Vi ljudje ste šli skozi mnoge forme-oblike.... to pomeni vaš resnični Jaz, vaša duša je morala iti skozi neskončno dolg proces razvoja, preden se je smela utelesiti (inkarnirati) v človeškem telesu.... In ta proces razvoja je bil torej proces skozi vsa dela stvarjenja.... Razstavljena na nešteto drobcenih delcev je duša morala oživeti vsako od teh del stvarjenja in skozi to počasi dozorevati. Takoj, ko so se bili različni delci medsebojno združili, so oni vedno znova morali prehajati v nove oblike, in vse oblike.... nešteta dela stvarjenja.... so prispevala k dozorevanju teh drobcenih delcev duše, vse dokler se končno vsem delcem ni bilo dovoljeno ponovno zbrati in kot človeška duša vstopiti in dati življenje končni obliki, človeškemu telesu.
Torej ste vsi vi morali potovati po tej poti razvoja, ker je zaradi vašega preteklega padca v greh razdvojenost (razdalja) od Boga postala prevelika, da duša v svojem stanju brez življenja, ki je bilo rezultat njenega odpadništva, nikoli ne bi bila sposobna premagati te ogromne oddaljenosti od Njega. Ona je najprej morala biti vrnjena v življenje. Vendar življenje ni moglo biti podarjeno tem bitjem, ki so postala grešna.... oni so si ga bili morali pridobiti skozi služenje. Vendar pa bitje nikoli ne bi služilo prostovoljno, ker bi ga pri tem bil oviral Božji nasprotnik, kateremu je (bitje) nekoč sledilo v brezno.... Vendar pa ni smelo biti za večno izročeno smrti, morala mu je biti dana možnost priti v življenje.... in ta "možnost" je torej bilo stvarjenje.
Bog je iztrgal Svojemu nasprotniku padle duhove in naredil, da služijo Njemu Samemu. On je dodelil vsakemu delu stvarjenja njegov namen v skladu z naravnim zakonom in pustil, da padlo duhovno v stanju prisile ta svoj namen izpolni. Posledično temu je ono moralo služiti ter si je na ta način pridobilo, čeprav po neskončno dolgem času, šibko življenje, katero mu je kljub temu omogočilo postati neprestano vse bolj aktiven.... Kajti vsa duhovna bitja, ki so nekoč izšla iz Božje Ljubezni, so bila od Njega izsevana moč, ki se je gnetla k delovanju.
Vendar so bitja, ki so se bila pridružila Božjemu nasprotniku, zavrnila Božjo osvetlitev Ljubezni, ki je bila potrebna za življenje, in s tem tudi za aktivnost bitij, in so zato padla v stanje smrti. In, če bi bilo prepuščeno bitju samemu, ono nikoli ne bi bilo sposobno ponovno oživeti, ker ga je njegov padec v brezno naredil popolnoma nemočnega. Iz tega razloga je torej Bog v obstoj poklical delo, katero je najprej izključevalo voljo delovanja bitij, katera se je sedaj podrejala izključno Njegovi volji, da izpolni svoj namen (določitev) v skladu z naravnim zakonom, katerega je On dodelil vsakemu delu stvarjenja.
Njegov načrt je bil sestavljen iz tega, da ponovno počasi vrača v življenje to, kar je bilo brez življenja, s tem, da mu je (bitju) dal priložnost, biti ponovno aktivno. In tako je bilo (duhovno bitje) v drobcenih delcih pripojeno posameznim delom stvarstva in po naravnem zakonu prisiljeno znova postati aktivno.... Bilo je zavezano v teh stvaritvah in je nesposobno upirati se, moralo služiti.... in je na ta način prav tako lahko doseglo stopnjo razvoja, ki mu je prinesla vse večjo svobodo in končno prav tako postavila duhovno bitje v stanje svobodne volje, v katerem se je lahko svobodno odločalo, ali želi nadaljevati svoj vzpon, ali pa bo ponovno izbralo brezno.... Kajti Bog zagotovo pomaga bitju, da se vzpne, vendar ga On ne sili, če njegova volja želi (zahteva) iti navzdol.
Ta odločitev v svobodni volji se sedaj dogaja v zadnji fazi razvoja na tej Zemlji.... ko je duša utelešena kot človek in lahko uporablja svojo svobodno voljo spet po svoji lastni presoji.... Potem človek mora prepoznati veliko usmiljenje dosedanjega razvojnega procesa in zavestno izkoristiti svoje zemeljsko življenje, on mora dokazati, da je njega vreden in imeti voljo, da ga njegovo zadnje zelo kratko časovno obdobje pripelje tudi do cilja, on si mora s celim srcem prizadevati za to končno izpopolnitev in tako dokazati pripadnost Bogu; storiti mora vse, da ponovno ne pade v roke tega, od katerega se mu je Božja Ljubezen pomagala osvoboditi tekom neskončno dolgega časa....
