Hoditi po pravi poti na Zemlji zahteva izpolnjevanje Božanskih zapovedi, katere pa je torej zelo lahko izpolniti (1 Janez 5:3), če človek živi v Ljubezni oz. če ima znotraj spodbudo za to, da bo dober in da dela dobre stvari.... tedaj on Božjih zapovedi ne doživlja kot pritisk ali nekakšen vpliv, ki bi ga omejeval, ampak sam po sebi teži k temu, kar Bog zahteva od njega, in tako gre po pravi poti. Potem on ne potrebuje zapovedi, ker se njegovo bitje iz lastne (s)pobude spreminja v Ljubezen in ker njegova volja stremi k Bogu; torej to, kar je v njem duhovno, že ima spoznanje večnega Božanstva, celo ko se človek tega ne zaveda ali pa ne razpolaga z znanjem glede tega vprašanja.
Res je, da to znanje sicer dremlje v njem, vendar še ni ugledalo luči dneva, čeprav pa tudi poleg tega njegova duša prepozna Boga, ker ona drugače ne bi težila k dobremu. Človek bo ravno tako težil k popolnosti, ker ga njegovo srce, ki je voljno in sposobno za Ljubezen, spodbuja na nenehno dejavnost v Ljubezni. Njegovo delovanje in razmišljanje se torej ne upirajo zapovedim Ljubezni, katere je Bog dal, da bi ljudem omogočil življenje po Njegovi volji.
Pri veliko ljudeh spoznanje dobrega in zla ni ravno razvito, ker je notranja volja še vedno usmerjena k Božjemu nasprotniku (Satanu). On v človeku meša (mede) jasno spoznanje dobrega in zla; on mu zlo predstavlja na neki taki luči, da se mu ono zdi privlačno. Tako da bo človek, ki je nasedel njegovemu vplivu, ki v sebi očitno kaže vse slabe strasti, znotraj vendarle prepričan v to, da ravna pravilno, ker vidi edinole svojo lastno korist in ima za dobro vse, kar mu prinaša koristi. Kolikor bolj on nižje potone oz. pade v last Božjega nasprotnika, toliko bolj mu primanjkuje spoznanja za dobro in zlo.
Njemu morajo biti Božanske zapovedi smernica, če se na Zemlji resno potrudi pravilno živeti. Namreč vedno znova mu mora biti očitno pokazan njegov napačen način življenja, in Božanske zapovedi morajo zanj veljati kot merilo, glede na katerega bodo ocenjena in presojana njegova dela. Zapoved Ljubezni bo vedno zapostavljala lastne koristi in branila koristi bližnjega; in šele takrat, ko človek usmeri pozornost na to, se on začne podrejati tem zapovedim. Za tistega človeka, ki je pod vplivom nasprotnika, so morale biti dane posamezne zapovedi, v katerih on lahko prepozna svoje napačno razmišljanje in delovanje. Po drugi strani pa tisti človek, ki je v Ljubezni, ne potrebuje teh zapovedi; zanj ni mogoče, da bi kršil posamezne zapovedi, ker ga Ljubezen ščiti pred tem (ga vleče stran od tega), kar bi človek storil brez Ljubezni in razmišljanja.
Pri človeku, ki je dejaven v Ljubezni, so dejavne dobre sile; in one ga odvlečejo stran od vsakršnega nepremišljenega slabega dela; medtem ko človek, ki oddaljen od Boga, ki je brez celotne Ljubezni, daje pristop silam zla, in one ga vedno znova spodbujajo, da izvaja ne-Ljubeznive postopke. Vendar če se mu očitno pokaže vsako posamezno zapoved, potem se v njem lahko prebudi občutek za odgovornost za njegova dela, in on je potem v dvomih, ko stori slabo delo, kar pa lahko povzroči spremembo njegovega razmišljanja, če se on odloči za spremembo svojega načina življenja s predpostavko, da obstaja (da verjame v) življenje po smrti, katero pa se mu (na ta način) zdi zapravljeno....
