S hvaležnostjo in z veseljem se morate spominjati Mojega rojstva na Zemlji, ker je bilo to delo neizmerne Ljubezni in usmiljenja do vas. S tem je za vas prižgana svetloba, katera naj bi vam osvetlila pot iz mračne duhovne noči (Janez 8:12).... tako se je za vas končala perioda najglobljega brezupa in začela se je nova razvojna perioda.... Pripravljena vam je bila pot, katera je ponovno vračala k Meni.... In to pot vam je s Svojim življenjskim primerom pokazal človek Jezus (Janez 14:4, 6), Kateri je to poslanstvo sprejel iz Ljubezni do Mene in do vas, Njegovih padlih bratov.... On Mi je namreč želel vrniti Moje otroke, kateri so bili že večnosti oddaljeni od Mene in kateri so hirali v najgloblji nesreči.
V človeškem ovoju Jezusu je prebivala duša svetlobe: bitje, katero je bilo nekoč izsevano iz Mene; bitje, katero Mi je bilo predano (zvesto) v Ljubezni in katero je ostalo ob Meni, ko se je množica prvo-ustvarjenih duhov ločila od Mene.... Ta duša je bila zakrita v otroku Jezusu in že ob Njegovem rojstvu je čudež za čudežem pričeval o Božanskem Duhu, kateri je prebival v tem otroku.... Jezus je moral začeti Svoje zemeljsko življenje na enak način kot vsak drugi človek. Bil je rojen iz Marije device, katera je bila popolnoma čista, da je tako lahko na svet prinesla Božanskega otroka, brez da bi zagrešila.... In Jezusova duša se je morala nastaniti v čistem telesu, ker Sem se Jaz Sam želel nastaniti v Njegovem zunanjem ovoju (telesu), zaradi tega je Njegovo telo bilo in tudi ostalo čisto in brezgrešno, četudi je bil neprestano napadan s strani bitij teme, katera so Ga želela napeljati na padec. On se jim je zoperstavljal in vse nečisto, kar se je oprijemalo Njegove duše, je na ta način preko svoje ogromne Ljubezni (od)rešil. On se je uprl vsem skušnjavam in je »poduhovil« vse neduhovno, kar je še vznemirjalo Njegovo telo, ker je živel v materialnem svetu. On je naredil, da se je vse podrejalo željam Svoje duše, ker je bil poln Ljubezni; Ljubezen pa premaga vse, tudi največjega sovražnika. Človek Jezus je moral pred tem privesti do dozorevanja vse še nezrele substance, katere so se oprijemale telesa, in šele takrat Sem se Jaz Osebno, Večna Ljubezen, lahko v Njem nastanil. In šele takrat je bilo veliko delo milosti lahko pripeljano h koncu; delo, katerega je On želel izpeljati zaradi greha celotnega človeštva....
Ko Sem Jaz se ob rojstvu Jezusa spustil na Zemljo, je bil Moj Duh v Njem, ker je materialno telo v sebi vsebovalo popolno dušo, katera je bila s tem pristno zedinjena z Mano, Jaz pa Sem se preko Njega lahko izražal.... In ob Njegovem rojstvu so se dogajale mnoge stvari, katere vi želite uvrstiti v področje legend, toda katere so se resnično zgodile, ker je popolnemu duhu vse mogoče.... In le maloštevilni so doživeli te čudeže »na« otroku Jezusu; tisti, katerih srca so bila polna Ljubezni, kateri so v otroku Jezusu prepoznali obljubljenega Mesijo in kateri so Ga oboževali.... Kakor so bili tudi ljudje, kateri so prihajali v Njegovo bližino, katerih srca pa so bila nečista in so Jezusa gledali le kot nekega otroka, kateri se ne razlikuje od ostalih otrok.... Najpogosteje so v Njegovo bližino prihajali ljudje, katere je k Njemu pripeljal njihov duh; kateri so občutili čudež, kateri se je zgodil te noči in kateri so Ga oboževali, ker so v Njem prepoznali obljubljenega Mesijo.
