt ist, und doch weiß sie um die zahllosen Verformungen zuvor, und bei der Selbstbetrachtung erfüllt sie eine ungeahnte Seligkeit, sich selbst als Schöpfer unendlich vieler Verformungen zu wissen, die sie wieder nach dem Vorbild in ihr selbst entstehen lassen darf, um wieder den noch unerlösten Partikelchen anderer Urseelen zur Höhe zu verhelfen.... Sie muß dazu selbst im hellsten Licht stehen und ungemessen Kraft empfangen können, um diese schöpferische Tätigkeit ausführen zu können, aber die Seligkeit des Erschaffens nach göttlichem Willen lässet eine vollkommene Seele unentwegt tätig sein, und Gott überträgt dieses Amt auf solche Seelen, um sie zu beglücken. Aber immer muß in ihr selbst das vorhanden sein, was zu schaffen sie sich vornimmt.... Die Unzahl der gefallenen Urgeister benötigt noch Ewigkeiten hindurch Schöpfungen irdischer und geistiger Art, und der Wille, allen diesen Gefallenen zur Seligkeit zu verhelfen, beseelt jedes vollkommene Wesen und regt es an zur Tätigkeit, die so vielseitig ist, wie die Schöpfung vielseitige Werke aufzuweisen hat.... weil alles, was besteht im Universum, in jener Seele vorhanden ist. Sie kann darum nicht anders, als sich immer wieder in die einzelnen Entwicklungsphasen rückschauend zu versetzen, um mit erhöhter Seligkeit nun schöpferisch tätig zu sein. Und was qualvoll und unerträglich einst gewesen ist, das erkennt sie als förderlich und notwendig, und wenngleich sie unreifes Geistiges nun in solche Schöpfungen hineinversetzt, so tut sie es doch in heißer Liebe zu Gott und zu dem noch unerlösten Urgeist, und sie nimmt sich der einzelnen Partikelchen in unermüdlicher Geduld und Liebe an und führt sie Schritt für Schritt zur Höhe.... Es ist dies der Plan Gottes, an dem sich alles Vollkommene beteiligt.... (24.3.1956) Kein Wesen entzieht sich dieser Aufgabe, weil die Liebe zu Gott und zu dem noch Unerlösten jedes Wesen erfüllt und weil Liebe immer Seligkeit bereiten will, sowohl dem noch Unerlösten als auch Gott, Der in der Rückkehr alles Geistigen zu Sich Seine Seligkeit sieht.... Dennoch gehören Ewigkeiten dazu und immer wieder sich erneuernde Schöpfungen. Und alle diese Schöpfungen sind der von den Lichtwesen ausgeführte Wille Gottes, den sie deshalb ausführen können, weil sie nun alles wissen, weil jedes Lichtwesen in sich eine vollendete Schöpfung ist, weil alle Ideen Gottes sich genau so wiederfinden in jeder zum Licht gelangten Seele.... und weil sie in Gott-gleichem Willen nun auch schöpferisch befähigt ist, denn ihr steht die Kraft vollauf zur Verfügung. Unzählige Sternenwelten werden in dieser Weise von den Lichtwesen schöpferisch bedacht, denen diese Welten zur Betreuung übergeben sind, doch immer nach göttlichem Willen, weshalb auch ein jedes Schöpfungswerk andere Lebewesen aufzuweisen hat, je nach dem Reifegrad des Geistigen, aber es gibt nichts in der gesamten Schöpfung, was eine vollkommene Seele nicht in sich hätte. Und so ist wahrlich der Mensch schon eine Miniaturschöpfung des gesamten Schöpfungsmenschen, ein unvergleichliches Wunder für die geistig schauende Seele, die kein Ende finden wird, sich selbst zu betrachten.... Die aber darum auch unaufhörlich schaffen und wirken wird in der Ewigkeit, weil sie in allen Formen, die sie in sich selbst erschaut, auch wieder Anregung findet, solche neu erstehen lässet, um sie zu beleben mit den unzähligen Partikelchen, die noch zu erlösen sind.... Diese Erlösungsarbeit kann aber nur ein vollkommenes Wesen leisten, aber sie ist so unvergleichlich beseligend, daß schon darum auch eine gänzliche Erlösung alles einst Gefallenen stattfinden wird, weil sich stets mehr erlösende Kräfte ergeben, je weiter der Erlösungsprozeß vorgeschritten ist. Dennoch gehören noch Ewigkeiten dazu.... denn die Zahl der gefallenen Urgeister und die oft endlos lange Dauer ihres Widerstandes erklärt dies, da immer wieder der freie Wille der große Faktor ist, der nicht vergessen werden darf. Für die seligen Wesen aber ist die Zeit kein Begriff mehr, vor Gott sind tausend Jahre wie ein Tag.... nur für das unvollkommene Geistige sind es endlose Zeiten, doch einmal kommt auch dieses Geistige in den Zustand des Lichtes und der Seligkeit.... Und dann ist die Rückschau auf seinen Entwicklungsweg nur ein seliges Erstaunen, ein Bewundern alles dessen, was die Seele durchwandern mußte.... Dann kennt sie kein Leid und keine Qual mehr, dann ist nur Lob und Dank in ihr ob der Macht und Liebe und Herrlichkeit Gottes, ihres Schöpfers und Vaters von Ewigkeit....