Potem on cilja na (od)rešenje svoje duše; in tedaj izkorišča vsako priložnost, da bi prejel razlago glede Božje volje in resno obžaluje svoje zapravljeno življenje. In tako potem išče način, kako se spremeniti.... odvraten je sam sebi, kakor (mu je odvratno) tudi prejšnje delovanje; prizna Božanske zapovedi in se še naprej trudi živeti v skladu z njimi.... in šele tedaj je zanj zagotovljen duhovni uspeh oz. njegova duša se lahko še v kratkem času pred smrtjo razvije na višje; in tudi poleg tega, da je njena stopnja zrelosti še vedno nizka, pa ona v spoznanju večnega Božanstva vstopi v duhovno kraljestvo in ni več popolnoma Bogu nenaklonjena.
Če ona prizna Boga in Njegove zapovedi, je (od)rešena in je na poti vzpona; začel se je njen vzpon tako, da duša tudi doseže svoj cilj, če ne na Zemlji, pa potem kasneje v duhovnem kraljestvu. Vendar pa vse dokler človek ne usmerja pozornosti na Božanske zapovedi oz. vse dokler izpolnjevanje le teh povezuje s svetovnimi interesi, duša ostaja v stagnaciji na najnižji duhovni stopnji, in potem bo ona ravno tako ostala v temni duhovni noči.... ona ne spozna Boga in Ga ne more ljubiti; ona ne bo stremela k Njemu, ampak se bo usmerila k Božjemu nasprotniku (Satanu), kateri pa duše ne more nikoli uvesti v znanje (prosvetljenje, ji dati luč), torej ji ne more dati spoznanja Boga....
In to spoznanje je to, kar primanjkuje človeštvu: spoznanje Boga Ljubezni, Kateri je vsemogočen in moder in Kateri želi ljudi pridobiti za Sebe.... Če ima človek spoznanje, če veruje v Boga kot v povsem popolno Bitje, potem bo on ravno tako usmeril pozornost na to, kar to vrhovno Bitje zahteva od človeka.... in on bo to naredil iz najbolj notranje spodbude, ker se v njem prebuja Ljubezen do Boga; in on se trudi priključiti temu najvišjemu, najpopolnejšemu Bitju.... In potem on ne potrebuje zapovedi, ampak je on znotraj (v sebi) poln Ljubezni do Boga in do bližnjega....
AMEN
PrevajalciCamminare sulla retta via sulla Terra richiede l’adempimento dei Comandamenti divini, che però sono oltremodo facili da adempiere, se l’uomo vive nell’amore, cioè ha la spinta dall’interiore ad essere buono e di fare del bene. Allora non sente i Comandamenti di Dio come pressione o influenza che lo ostacola, ma tende da sé allo stesso di ciò che Dio esige da lui ed allora cammina anche sulla retta via. Allora non ha bisogno di Comandamenti, perché il suo essere cambia nell’amore per propria spinta e perché la sua volontà tende a Dio, lo spirituale in lui sta quindi già nella conoscenza dell’eterna Divinità, persino quando l’uomo non se ne rende ancora conto oppure dispone di un rispettivo sapere. Il sapere sonnecchia bensì già in lui, ma non è ancora venuto alla luce del giorno e malgrado ciò la sua anima riconosce Dio, altrimenti non tenderebbe al bene. L’uomo aspirerà anche alla perfezione, perché il suo cuore volenteroso e capace di amare lo spinge alla costante attività d’amore. Il suo agire e pensare quindi non contraddice i Comandamenti dell’amore che Dio ha dato per rendere possibile agli uomini un cammino secondo la Sua Volontà, perché in molti uomini non è molto sviluppata la conoscenza di bene e male, perché la volontà interiore è ancora rivolta all’avversario di Dio. Costui offusca nell’uomo la chiara percezione per bene e male, gli presenta il male in una luce che gli sembra seducente. E così un uomo che è caduto alla sua influenza, che fa giungere ad effetto tutti i cattivi istinti in sé, nel suo interiore può comunque essere convinto di agire bene, perché vede soltanto la propria utilità e considera buono tutto ciò che