Ljudje, ki se imajo za preveč močne, da bi (po)klicali Boga na pomoč, so najbolj oddaljeni od Boga.... Oni niso sposobni verovati v ustrežljivo in vsemogočno Silo, kakor tudi da gledajo na molitev kot na most, ki vodi do nebeškega Božanstva.... oni zato sploh ne bodo vzpostavili povezanosti, zaradi česar so popolnoma prepuščeni samemu sebi, če so soočeni s težavami, katerih zemeljska pomoč ne more rešiti. Če namreč človek v svoji težavi ne more najti poti do Boga, on s tem kaže, da je še naprej v očitnnem nasprotovanju (opoziciji) do Boga; da mu zemeljsko življenje še ni prineslo višjega razvoja in da je on glede na to še naprej v zelo revnem stanju, če mora zapustiti svoje zemeljsko življenje. On se še ni zavestno potrudil, da bi dosegel višjo stopnjo. In ker on v molitvi ne prosi zanjo, mu obenem tudi primanjkuje moči, da bi to naredil. Vendar pa bi celo ti ljudje morali (ob)čutiti blagoslov molitve, ker bodo lahko odkrili zaznavno mehčanje svoje narave, čim njihov bližnji moli v njihovo ime. Zavzemanje (posredovanje) lahko doseže zelo veliko. In večina človeštva bi bila do sedaj (od)rešena, če bi se eden človek v imenu drugega obrnil na Boga za Ljubezen in milost. Potem svojevoljno zavračanje ne bi bilo več tako ogromno, ker Bog usliši vsako molitev, ki razodeva nesebično Ljubezen do bližnjega, če je to, za kar prosi, dar dojemanja (spoznanja, prosvetljenja) za bližnjega. Neskončna Božja Ljubezen je takoj pripravljena uslišati takšno molitev, ker le ta pričuje o Ljubezni do druge osebe. Oddaljenost od Boga je lahko zmanjšana samo preko Ljubezni. In če sámo bitje odpove, se njemu še naprej lahko pomaga na Zemlji, da se mu preko zavzemanja pokaže pravo pot.
In kolikor bolj je človek oddaljen od večnega Božanstva, toliko bolj nemogoča se mu zdi ideja glede pomoči, zaradi česar se on sploh ne bo obrnil na Boga v molitvi. Ker pa se sprememba razmišljanja lahko doseže samo preko iskrene molitve, človek ne bi smel zamuditi nobene priložnosti, da iskreno moli za svojega bližnjega, ki je še naprej slaboten v veri. Sila molitve je ogromna; in človek lahko doseže vse z gorečo molitvijo, ki še posebno vpliva na duhovna stanja; kar pomeni, da bo človek odnehal od svojega odpora glede vseh duhovnih stvari. Postal bo dovzeten (sposoben bo prejeti) in bo razmišljal o tem, kar je prej odločno zavračal, pri čemer bo prišel do drugačnega rezultata kakor prej. Človek, ki moli za duhovno prosvetljenje v imenu svojega bližnjega, ima izreden vpliv na slednjega, kateri to kaže s tem, da je on pripravljen poslušati to, kar mu je posredovano, celo če je prej nasprotoval, da bi razmišljal o tem, in da bo on to rad in z veseljem sprejel, če se kasneje spomni tega. Na ta način bo zmanjšana oddaljenost od Boga. Iskrena molitev namreč pripelje do ogromne moči in glede na to začenja biti dejavna za njegovega bližnjega, čim se zanj nameni to molitev. Zaradi tega ljudje, ki so oddaljeni od Boga, niso brezupno izgubljeni. Čim se namreč lahko najde nekdo, ki prepozna to težavo in bi jih želel osvoboditi od nje, ima on na razpolago učinkovita sredstva.... intimno zavzemanje pri Bogu, katerega prej nepopravljiva oseba (ob)čuti kot zelo blagodejnega, da tako te Ljubezni ne more ignorirati. On bo voden na pravo pot in bo ravno tako še prišel do dojemanja (prosvetljenja), četudi čez zelo dolgo časa, vendar pa on ni brezupno prepuščen sovražniku na milost. Namesto tega bodo bitja, ki vlagajo trud za dobro, ostala zmagovalci in bodo pomagala (od)rešiti človeka iz stanja, v katerem se nahaja zelo oddaljen od Boga.
