S komunističnega vidika ne bi smelo biti razlik v zunanjih življenjskih razmerah ali v življenjskem slogu posameznika. Vendar se to ne ujema z voljo Boga, ki je sam dopustil mnogotere razlike med človeškimi usodami. Ljudje bi se vsekakor morali truditi, da bi bližnjemu zagotovili enako, kar imajo sami in kar jih osrečuje, vendar je treba vedno prepustiti posamezniku, da si razloži zapoved ljubezni do bližnjega (Mt 22,39; Mk 12,31). Ne sme biti prisiljen deliti svojega premoženja, po drugi strani pa se mu ne sme vzeti premoženja, če ga je pridobil zakonito. Razlike v velikosti premoženja bodo vedno obstajale in ostale, dokler bosta delovna zmožnost in volja za delo ljudi različni, te pa nikoli ne morejo postati enake, svoboden razvoj posameznika ne sme biti oviran... To bi bil monoton (dolgočasen) svet, če Bog ne bi bil raznolik v svojem stvarjenju in človeku ne bi dal možnosti, da si oblikuje svoje življenje po svoji volji in moči. Ker mora oboje najti svojo uporabo, je to namen in cilj življenja na Zemlji. Človekova volja se lahko kaže na številne načine, življenjska sila, ki doseže človeka, se lahko uporablja različno. Tako kot ga je Bog razdelil na različne načine, mora biti posledično tudi človeško delovanje različno in zato, razumljivo, tudi njihov zemeljski uspeh. In iz tega sledijo drugačni življenjski pogoji, saj morajo biti prisotni v človekovem obstoju. Vsi bi si seveda morali prizadevati, da bi bili v vsem pravični do drugih ljudi, vendar to ne pomeni absolutne enakosti. Dejansko je raznolikost uspeha ena od spodbud za povečanje aktivnosti in dejavnost je vedno koristna, medtem ko je želja po aktivnosti trenutno zmanjšana, če iz nje ne izhaja uspeh. Neizkoriščena življenjska energija je tudi pokazatelj stagnacije ali celo nazadovanja, tako za človeka samega kot za razvoj duha, vezanega na materijo. Stalna dejavnost zagotavlja stalen razvoj navzgor. Bog torej dopušča, da imajo usode različne učinke, da povečajo posameznikov impulz za dejavnost... tako kot On tudi na splošno različno obdaruje ljudi z zemeljskim imetjem, s sposobnostmi in zemeljskim uspehom. Kajti življenje v skupnosti mora prebujati tudi misel o ljubezni do drugih ljudi in spodbujati dejavnost. Toda takoj, ko ljudje poskušajo izenačiti življenjske razmere tako, da eni osebi jemljejo in dajejo drugi, takoj ko ljudje poskušajo odpraviti vse razlike, je tudi impulz za gorečo dejavnost potlačen, tako kot sta pravično mišljenje in delovanje pripeljana pod vprašaj. Ker takrat ljudje niso več ovrednoteni po njihovih zaslugah, ampak oseba, ki je izgubila vrednost (koristnost), zaradi svoje lenobe prejema enako. Obstajati mora različnost, obstajati morajo vzvišena in padla človeška bitja, da se lahko razvije služenje v ljubezni za druge ljudi... obstajati morata bogastvo in revščina, ali pa bi človeštvu primanjkovalo vsakršnega prizadevanja in volje, dejavnost bi bila zmanjšana na minimum (5. Mojzesova 15,7-11). Težavo in bedo posameznika je mogoče lajšati le z ljubeznijo in nikoli z dejanji, ki se širijo na veliko ljudi z namenom enakosti in enakih življenjskih pogojev, kar človeštvu nikoli ne bi bilo v blagoslov. Poleg tega bi bilo to enako vmešavanju v Božje načrte usode, v katerih ljudje nikoli ne bodo uspeli, kajti tudi tam, kjer je doseženo ravnovesje na posvetni ravni, Bog dviguje svoje zahteve do človeka ali pa bo njegova volja uničila to, kar je poskušal doseči človeška volja, če ne sovpada z Božjo voljo.
