Da bi pridobili stopnjo Božji otrok na Zemlji, mora človek sebe preoblikovati v Ljubezen in se s tem usposobiti za združitev z Bogom že na Zemlji, tako, da bo on vstopil v sfero svetlobe v popolnoma dozorelem stanju, ko bo odšel z Zemlje. On mora torej skozi delovanje v Ljubezni tako prečistiti svojo dušo, da se Bog Sam lahko nastani v njej in se njegov duh združi (poroči) z Očetovim Duhom. V tem primeru je človek v celoti izpolnil svojo nalogo na Zemlji in dosegel svoj cilj ter bo kot svetlobno bitje našel vhod v duhovno kraljestvo, kjer bo nato ustvarjal in deloval.
Vendar pa ta stopnja zrelosti zahteva popolno odrekanje od materialne lastnine.... Ta združitev z večnim Božanstvom je nemogoča, vse dokler se oseba še vedno oklepa materije, ker njeno srce še ni povsem prečiščeno od hrepenenj in zatorej še ni pripravljeno za sprejetje božanskega Duha. Potem mora človek nase sprejeti veliko trpljenja, da bi dosegel dokončno prečiščenje duše, in zato bo naloženo veliko trpljenja zelo dobrohotnim in pobožnim ljudem, tako, da se lahko opravi prečiščenje duše. Kjer so ljudje obremenjeni s še posebno grobim trpljenjem, a je kljub temu prikazana zelo globoka vera, tam si je lahko duša pred njenim utelešenjem izbrala posebno težko življenje, da bi dosegla končni cilj na Zemlji, postati Božji otrok.
Za tem ciljem se mora na Zemlji težiti (prizadevati) in ga doseči, in to bo vedno zahtevalo najbolj boleče pogoje življenja, ker mora duša vstopiti v kraljestvo onostranstva popolnoma čista in brez primesi, kar zahteva posebno učinkovit proces prečiščevanja. Kajti trpljenje je vedno sredstvo za pomoč (pripomoček), da bi se dosegel duhovni cilj.... Ono bo vodilo k Bogu, dokler je duša še vedno nenaklonjena Bogu, in bo to očistilo in kristaliziralo dušo tako, da ona lahko pride v bližino Boga kot najčistejše bitje, da bo sposobna vstopiti v najbolj blagoslovljeno združitev z Njim.
Trpljenje in Ljubezen morata vedno delovati skupaj za poduhovljenje osebe na Zemlji; in zatorej se človek, ki je poln Ljubezni, ne bi smel bati trpljenja, ampak ga ponižno vzeti na sebe z mislimi na visoki cilj, katerega lahko doseže na Zemlji, ker si je on sam izbral svojo zemeljsko pot v spoznanju, da mu bo le ta pomagala doseči najvišjo zrelost, če njegova volja ne bo nudila odpora. Kljub temu pa užitki postati Božji otrok nadomestijo vso trpljenje v zemeljskem življenju tisočkratno. In čas na Zemlji je kratek, on je kot trenutek v času večnosti.... In brž, ko je oseba zelo globoko verna, lahko prav tako vedno prejme moč od Boga, da pretrpi vse, kar ji je naloženo, ker bo potem pošiljala svoje iskrene (srčne) molitve k Bogu in Bog Sam ji bo dal moč in jo naredil za zmagovalca življenja na Zemlji....
Bog Sam bo prišel po Svojega otroka, če je on opravil svoj izpit življenja na Zemlji in odhaja z Zemlje kot čisto bitje.... Vendar pa bo njegovo življenje na Zemlji vedno zaznamovano z Ljubeznijo in trpljenjem, saj brez tega duša ne more postati popolnoma prečiščena za sprejem Boga v srce človeka, in ta srčni odnos z Bogom se mora zgoditi že na Zemlji, sicer se duša ne bo vzdržala skušnjav tega sveta, niti ne bi dosegla popolnega prečiščenja skozi trpljenje, ker bi ji manjkalo moči, da bi to trpljenje premagala brez pritoževanja, in vsako pritoževanje ali upiranje še vedno pomeni pomanjkanje popolne podreditve Božji volji.
Vendar mora duša postati eno z Bogom.... Ona mora imeti najbolj intimno zvezo (srčen odnos) z Njim, ona mora sama želeti trpljenje in ga prav tako hvaležno sprejeti kot darilo od Boga v spoznanju, da ona premaguje zadnje ovire med Bogom in njo samo in, da ji le premagovanje le te prinaša najvišjo blaženost.... da postane Božji otrok z vsemi pravicami in obveznostmi.... In to je cilj vsake osebe na Zemlji, vendar ga le nekoliko njih doseže. Le nekoliko njih je v tako srčni povezanosti z Bogom skozi Ljubezen, da oni tudi v trpljenju prepoznajo Njegovo izredno veliko Očetovsko Ljubezen, katera jim bo zagotovila najbolj blaženo usodo v večnosti....