Amen

Übersetzer
Dies ist eine Originalkundgabe von Bertha Dudde

DUŠA, STVARJENJE V MALEM .... RETROSPEKTIVA ....

Svet naseljujejo nešteta živa bitja, katera so vsa na poti vzpona in vsa potrebujejo najrazličnejše stvaritve, ki ustrezajo njihovemu stanju zrelosti.... Zato so zemeljsko materialne stvaritve prebivališče neštetih snovi duše, ki pripadajo nekoč padlemu izvirnemu duhu, katere pa se nahajajo v tako različnih zunanjih oblikah, da vsako delo stvarjenja v sebi nosi drobcene delce nekoč padle izvirne duše, ki se bodo nekega dne ponovno zbrali (združili).... in potem bo ta izvirna duša vsebovala vse, kar se nahaja v celotnem stvarstvu.

Ta izvirna duša se v končni fazi njenega procesa dozorevanja utelesi v človeka v zemeljski zunanji obliki, ki je ustvarjena tako, da omogoči duši opraviti njen končni izpit volje, da bi potem kot svetlobni duh ponovno vstopila v duhovno kraljestvo in bo potem ponovno v svojem izvirnem stanju polna Svetlobe in polna Moči in nepredstavljivo srečna....

Ker duša sedaj nosi vsa stvarstva znotraj sebe, je ona v svoji popolnosti prav tako zainteresirana za vse te stvaritve, saj ima sedaj pomnjenje (spomin) za nazaj in lahko doživlja svoj proces razvoja za nazaj (retrospektivno), in pomaga duhovnim substancam, ki se še naprej mučijo in naprezajo znotraj enakih oblik, da sebe osvobodijo z izpolnjevanjem Božje volje, ker te duhovne substance opravljajo njim dodeljeno aktivnost pod zakonom prisile.

Popolna duša je izredno srečna pri opazovanju številnih komponent nje same, saj ona opazuje celotno stvarjenje in lahko tako rekoč sodeluje v njegovem nastajanju in ohranjanju. Vendar pa je minilo neskončno dolgo časa, preden izvirna duša prispe do te popolnosti, pa vendar ona se zaveda svojih neštetih prejšnjih oblik in v procesu kontemplacije (globokega razmišljanja) o sebi je ona napolnjena z nepredstavljivo blaženostjo, poznavanja sebe same kot stvarnika neštetih oblik, katere ji je dovoljeno ponovno ustvariti po sliki znotraj sebe, da bi pomagala ponovno dvigniti ne-odkupljene drobcene delce drugih izvirnih duš, da se dvignejo (v razvoju) navzgor.... Da bi bila sposobna opravljati to ustvarjalno aktivnost, mora biti ona sama bleščeče razsvetljena in prejemati neomejeno Moč, vendar pa blaženost ustvarjanja v skladnosti z Božansko voljo motivira popolno dušo na stalno aktivnost, in Bog daje to nalogo takim dušam, da bi jih osrečil. Toda vedno mora v sebi imeti na razpolago to, kar namerava ustvariti....