AMEN
PrevajalciIn weitester Gottferne sind jene Menschen, die sich zu erhaben dünken, Gott anzurufen um Hilfe.... die weder glauben können an eine Macht, die hilfsbereit und allmächtig ist, noch im Gebet eine Brücke sehen, die zur ewigen Gottheit führt.... die daher auch keine Verbindung anknüpfen und somit gänzlich einsam stehen, wenn Schweres an sie herantritt, wo irdische Hilfe nichts mehr vermag. Denn so der Mensch in dieser Not nicht zu Gott findet, ist dies ein Beweis, daß er noch in krassem Widerstand gegen Gott verharrt, daß ihm das Erdenleben noch keine Höherentwicklung eingetragen hat, daß er demnach in einem sehr dürftigen Zustand ist, so er das Erdenleben aufgeben muß. Er hat noch nichts bewußt an sich getan, um auf eine höhere Stufe zu gelangen. Ihm mangelt es auch dazu an Kraft, da er diese nicht im Gebet angefordert hat. Und doch sollen auch jene Menschen den Segen des Gebetes verspüren, denn sie werden eine merkliche Nachgiebigkeit ihres Wesens feststellen können, sowie ein Mitmensch für diese bittet. Es vermag diese Fürbitte sehr viel, und es würde der größte Teil der Menschheit erlöst sein, möchte einer für den anderen bei Gott um Liebe und Gnade bitten. Es wäre dann der Ablehnungswille nicht mehr so groß, denn Gott erhöret das Gebet, das uneigennützige Nächstenliebe verrät, so um die Gabe des Erkennens für den Mitmenschen gebeten wird. Gottes unendliche Liebe ist sofort bereit, ein solches Gebet zu erfüllen, weil es die Liebe zum Mitmenschen bezeugt. Die Gottferne ist aber nur durch die Liebe zu verringern, und versagt das Wesen selbst, so kann ihm noch auf Erden durch Fürbitte geholfen und der rechte Weg gewiesen werden. Je ferner der Mensch der ewigen Gottheit ist, desto unfaßbarer ist ihm auch der Gedanke an Hilfe. Und darum wendet er sich auch nicht im Gebet an Gott. Da aber nur durch inniges Gebet eine Änderung des Denkens erreicht werden kann, soll der Mensch keine Möglichkeit versäumen, für seinen Mitmenschen, der noch schwach ist im Glauben, innig zu beten. Die Kraft des Gebetes ist enorm, und durch das gläubige Gebet erreicht der Mensch alles, und besonders auf den Geisteszustand wirkt es sich aus, d.h., der Mensch wird seinen Widerstand gegen alles Geistige aufgeben, er wird nachdenklich werden und das, was er zuvor beständig ablehnte, nun durchdenken und zu einem anderen Ergebnis kommen als zuvor. Es hat der Mensch, der für seinen Mitmenschen um geistige Erhellung betet, außergewöhnlichen Einfluß auf letzteren, und es äußert sich dies so, daß jener nun willig anhört, was ihm vermittelt wird, auch wenn er anfänglich dagegen eingestellt war, daß er es durchdenkt, und so es ihm später wieder zum Bewußtsein kommt, es gern und freudig annimmt. Und dadurch wird die Gottferne verringert. Inniges Gebet trägt größte Kraft ein und muß sonach am Mitmenschen sich auswirken, sowie dieses Gebet ihm gegolten hat. Darum sind die Gott fernen Menschen nicht hoffnungslos verloren, denn sowie sich jemand findet, der die große geistige Not derer erkennt und sie daraus befreien möchte, hat er selbst ein wirksames Mittel zur Hand.... die innige Fürbitte bei Gott, die der zuvor unbelehrbare Mensch äußerst wohltätig empfindet und er sich dieser Liebe nicht verschließen kann. Und er wird auf den rechten Weg geleitet werden und doch noch zum Erkennen kommen, wenn auch oft erst nach langer Zeit; er ist aber nicht hoffnungslos dem Einfluß des Feindes ausgeliefert, sondern die guten ringenden Wesen werden den Sieg davontragen und den Menschen aus seinem Gott-fernen Zustand erlösen helfen....
Amen
Prevajalci