Njihova usoda na Zemlji jim ni za zavidati, vendar bodo v kraljestvu onostranstva zasedli najvišjo stopnjo.... Oni so v neposredni bližini Boga in zato nepopisno blaženi, ker oni lahko, kot Njegovi resnični Otroci delujejo po svoji volji, ki pa je nenehno tudi Božja volja.... Oni lahko ustvarjajo in oblikujejo in vedno znova prispevajo k odrešitvi tega, kar v oddaljenosti od Boga potrebujejo najrazličnejše stvaritve, da bi se razvile navzgor. In to je najbolj blagoslovljena usoda, ki v celoti nadomesti in odtehta trpljenje zemeljskega življenja in bi zatorej morala biti cilj vseh ljudi na Zemlji. AMEN
PrevajalciPara ganhar a Deus na Terra, o homem tem de se moldar em amor e assim se tornar capaz de estabelecer a unidade com Deus já na Terra, para que possa entrar nas esferas da luz no além amadurecido plenamente quando se afasta da Terra. Assim ele deve ter purificado a sua alma por meio de obras de amor, de tal modo que o próprio Deus pode tomar morada nela e o seu espírito se une ao Pai-Espírito. E então o ser humano resolveu completamente a sua tarefa terrena e alcançou a sua meta e, como ser de luz, encontrou a entrada no reino espiritual onde agora cria e trabalha. Mas este grau de maturidade requer uma completa renúncia aos bens terrenos.... Enquanto o ser humano ainda estiver ligado à matéria, esta fusão com a Deidade eterna é impossível, pois o coração ainda não está completamente purificado dos desejos e, portanto, ainda não preparado para receber o espírito divino, e então o ser humano terá de aceitar muito sofrimento para realizar a purificação final da alma, e, portanto, até as pessoas extremamente boas e piedosas terão muito sofrimento imposto para que a purificação da alma ocorra. Onde as pessoas são oprimidas por um sofrimento particularmente severo e, no entanto, aparece uma fé profunda, a alma pode ter escolhido uma vida terrena particularmente difícil antes da sua encarnação, a fim de alcançar a meta final, a filiação a Deus, na terra. Pois este objectivo tem de ser procurado e alcançado na Terra, e sempre exigirá as condições de vida mais difíceis, porque a alma tem de entrar no reino do além completamente pura e sem escórias, o que requer um processo de purificação particularmente eficaz. Porque o sofrimento é sempre uma ajuda para atingir o objectivo espiritual.... Deve levar a Deus se a alma ainda está afastada de Deus, ou deve purificar e cristalizar a alma para que ela possa se aproximar de Deus como um ser mais puro, a fim de entrar na união mais bem-aventurada com Ele. O sofrimento e o amor têm de trabalhar juntos para a espiritualização da pessoa na Terra, e por isso o ser humano de amor não deve temer o sofrimento, mas sim aceitá-lo humildemente em pensamento do alto objetivo que ele pode alcançar na Terra, pois ele escolheu para si o seu caminho terreno, sabendo que o ajudará a alcançar a mais alta maturidade, se a sua vontade não se lhe opuser. Mas as alegrias da infância para Deus superam em mil vezes todo sofrimento na vida terrena. E o tempo terreno é curto, é como um momento no período da eternidade.... E assim que o ser humano tiver fé profunda poderá sempre receber a força de Deus para suportar tudo o que lhe é imposto, pois a sua oração será então intimamente dirigida para Deus, e o próprio Deus o fortalecerá e fará dele um vencedor da vida terrena.... O próprio Deus chamará Seu filho para Si se ele passou no teste da vida terrena e agora se afasta da Terra como um ser puro.... Mas o seu curso terreno será sempre caracterizado pelo amor e pelo sofrimento, porque sem isso a alma não se tornará completamente pura para receber Deus no coração do ser humano e esta união íntima com Deus já deve ter lugar na Terra, senão a alma não poderá resistir às tentações do mundo, senão o sofrimento também não lhe poderá trazer uma purificação completa, porque lhe falta a força para suportar este sofrimento sem se queixar e cada murmuração ou rebeldia contra ele ainda lhe falta uma submissão completa à vontade de Deus. Mas a alma tem de se tornar uma com Deus.... Deve estar no contacto mais íntimo com Ele, deve querer o próprio sofrimento e também aceitá-lo como um dom de Deus, na consciência de que rompe as últimas barreiras entre Deus e si e que só a sua superação lhe trará a mais alta beatitude.... tornar-se um filho de Deus com todos os direitos e deveres.... E este é o objectivo de todas as pessoas na Terra, mas apenas algumas o atingem. Apenas uns poucos estão tão intimamente unidos a Deus através do amor que mesmo no sofrimento reconhecem o Seu maior do que grande amor paternal, que quer preparar o destino mais feliz para eles na eternidade.... O seu destino na Terra não é invejável, mas no reino do além eles ocupam o mais alto nível.... Eles estão nas imediações de Deus e, portanto, indizivelmente felizes, pois como Seus verdadeiros filhos podem governar e reinar de acordo com sua vontade, que é também sempre a vontade de Deus.... Eles podem criar e moldar e contribuir sempre e sempre para a redenção daquilo que, ainda distante de Deus, precisa das mais diversas criações para se desenvolver para cima. E este é o destino mais abençoado que compensa e supera totalmente o sofrimento da vida terrena e, portanto, deve ser o objetivo de todas as pessoas na Terra...._>Amém
Prevajalci