To pa je bil največji čudež vseh časov, kateri se ne bo nikoli več ponovil, da Sam Bog pride na Zemljo in da se nastani v otroku. Ljubezen je prišla na Zemljo; otrok Jezus je bil poln Ljubezni, ker Ga je velika Ljubezen do nekdaj padlega, nesrečnega spodbudila na to, da obleče telo in da dokončno izbriše (odplača) pra-greh, kateri pa je bil lahko izbrisan edino s strani Ljubezni, ker je bil sestavljen ravno iz greha proti Ljubezni. To delo pa je naredil človek Jezus tako, ko je iz Svoje Ljubezni dal Svoje življenje, ko je prenesel največjo žrtev, katero je nek človek kdajkoli prenesel in katero bo kdajkoli prenesel.... da se je On Sam odrekel celotne svetlobe in moči, katera je bila Njegova svojina zaradi Ljubezni, katera je prebivala v Njem.... da je On sredi mračnega sveta kot samo človek trpel in umrl v najbolj mučni smrti na Križu (Filipljanom 2:6, 7)....
(25. december 1963) Jezus.... bitje iz področja svetlobe.... se je prostovoljno ponudilo za to poslanstvo, da kot človek prehodi to Zemljo in da naredi delo pokore neizmernega trpljenja in bolečine, da bi pomagal padlim bratom. Ljubezen je izpolnila vsa bitja, katera so nastala iz Mene in tudi ostala ob Meni, potem ko se je Lucifer obrnil od Mene stran in tako za seboj v brezno strmoglavil brezštevilna duhovna bitja.... In Jezusova Ljubezen je bila tako močna, da je Meni želela »narediti pokoro« zaradi neizmernega prekrška proti Meni, njihovemu Bogu in Stvarniku, proti Sami Večni Ljubezni. In to Ljubezen, katero Mi je Jezus ponudil, Sem Jaz sprejel kot Njegovo žrtev, ker je bila narejena iz Ljubezni in ker je bil greh lahko odplačan edino po poti Ljubezni.... Tako je bitje svetlobe, katero je tako kot vsi ostali ljudje vzelo telo, hodilo po Zemlji, obremenjeno s težkim zemeljskim telesom, katero pa je za to bitje, katero se je nahajalo v svetlobi in svobodi, predstavljalo okove, katere je duša doživljala kot izjemno mučne. Vendar pa je moral On kot človek premagati zemeljsko pot, ker naj bi bil Svojim bližnjim primer, da bi Mu sledili. Moral se je boriti z enakimi slabostmi in odpori, kateri naravno obremenjujejo vsakega človeka, ker se je moral preko lastnega dela na duši osvoboditi vseh slabosti in pomanjkljivosti.... Človek Jezus se je nahajal sredi materialnega sveta na področju, katero je pripadalo Mojemu nasprotniku. In za dušo iz kraljestva svetlobe je bilo v tem mračnem področju dvakrat težje doseči cilj: upreti se vsem satanskim skušnjavam, katere so imele namen, da Ga napeljejo na padec in da delujejo na vse neduhovno v telesu ter okolici; Njegovo telo je bilo namreč ravno tako močno oblegano s strani nezrelega duhovnega, kateremu pa se Jezusova duša ni upirala, ker je On v Svoji modrosti spoznal, da je tudi to duhovno želelo biti osvobojeno, zato je Njegova Ljubezen bila neprestano pripravljena pomagati vsemu, kar je še bilo nesrečno. Njegova duša je preko svoje okolice neizmerno trpela, ker je bila ona navajena na svobodo, svetlobo in Ljubezen, s tem pa tudi na najvišjo blaženost; tukaj pa se je nahajala v temi, omejena s telesom in v okolici brez Ljubezni. In tako je bila Njegova življenjska pot že od otroštva stanje trpljenja, preko katerega pa je On odplačal zelo velik dolg Svojih bližnjih.... vse dokler na koncu ni dokončal veliko »spravno žrtev«, ko je dal Samega Sebe za pra-krivdo vseh ljudi sedanjosti, preteklosti in prihodnosti....
Vi ljudje ne boste mogli nikoli dojeti tega dela usmiljenja, ker niti eden človek, ki se zaveda konca, ne bi bil sposoben na sebe vzeti takšno mero trpljenja, ker Mu je bil Njegov konec nenehno pred očmi in Mu ni dovolil,da bi se v Njem stopnjevalo veselje (Matej 16:21, Janez 18:4). On je namreč čutil kot človek in je preživljal vse strahove, katere so Mu povzročile misli o prihajajočem dogodku. Vendar pa je On zdržal vse do konca; Ljubezen v Njem do Mene in do vsega neodrešenega se je neprestano povečevala in Mu dajala Moč, da naredi Njegovo delo milosti/sočutja.... Na ta način Sem Ga Jaz lahko popolnoma prežel, ker Sem bil Jaz Sam prisoten v Njem, v Moji temeljni naravi, in Jaz Sem bil torej Tisti, Kateri je odplačal grehe za vse ljudi, ker je bila Ljubezen tista, katera je Jezusu dala moč, da trpi in da umre na Križu, da bi bili ljudje (od)rešeni in da bi bila plačana velika pra-krivda, katera pa je edino preko dela Ljubezni lahko dosegla pravično spravo, kakršno je na Križu naredil človek Jezus.
