Vi boste vedno dosegli koristi, ko skrbite za bližnjega v stiski.... ker boste vedno izpolnjevali Mojo voljo, katera je izražena v Mojih zapovedih Ljubezni do Boga in vašega bližnjega. Toda vi bi morali prakticirati Ljubezen do vašega bližnjega z vašo lastno svobodno voljo. Vi bi morali znotraj čutiti spodbudo; edino takrat boste v vas prižgali iskro Ljubezni in edino takrat bo vaša duša dozorela. Vsaka vaša misel, beseda in delovanje morajo biti utemeljeni na Ljubezni, da bi le to imelo duhovni učinek, ker boste drugače edinole opravljali svetovne obveznosti, brez najmanjše koristi za vašo dušo.... To je vedno samo stvar Ljubezni.... notranje spodbude za delati dobro; pomagati, kjer je to potrebno, ustreči in razveseliti tam, kjer se pojavi priložnost.... To je stvar človekove notranje narave, katera mora postati popolnoma absorbirana v njegovo Ljubezen do Mene in bližnje osebe; katera premaguje celotno sebično ljubezen in je popolnoma izpolnjena z Ljubeznijo, da Sem tako Jaz Osebno lahko prisoten v njemu in da tako v njemu delujem preko Mojega Duha. Potem pa je človeško bitje lahko edinole dobro in bo vedno živelo v zedinjenju z Menoj. Potem ga zemeljski svet ne more več skušati, ampak bo v mislih vedno v duhovnem svetu, ker duh v njemu določa vsako njegovo misel in namen.
Vendar pa vse dokler svet drži v ujetništvu človekove misli, zanj ne bo možno, da v samemu sebi razvije Ljubezen; potem bo namreč svet še naprej privlačen njegovi sebični ljubezni, in ta bo najprej zadovoljena, kar pa bo vedno oškodovalo drugo osebo. V tem primeru se mora on v precej večji meri soočiti s trpljenjem njegovega bližnjega človeškega bitja; on mora videti veliko bede (trpljenja), da bi sebe motiviral, da pomaga in da iskri Ljubezni znotraj njega omogoči, da se tako prižge, da bo on (ob)čutil korist dobrega dela. Zato je potrebno na Zemlji doživeti še veliko trpljenja, ker se je Ljubezen med ljudmi ohladila (Matej 24:12), ker se Moje glasnike Ljubezni le komajda kdaj spoštuje. In zato je duhovna težava tudi razširjena, katera pa je lahko odpravljena edino z Ljubeznijo. Pomanjkanje Ljubezni v ljudeh pomeni duhovno težavo, katera pa ima vedno za posledico tudi zemeljsko težavo. Zaradi tega bo slednja v poslednjih dneh še naprej rasla, da bi kljub temu ganila človeška srca in v njih prebudila usmiljeno Ljubezen do bližnjega. Samo nekaj ljudi bo namreč pobegnilo tej duhovni težavi, ker sebičnost dosega prednosti; to pa obenem tudi pomeni, da bo svetovna ljubezen postala vse bolj razširjena, da bo materija zasužnjila ljudi in da si bodo s tem, ko težijo k njej, pripravili nadaljnjo usodo: da bodo oni ponovno postali materija, katero pa so v preteklosti že premagali (Knjižica št. 44).
In obstaja samo eden izhod iz tega pregnanstva, in ta izhod je ter ostaja Ljubezen.... Celo niti Moja Ljubezen vas ne more osvoboditi zapovedi, da prakticirate Ljubezen; Ljubezen je namreč prvi zakon, in brez Ljubezni ne more nihče postati blažen.
AMEN
PrevajalciSarà sempre per il vostro bene, quando vi prendete cura del prossimo nella sua miseria. Allora adempirete sempre la Mia Volontà, che si esprime nei Miei Comandamenti dell’amore per Dio ed il prossimo. Ma dovete esercitare l’amore per il prossimo nella libera volontà, dovete sentirvi spinti dall’interiore, soltanto allora accendete in voi la scintilla dell’amore e soltanto allora maturerete nella vostra anima. Tutto il vostro pensare, dire ed agire deve essere supportato dall’amore, se deve avere l’effetto spirituale, altrimenti eseguite sempre soltanto dei doveri terreni, ma la vostra anima non ne trarrà alcuna utilità. Si tratta sempre soltanto dell’amore, della spinta interiore a fare del bene, ad aiutare dov’è miseria, di rendere felice e contento dove si offre l’opportunità, si tratta dell’essere interiore dell’uomo, che deve svilupparsi nell’amore per Me ed il prossimo, che vince ogni amor proprio ed è totalmente riempito dall’amore, affinché ora anch’IO Stesso posso Essere presente in lui ed agire in lui mediante il Mio Spirito. Allora l’uomo non può più essere altro che buono e vivere sempre nel collegamento con Me, allora il mondo terreno non può più sedurre, ma i suoi pensieri saranno sempre nel mondo spirituale, perché lo spirito in lui determina tutto il suo pensare e volere. Ma finché i pensieri dell’uomo sono legati ancora al mondo, non gli sarà nemmeno possibile di sviluppare in sé l’amore, perché allora il mondo si rivolge sempre ancora all’amor proprio, che interrompe sempre l’amore per il prossimo. Ed allora gli deve essere sovente messo in evidenza davanti agli occhi la miseria del prossimo, deve vedere molta sofferenza, affinché venga stimolato ad aiutare ed allora la scintilla d’amore può accendersi in lui, quando la sente su di sé. E perciò deve passare ancora molta miseria sul mondo, perché l’amore fra gli uomini si è raffreddato, perché si bada poco ai Miei Comandamenti dell’amore e perciò anche la miseria spirituale è molto grande, che può essere alleviata soltanto mediante l’amore. (31.03.1960) Il disamore degli uomini è la miseria spirituale che ha per conseguenza anche la miseria terrena, per cui questa aumenterà ancora nel tempo della fine, per toccare ancora dei cuori umani e per accendere in loro l’amore misericordioso per il prossimo. Ma saranno soltanto pochi uomini che sfuggiranno a questa miseria spirituale, perché l’amore dell’io prende il sopravvento, e questo significa anche, che l’amore per il mondo cresce sempre di più, che gli uomini cadono nella materia e nel tendere verso questa si creano la loro futura sorte, che loro stessi diventano materia, che avevano già superata molto tempo prima e c’è soltanto ancora una via d’uscita per sfuggire a questa relegazione, e questa via d’uscita è e rimane l’amore. Dal Comandamento, di esercitare l’amore, nemmeno il Mio Amore si può esentare, perché l’amore è il primo Comandamento, e senza amore nessuno può diventare beato.
Amen
Prevajalci