On ne sme tekom tega kratkega časa živeti lahkomiselno (brezskrbno), temveč mora vedno misliti le na duhovni cilj, ki ga bo osvobodil vseh omejitev, kateri pomeni ponovno združitev z Bogom v Svetlobi in Moči in blaženosti.... In zato je vam ljudem bilo dano zemeljsko življenje, z namenom osvoboditve duše iz okov, katere vam je v davnih časih nadel Božji nasprotnik, za katere je prav tako kriva (duša) sama in bo zato prav tako morala nositi svoj delež, da bi se osvobodila in lahko živela v večnosti. AMEN
PrevajalciVous les hommes vous êtes passés à travers beaucoup de formes, c'est-à-dire que votre vrai Je – l'âme – a dû passer par un processus de développement infiniment long avant qu'elle eut la permission de s'incarner dans un corps humain. Et ce parcours de développement était le parcours à travers toutes les Œuvres de Création. L'âme dissoute en d’innombrables particules devait vivifier ces Œuvres de Création et avec cela mûrir lentement, elle devait toujours de nouveau demeurer dans des formes nouvelles où étaient recueillies différentes particules, et donc toutes les formes, les innombrables Œuvres de Création ont contribué au mûrissement de ces particules de l'âme ; jusqu'à ce qu’à la fin toutes les particules puissent de nouveau s'unir et entrer comme âme humaine dans la dernière forme, le corps humain et vivifier celui-ci. Donc vous tous avez dû parcourir ce chemin de développement, parce que la distance de Dieu du fait de votre chute du péché primordial d'autrefois était trop grand et l'âme n'aurait jamais pu dépasser cette grande distance de Lui du fait de son état mort que lui avait procuré la chute. Elle devait d'abord être portée à la vie. Mais à ces êtres devenus coupables il ne pouvait pas être offert la Vie qu'ils devaient conquérir au travers du service. Mais l'être n'aurait jamais servi volontairement, parce que l'adversaire de Dieu qu’il avait autrefois suivi dans l'abîme le lui empêchait. Mais il ne devait pas rester éternellement dans la mort, il devait lui être offert l'opportunité d'arriver à la Vie. Et cette opportunité était donc la Création. Dieu a soustrait à Son adversaire le spirituel mort et il l'a rendu serviable à Lui Même. Il a assigné à chaque Œuvre de Création une destination selon la loi de la nature et lui a fait accomplir cette destination dans l'«état d'obligation». Par conséquent il devait servir et avec cela il s'est conquis, même si c’est seulement après un temps infiniment long, de nouveau une faible vie, qui cependant le rendait apte à une activité constante plus haute. Parce que tout ce qui a autrefois été procédé de l'Amour de Dieu comme essentiel est issu de Sa Force rayonnée, qui poussait à l'activité. Mais l'essentiel qui a suivi l’adversaire, s’est opposé au Rayonnement de l'Amour de Dieu qui est nécessaire pour la Vie, donc à l'activité d'un être. Et donc il tomba dans l'état de mort. Et il ne trouverait jamais éternellement la voie du retour à la Vie s’il était laissé à lui-même, parce qu'il est devenu totalement faible à travers la chute dans cet abîme. Pour cela Dieu a appelé à la vie une Œuvre qui d'abord a ouvert la volonté de l'être à l'activité, parce que celui-ci était seulement subordonné à Sa Volonté et il a exécuté selon la «loi de la nature» la destination qu'Il a attribué à cette Œuvre – l'entière Création. Son Plan consistait dans le fait de porter lentement ce qui était mort à la Vie, de lui donner la possibilité de s'activer. Et ainsi les minuscules particules ont été assignées aux différentes Œuvres de Création, et stimulées à l'activité selon la loi de la nature. Être lié dans ces Créations ne devait pas s'opposer au fait de servir, mais ainsi elles pouvaient atteindre un degré de développement qui leur procurait toujours une plus grande liberté et à la fin transportait l'être lui-même de nouveau dans un état de libre volonté, dans lequel maintenant cependant il peut se décider librement s'il veut de nouveau tendre vers le haut, ou bien s’il veut de nouveau choisir l'abîme. Parce que Dieu aide certes l'être à monter en haut, mais il ne le force pas à cela, lorsque sa volonté demande de descendre vers le bas. Maintenant la décision dans la libre volonté se déroule dans le dernier stade de développement sur la Terre, lorsque l'âme est incorporée comme homme et peut de nouveau employer sa libre volonté selon son consentement. Alors l'homme doit reconnaître la grande Grâce du parcours de développement effectué et évaluer consciemment la vie terrestre, il doit s’en montrer digne et vouloir que la dernière période de temps outre mesure brève le porte au but, il doit tendre à la dernière perfection avec tous ses sens et montrer donc son appartenance à Dieu, il doit se donner du mal pour ne pas tomber de nouveau dans les mains de l'adversaire, desquelles l'Amour de Dieu l'a aidé à se détacher pendant des temps infinis. Il ne doit pas vivre avec légèreté ce bref temps, il doit toujours seulement se rappeler le but du spirituel, qui est la libération de chaque lien, ce qui signifie la réunification avec Dieu dans la Lumière, la Force et la Béatitude. Et pour cela il vous a été donné la vie terrestre, pour que vos âmes deviennent libres d'une chaîne qui, depuis des temps primordiaux, a été mise sur vous par l'adversaire de Dieu, mais qui était de votre propre faute et donc vous-même devez en porter une part pour devenir libres et pouvoir vivre dans l'Éternité.
Amen
Prevajalci