AMEN
PrevajalciCon gratitudine e gioia dovete pensare alla Mia Discesa sulla Terra, perché per voi questo era un Atto dell’incommensurabile Amore e Misericordia, per voi sorse una Luce, che vi doveva illuminare la via dall’oscura notte dello spirito, per voi uomini si compiva una spanna di tempo della più profonda assenza di speranza, per voi cominciava un nuovo periodo di sviluppo. Vi veniva preparata la via che conduceva nuovamente a Me e l’Uomo Gesù ha vissuto d’esempio questa via per voi, Suoi fratelli caduti, perché Mi voleva riportare i Miei figli che già da delle Eternità erano lontani da Me e languivano nella più profonda infelicità. Nell’involucro umano di Gesù entrava un’Anima di Luce, un Essere una volta irradiato da Me, Che Mi era dedito nell’Amore ed è rimasto con Me, quando l’esercito di spiriti creati ur (primordialmente) erano decaduti da Me. Quest’Anima Si celava nel Bambinello Gesù, e Miracoli su Miracoli testimoniavano già alla Sua Nascita dello Spirito divino Che dimorava in questo Bambinello. Ma l’Uomo Gesù doveva, come ogni altro uomo, iniziare la Sua Vita terrena, venne partorito da Maria, la Vergine, che era oltremodo pura e quindi poteva anche mettere al mondo il Bambinello divino senza aver mai peccato. Quest’Anima Gesù doveva entrare in un corpo puro, perché Io Stesso volevo prendere Dimora nel Suo Involucro umano esteriore e quindi anche il Suo corpo era puro e senza peccato e lo è rimasto, perché benché Egli venisse costantemente oppresso dagli esseri dell’oscurità che volevano farLo cadere, Egli ha comunque resistito loro ed ha redento tutta l’impurità che si aggrappava alla Sua Anima, attraverso il Suo ultragrande Amore, ha prestato resistenza a tutte le tentazioni ed ha spiritualizzato tutto lo spirituale immondo che opprimeva il Suo Corpo perché Egli viveva in questo mondo materiale, ha reso adeguato il Corpo ai Desideri della Sua Anima, perché Egli era colmo d’Amore e l’Amore ha vinto tutto, anche il nemico più grande. L’Uomo Gesù doveva dapprima portare alla maturazione tutte le sostanze immature che erano ancora attaccate al Corpo, soltanto allora Io Stesso come l’Eterno Amore, potevo prendere dimora in Lui, e soltanto allora poteva essere compiuta la grande Opera di Redenzione, che Egli voleva compiere per la colpa di peccato dell’intera umanità. Quando discesi sulla Terra, nacqui come il Bambinello Gesù, il Mio Spirito era in Lui, perché il corpo terreno celava in sé un’Anima perfetta, quindi era intimamente unita con Me ed Io Stesso potevo manifestarMi attraverso Lui. E così avvennero delle cose alla Sua Nascita, che voi vorreste trasferire nel reame della leggenda, che però sono avvenute in Verità, perché ad uno Spirito perfetto tutto è possibile. Ma soltanto pochi sperimentavano questi Miracoli nel Bambino Gesù, i cui cuori erano colmi d’amore e che riconoscevano nel Bambinello Gesù il Messia promesso e Lo adoravano. Appena Gli venivano vicino degli uomini i cui cuori non erano puri, costoro vedevano soltanto un Bambino, come era fatto ogni altro bambino. Ma Gli venivano vicino quasi soltanto degli uomini che erano spinti a Lui dal loro spirito, che sentivano il Miracolo che si svolgeva in questa notte, e che ora Gli tributavano l’adorazione, perché vedevano in Lui il Messia promesso. Ma era il più grande Miracolo di tutti i tempi che non si ripeterà mai più, che Dio Stesso veniva sulla Terra ed ha preso dimora in un Bambinello, perché l’Amore veniva sulla Terra, il Bambino Gesù Era colmo d’Amore, perché il grande Amore per lo spirituale una volta caduto, per gli infelici, Lo ha indotto a rivestirSi della carne e per estinguere ora la colpa ur, che poteva venir estinta appunto soltanto dall’Amore, perché consisteva nel fatto che era stato peccato contro l’Amore. E l’Uomo Gesù Stesso ha compiuto quest’Opera, che Egli Stesso ha dato la Sua Vita per Amore, che Egli