Primerjaj objavo s prevodom

Več prevodov Naključna objava:

SLUŽENJE.... GREH LENOSTI....

Pot preko zemeljskega življenja je zavestno in nezavestno služenje, toda vedno dejavnost, da bi bila ta pot znosnejša. Če bitja ne morejo služiti, potem to pomeni stanje smrti, resda povzročeno z lastno voljo, vendar pa neizmerno boleče. Bitju je v stadiju človeka dana svobodna izbira, ali bo dejavno v služenju ali pa bo nedejavno. To nima samo bolečih posledic kot v predhodnih stadijih; stvar je še bolj resna, ker lenost neizmerno obremenjuje dušo. Duša neaktivnost občuti kot oviro za vzpon. Ona to čuti, vendar pa je bolj usmerjena na telo in zadovoljuje njegova hlepenja (poželenja). In kakor ona zanemarja svojo nalogo na Zemlji, tako ona tudi v onostranstvu ne bo izpolnjevala zahtev, ki ji bodo postavljene, da bi spremenila svoje nezdravo stanje, ki je posledica njenega zemeljskega življenja in njegovega učinka. Ona v onostranstvu ne bo prepoznala, da je njeno neaktivno stanje vzrok njenega trpljenja, zaradi česar se tega tudi ne bo želela rešiti, čeprav pa čuti bolečino zaradi svoje nesvobode (omejenosti). Poleg tega pa bo ona, tako kot na Zemlji hrepenela po užitkih in izpolnitvi zemeljskih želja in ne bo nikoli pripravljena pomagati tistim, ki trpijo kakor ona. To stanje je zelo brezupno, ko duša nima nikakršne notranje spodbude za dejavnost, kar pa je posledica njenega nedejavnega načina življenja. Ljudem na Zemlji nenehno priteka moč, ki mora biti izkoriščena, mora biti uporabljena za dejavnost služenja, ker se edino tako duša sama osvobaja in obenem tudi nezrelemu duhovnemu v materiji pomaga do višjega razvoja. Toda ko se človek preda lenosti, on zlorablja njemu pritekajčo moč, brez da pri tem pridobi koristi za svojo dušo. To bi bil samo eden zastoj, ko lenost ne bi bila istočasno nevarnost, da se človek preda pregreham, kar pa zanj pomeni regresiven razvoj (nazadovanje). Sedaj namreč nastopa Božji nasprotnik (Satan), ki pred lenega človeka postavlja vsa ugodja zemeljskega življenja in ga spodbuja (hujska), da v njih uživa. Hlepenje po užitku, požrešnost (neumirjenost) in telesna poželenja ga napeljujejo na veliko grehov, slabijo telo in dušo ter ji onemogočajo, da bi bila prikladna za odpor (da bi se lahko uprla). Povečalo se bo hlepenje po zemeljskih dobrinah; in duša je sedaj zelo daleč od svoje resnične naloge, če ona še ni začela popuščati spodbudi Duha, Ki dušo ozavešča, da sa se odreče takšnemu načinu življenja. Če si duša še uspe pridobiti to moč volje, potem je ona (od)rešena, kar pa zahteva veliko moč volje ter pristno (iskreno) molitev k Bogu za pomoč in okrepitev volje. Vendar pa lenost in hlepenje po svetu gresta z roko v roki in človek ne usmerja pozornosti na duhovno nalogo. In duša se mora v onostranstvu bridko kesati za tako napačen način življenja, ker se ona ne more izogniti bolečinam stanja neaktivnosti. Ona jih mora prenašati, vse dokler ne začne sama od sebe hrepeneti po dejavnosti (vse dokler sama ne želi biti dejavna), kar pa lahko traja nezamisljivo dolgo časa.

AMEN

Prevajalci
Prevod: Lorens Novosel

Serving.... Vice de Idleness....

A caminhada pela vida terrena é um serviço consciente e inconsciente, mas sempre atividade se essa caminhada for para ser suportável. Se a disposição não é capaz de servir, então este é um estado de morte, causado por sua própria vontade, mas indizivocavelmente agonizante. No palco como ser humano, porém, a disposição é livre para ser ativo no serviço ou para ser inativo. E isso não tem um efeito tão agonizante como nos estágios preliminares, mas é ainda mais grave porque a alma está tremendamente sobrecarregada pela inatividade. A alma sente a inactividade como um obstáculo para a altura. Sente-o, mas está mais voltado para o corpo e realiza o seu desejo. E como negligencia a sua tarefa na Terra, também não cumprirá as exigências que lhe são feitas no além, a fim de mudar o seu estado agonizante, que é a consequência da sua vida terrena e o efeito da mesma. Ela não reconhecerá seu estado de inatividade no além como a causa de seu sofrimento e, portanto, também não estará disposta a fugir dele e, ainda assim, sentirá a agonia de sua escravidão. Além disso, como na Terra, ela desejará distrações e a realização de desejos terrenos, mas nunca estará disposta a ajudar aqueles que sofrem como ela no amor servil. Este estado é extremamente desesperador se a alma não tem um impulso interior para a actividade, que é uma consequência do seu modo de vida inactivo. Na Terra as pessoas recebem constantemente força e esta deve ser usada, deve ser utilizada para atividades úteis, pois somente através de tais atividades a alma se redimirá e também ajudará as substâncias espirituais ainda imaturas na matéria a se desenvolverem ainda mais. Mas assim que o ser humano se entrega à ociosidade, ele usa mal a força que recebe sem obter nenhum benefício para a sua alma. Isto só seria um impasse se o ócio não fosse ao mesmo tempo o perigo de o homem cair em vícios que significam regressão para ele. Por agora o adversário de Deus entra em ação, segurando todos os confortos da vida terrena ao ser humano indolente e exortando-o a persegui-los. A busca do prazer, a gula e os desejos carnais o tentam a muitos pecados, enfraquecem o corpo e a alma e os tornam impróprios para a resistência. O desejo pelos bens terrenos aumenta e a alma fica agora completamente afastada da sua verdadeira tarefa terrena, se não cede, contudo, ao impulso do espírito, o que faz a alma acreditar que deve renunciar a este modo de vida. Se a alma ainda tem essa força de vontade, então ela é salva, mas isso requer grande força de vontade e oração sincera a Deus para apoio e fortalecimento da vontade. No entanto, a ociosidade geralmente anda de mãos dadas com um desejo pelo mundo, e a pessoa não presta atenção à tarefa espiritual. E a alma deve expiar amargamente um modo de vida tão mal conduzido no além, pois não será poupada aos tormentos do estado de ociosidade. Ela tem que suportá-los até que anseie por atividade por conta própria, o que pode levar um tempo inconcebivelmente longo...._>Amém

Prevajalci
Prevod: DeepL