gli procura il vantaggio. Più in basso sprofonda, cioè capita nel potere dell’avversario di Dio, più scompare in lui la conoscenza di bene e male. Ed i Comandamenti divini gli devono ora essere la linea di condotta, appena si sforza seriamente di vivere nel modo giusto sulla Terra, perché gli deve sempre di nuovo essere tenuto davanti il suo errato cammino di vita ed i Comandamenti divini gli devono valere come misura secondo la quale vengono valutate e giudicate le sue azioni. Il Comandamento dell’amore retrocederà sempre il proprio vantaggio e conserverà quello del prossimo e soltanto quando l’uomo osserva questo, comincia a sottomettersi a questi Comandamenti. I singoli Comandamenti hanno dovuto essere rilasciati per l’uomo che è sotto l’influenza dell’avversario, nei quali può riconoscere il falso del suo pensare ed agire. L’uomo che sta nell’amore invece non ha bisogno di questi Comandamenti, per lui non è possibile infrangere i singoli Comandamenti, perché l’amore lo trattiene da ciò che un uomo senza amore fa senza riflessione. In un uomo attivo nell’amore sono attive la Forze buone e queste lo trattengono da ogni cattiva azione spensierata, mentre l’uomo lontano da Dio è privo di qualsiasi amore, concede l’accesso alle forze del male e queste lo spingono sempre di nuovo ad eseguire azioni disamorevoli. Ma se gli viene tenuto davanti ogni singolo Comandamento, allora può essere risvegliato in lui anche il sentimento di responsabilità per le sue azioni ed allora esegue con titubanza una cattiva azione, che può anche aver persino come conseguenza un cambiamento del suo pensare, premesso che si decida a cambiare il suo cammino di vita nel presagio di una Vita dopo la morte che gli sembra perduta.
Allora rivolge la sua attenzione alla salvezza della sua anima, coglie ogni occasione per ottenere il chiarimento sulla Volontà di Dio e si pente seriamente della sua vita sbagliata e cerca di cambiare. Disprezza sé stesso ed il suo agire compiuto finora, riconosce i Comandamenti divini e d’ora in poi si sforza di vivere secondo questi. E solo allora ha un successo spirituale, cioè la sua anima può svilupparsi verso l’Alto ancora poco prima della sua morte e benché il suo grado di maturità sia ancora basso, entra comunque nel Regno spirituale con la conoscenza dell’eterna Divinità e non è più del tutto distolto da Dio. Appena riconosce Dio ed i Suoi Comandamenti, l’anima è salvata, è sulla via verso l’Alto, ha iniziato il suo sviluppo verso l’Alto e raggiunge anche la sua meta, anche se non sulla Terra, comunque nel Regno spirituale. Ma finché l’uomo lascia inosservati i Comandamenti divini oppure con l’osservanza di questi allaccia dei vantaggi terreni, l’anima rimane ferma sul più basso grado spirituale ed allora rimarrà anche nella buia notte dello spirito. Non riconosce Dio e non Lo può nemmeno amare, non tenderà verso di Lui, ma si rivolgerà all’avversario di Dio, che però non può mai rendere l’anima sapiente, quindi non le è nemmeno data la conoscenza su Dio. Ed è questa conoscenza che manca all’umanità, la conoscenza di un Dio dell’Amore il Quale E’ onnipotente e saggio e vuole conquistare gli uomini per Sé. Appena l’uomo sta nella conoscenza, appena crede in Dio come l’Essere più sublime e perfetto, osserverà anche ciò che questo sommo Essere esige dall’uomo e lo farà dalla spinta più interiore, perché in lui è risvegliato l’amore per Dio e cerca di unirsi con l’Essere più sublime, più perfetto. Ed allora non ha bisogno di nessun Comandamento, ma è colmo d’amore dall’interiore per Dio e per il prossimo.
Amen
Prevajalci