ha compiuto il Sacrificio più grande, che mai un Uomo su questa Terra abbia compiuto e compirà, che Egli Stesso ha rinunciato a tutta la Luce e ad ogni Potere, Che erano Suoi Propri attraverso l’Amore dimorante in Lui, che in mezzo al mondo oscuro Egli ha sofferto solo come Uomo ed ha subito la morte più atroce sulla Croce. Gesù, un Essere dal Regno di Luce, Si è offerto liberamente per questa Missione, di camminare sulla Terra come Uomo e di compiere un’Opera d’Espiazione d’inafferrabili sofferenze e dolori, per aiutare i fratelli caduti. Tutti gli esseri che erano proceduti da Me e che sono rimasti con Me erano colmi d’amore, quando Lucifero si è allontanato da Me ed ha tirato giù nell’abisso innumerevoli esseri spirituali. L’more di Gesù era così grande, che voleva prestare a Me l’Espiazione per l’incommensurabile peccato contro di Me, loro Dio e Creatore, contro l’Eterno Amore Stesso. Ed Io ho accettato quest’Amore, che Gesù Mi ha portato, e così anche il Suo Sacrificio, perché lo ha portato l’Amore e soltanto attraverso l’Amore il peccato ur poteva essere estinto. E così l’Essere di Luce ha assunto la Carne e camminava sulla Terra come tutti gli altri uomini, aggravato con un pesante corpo terreno, che era una catena per l’Essere stando nella Libertà e nella Luce, che l’Anima percepiva oltremodo il tormento. Ma doveva percorrere la via terrena come Uomo, perché voleva servire d’Esempio per i prossimi, affinché Lo seguissero. Egli doveva combattere con le stesse debolezze e resistenze, che aggravano per natura ogni uomo, perché si trattava di privarsi di tutte le debolezze ed errori attraverso il proprio lavoro sull’anima. L’Uomo Gesù stava in mezzo al mondo terreno, nella regione che apparteneva al Mio avversario, e per l’Anima proveniente dal Regno di Luce era doppiamente difficile di affermarSi in questa regione oscura, di resistere a tutte le tentazioni sataniche per farLo cadere, e di agire con Amore su tutto lo spirituale immondo nella carne e nell’ambiente, perché anche il Suo Corpo veniva duramente oppresso dallo spirituale immaturo, che l’Anima di Gesù non ostacolava, perché nella Sua Sapienza ha riconosciuto che anche questo spirituale voleva essere redento ed il Suo Amore era sempre disposto a portare l’Aiuto a tutto ciò che era ancora infelice. La Sua Anima soffriva indicibilmente attraverso l’ambiente, Lei era abituata alla Libertà, alla Luce ed all’Amore e quindi alla più sublime Beatitudine ed ora si trovava nell’oscurità, legata da un Corpo e nell’ambiente più disamorevole. Così anche il Suo percorso terreno sin dall’Infanzia era uno stato di sofferenza, attraverso il quale espiava moltissima colpa dei Suoi prossimi, finché Egli compiva il grande Sacrificio d’Espiazione, che Egli Stesso Si è dato per la colpa ur di tutti gli uomini del presente, del passato e del futuro. Voi uomini non potrete mai afferrare quest’Opera della Misericordia, perché nessun uomo sarebbe in grado di prendere su di sé una tale misura di sofferenze consapevole dell’origine, perché Gli stava costantemente davanti agli Occhi la Sua Fine e non lasciava sorgere in Lui nessuna allegrezza; Egli percepiva come Uomo e viveva anche fino in fondo tutti gli stati di paura, che scaturiva da ogni pensiero di ciò che era davanti a Lui. Egli resistette fino alla fine, l’Amore in Lui per Me e per tutto lo spirituale non redento aumentava costantemente e Gli dava anche la Forza per l’esecuzione della Sua Opera di Redenzione. Io Stesso potevo totalmente irradiarLo, Io Stesso Ero in Lui nel Mio Essere Ur, e così Ero Io Che estinguevo la colpa di peccato per gli uomini, perché era l’Amore, che dava all’Uomo Gesù la Forza di soffrire e morire sulla Croce, per redimere l’umanità, per espiare la grande colpa ur, che trovava la giusta Espiazione attraverso un’Opera d’Amore, come l’ha compiuta l’Uomo Gesù sulla Croce.
Amen
Prevajalci