AMEN
PrevajalciDo ponto de vista do comunismo, não deve haver diferenças tanto nas condições externas da vida como no estilo de vida do indivíduo. Mas isto nunca corresponde à vontade de Deus, que Ele próprio observou muitas diferenças no destino da vida humana. Embora as pessoas devam sempre esforçar-se por dar ao seu próximo o que elas próprias possuem e o que as torna felizes, as pessoas devem ser sempre livres de decidir o que sentem sobre o mandamento do amor de vizinhança, não devem ser obrigadas a partilhar os seus bens, tal como os seus bens não lhes devem ser retirados se os tiverem adquirido legalmente. E uma diferença no tamanho da propriedade será e permanecerá sempre enquanto a força de trabalho e o desejo de trabalhar das pessoas for diferente e nunca poderá ser levada ao mesmo nível, se o livre desenvolvimento do indivíduo não tiver de ser travado. Seria um mundo cheio de monotonia se Deus não tivesse criado a Sua criação de forma diferente e se Ele não tivesse dado ao ser humano a capacidade de moldar a sua vida de acordo com a sua vontade e a sua força, pois ambos têm de ser usados, este é o propósito e o objectivo da vida terrena. A vontade do ser humano pode ir em direcções diferentes, a energia vital que flui para o ser humano pode ser utilizada de formas diferentes, uma vez que já está distribuída de forma diferente por Deus, consequentemente a actividade das pessoas tem de ser diferente, bem como, compreensivelmente, o seu sucesso terreno, e isto só por si resulta em condições de vida diferentes, porque elas também têm de existir na existência humana. A justiça em todas as coisas deve de facto ser feita por cada ser humano ao seu semelhante, mas isso nunca significa igualdade absoluta. Pois precisamente a diferença no sucesso é um meio de estimular o aumento da actividade, e a actividade é sempre benéfica, enquanto que o impulso de ser activo experimenta imediatamente uma inibição, de modo que o sucesso nunca é aumentado por ele e a vitalidade não utilizada significa também uma paragem ou declínio espiritual tanto para o próprio ser humano como para o desenvolvimento do limite espiritual na matéria. A actividade ininterrupta garante um desenvolvimento ascendente ininterrupto. E é por isso que Deus permitiu que os destinos da vida tivessem efeitos diferentes a fim de aumentar o desejo de actividade do indivíduo...., tal como também fornece às pessoas em geral diferentes bens terrenos, com capacidades e sucessos terrenos. Pois na vida comunitária a ideia do amor de vizinhança também deve ser despertada e estimular a actividade. Mas assim que as pessoas quiserem criar um equilíbrio de condições de vida expropriando uma e dando à outra, assim que as pessoas se esforçarem por eliminar todas as diferenças, a vontade de criar avidamente será também suprimida, tal como o simples agir e pensar será posto em causa. Pois as pessoas deixarão então de ser consideradas de acordo com o seu valor, mas mesmo a pessoa que se tornou inútil através da sua mente ou da sua indolência receberá na mesma medida. Deve haver diferenças, deve haver pessoas altas e baixas na terra, para que o amor ao próximo possa desenvolver-se.... Tem de haver riqueza e pobreza, caso contrário a humanidade ficaria sem qualquer esforço e a vontade de actividade afundar-se-ia ao mínimo. Só através do amor se pode controlar a necessidade e a miséria do indivíduo, mas nunca através de uma acção que se estenda a muitas pessoas, cujo objectivo é a igualização e a equalização das condições de vida, mas que nunca seria uma bênção para a humanidade. Isto também seria equivalente a querer frustrar os planos divinos do destino que, contudo, as pessoas não conseguirão fazer, pois onde quer que se estabeleça um equilíbrio terreno, Deus fará maiores exigências às pessoas ou a Sua vontade destruirá o que a vontade humana tentará construir se isto não corresponder à vontade divina...._>Ámen
Prevajalci