Nešteto število padlih izvirnih duhov še vedno potrebuje zemeljske in duhovne stvaritve za vse večne čase, in volja, da se pomaga vsem tem padlim duhovom doseči blaženost, daje užitek in navdušenje vsakemu popolnemu bitju in ga vzpodbuja-navdihuje na tako raznovrstno aktivnost, kolikor obstaja del stvarjenja.... ker vse kar obstaja v vesolju, je prav tako prisotno v vsaki duši. Zatorej ona ne more drugače, kot vedno znova gledati nazaj na posamezne faze razvoja, da bi potem z vedno večjo srečo-blaženostjo bila ustvarjalno aktivna. In kar je bilo nekoč prepolno agonije-muk in neznosno (Rimljanom 8:19-22), ona (duša) sedaj prepoznava kot vzpodbudno in nujno, in čeprav ona sedaj postavlja nezrele duhovne snovi v takšne stvaritve, ona to vendar počne z zelo globoko Ljubeznijo do Boga in za še ne-odkupljenega izvirnega duha, in ona skrbi za posamezne drobcene delce z neutrudno potrpežljivostjo in Ljubeznijo in jih vodi korak za korakom po poti navzgor.... To je Božji načrt v katerem sodelujejo vsa popolna bitja.... (24. 3. 1956) Nobeno bitje se ne izogiba te naloge, ker je vsako bitje prežeto z Ljubeznijo do Boga in za še ne-odkupljene duhove in, ker Ljubezen vedno želi pripraviti blaženost tako še vedno ne-odkupljenemu kakor tudi Bogu, Kateri v vrnitvi vseh duhov k Njemu vidi Svojo blaženost.... Kljub temu bo to trajalo večnosti in vedno znova prehajalo skozi nove stvaritve. In vse te stvaritve so Božja volja, izvedena s svetlobnimi bitji, ki so to sposobna narediti, ker vedo vse, ker je vsako svetlobno bitje popolna stvaritev, ker so vse Božje ideje prisotne v vsaki duši, ki je prispela do Svetlobe (do razsvetljenja).... in ker je ona v svoji Bogu naklonjeni volji prav tako sposobna biti ustvarjalno aktivna, zahvaljujoč obilni moči, ki jo ima na razpolago.

Nešteti nebeški svetovi (zvezde, planeti) so tako ustvarjalno podprti s strani svetlobnih bitij, katerim so ti svetovi zaupani v oskrbo, vendar vedno v skladu z Božansko voljo, zaradi česar obstajajo različne (drugačne) oblike življenja v vsakem delu stvarstva, odvisno od stanja zrelosti duhov, vendar pa v celotnem stvarstvu ne obstaja ničesar, kar ena popolna duša (že) nima znotraj v sebi. In tako je človek resnično že miniaturna stvaritev velikega univerzalnega človeka (vesolja); on je neprimerljivi čudež za dušo z duhovnim pogledom, ki nikoli ne bo prenehala sama sebe opazovati (kontemplirati).... Zatorej bo ona prav tako nenehno delala in ustvarjala v večnosti, ker ima navdih od oblik, katere opazuje znotraj sebe, da jih ponovno ustvarja, da bi jih oživela z neštetimi drobcenimi delci (duš), kateri še vedno morajo biti odrešeni....

To delo Odrešitve pa lahko uresniči le popolno bitje, vendar je tako neprimerljivo prepolno blaženosti, da se bo že iz tega razloga popolna odkupitev nekoč padlih duhov zgodila, ker bolj kot proces odkupitve napreduje, več Duš bo izvajalo to delo odkupitve. Pa vendar to bo še naprej trajalo večnosti.... kar je pojasnjeno s številom padlih izvirnih duhov, in pogosto neskončno dolgo trajanje njihovega odpora pojasnjuje to, da je vedno znova svobodna volja odločilen dejavnik, katerega ne smemo pozabiti.

Toda za blažena bitja čas ni več pomemben, z Gospodom je tisoč let kakor en dan (Psalm 90:4; 2. Peter 3:8).... to je neskončno dolgo časa le za nepopolno duhovno, vendar pa bo nekega dne tudi to duhovno doseglo stanje Svetlobe in blaženosti.... in potem bo retrospektiva (pogled) njene poti razvoja (za nazaj) le ena blažena osuplost, eno občudovanje vsega tega skozi kar je duša morala iti.... Potem ona ne bo več poznala nobenega trpljenja in agonije, ampak le slavljenje in hvaležnost za Moč in Ljubezen in slavo Boga, svojega Stvarnika in Očeta od večnosti. AMEN

Übersetzer
Übersetzt durch: Lorens Novosel