Človekov najtrdovratnejši sovražnik je to, da ga ne zapusti domišljavost (prevzetnost), ker je on potem enak, kot da je brez samospoznanja.... On se vidi na napačni luči (svetlobi, spo-znanju), zaradi česar tudi ne stori ničesar, razen da jo še bolj povečuje, namesto da bi se v vsej ponižnosti preveril, da bi spoznal svoje napake in pomanjkljivosti ter da bi se boril proti njih.
Pred vsakotežnjo k izpopolnjevanju mora (najprej) priti spoznanje. Toda vsak, ki se gleda v ogledalu pravičnosti in nedotakljivosti, ta niti ne teži k navzgor, temveč si umišlja, da je že tam; on niti nima potrebe, da bi se razvijal navzgor, ker ni ozaveščen o stanju zrelosti. In on bo le redko sprejel napotilo in opozorilo glede tega, ker je prepričan v svojo pomembnost in se zato nahaja v ogromni oddaljenosti od resničnega spoznanja svojega duševnega stanja.
Tako da bo človeku, ki je prepričan v pomembnost svoje osebnosti, zelo težko mogoče razložiti nujnost izpopolnjevanja, ker bo on vedno mnenja, da je to primerno za njegove bližnje, toda nikoli za njega samega.... On ne spozna svoje lastne največje napake,zaradi česar tako težko najde pot do spoznanja.... On ima nek preveč visok občutek za sebe (previskoko mnenje o sebi), ki mu preprečuje, da bi se v molitvi ponižno prepustil Očetu na nebu, tako da je ta občutek za samega sebe največji sovražnik njegove duše.... on se ne podredi Očetu.... še manj pa služi....
To pa preprečuje razvoj njegove duše na višje, ker človek ne more doseči ničesar, kar jevzvišeno, če ne stremi k temu.... po drugi strani pa ravno ne bo stremel k nečemu, kar verjame, da (že) ima. Samo tisti, ki se ima za majhnega in slabotnega, moli za pomoč.... Toda velik in močan verjame, da le te ne potrebuje. Tako ostaja prazen in končno tudi ne beleži vzpona (napredka), ker je za vsak vzpon potrebna težnja.
Ko je v človeku tako zelo močno razvit občutek za samega sebe, potem tudi ne more pravilno dojeti oddaljenosti od Večnega Božanstva; in on ne stori ničesar, da bi to oddaljenost zmanjšal.... Temu nasprotno pa on dovoljuje, da zemeljski svet vpliva nanj tako, da oddaljenost od Boga postaja vse bolj vidna; on namreč verjame, da ima on osebno tako globoko znanje, da v premoči zavrača vse, kar mu je ponujeno za odrešenje duše, pri čemer pa vedno predpostavlja svojo nedotakljivost in svojo pomembnost.
On se ima za vzornega in ne dovoli, da bi bil kdorkoli drugi vreden. On ne sprejema učenja in odbija, če se od njega zahteva sprememba njegovega bitja. Njemu se namreč zdi, da je to nemogoče doseči, zopet pa je to zanj največja ovira na poti do pravilnega spoznanja, ker do višine lahko pride le tisti, ki verjame, da je najnižji (najmanjši, najšibkejši).... ta namreč iskreno prosi Boga za Njegovo pomoč, katera mu je z Ljubeznijo dana s strani Očeta, medtem ko tisti drugi zase misli, da ni toliko v potrebi, da bi moral prositi za Očetovo pomoč; in tako brez kakršnekoli pomoči niti ne more prispeti gor....
AMEN
PrevajalciEste é o pior inimigo do homem, essa presunção não o deixa, pois ele está então, por assim dizer, sem autoconhecimento. Ele se vê a si mesmo sob uma falsa luz e, portanto, nada mais faz do que aumentá-la, em vez de chamar-se a si mesmo a prestar contas com toda humildade, reconhecendo suas falhas e defeitos e combatendo-os. Todo esforço pela perfeição deve ser precedido de reconhecimento, mas aquele que se vê no espelho da retidão e da inviolabilidade não se esforça para cima, mas se imagina já acima; ele também não tem desejo de desenvolvimento superior, porque não está consciente do seu estado defeituoso de maturidade. E ele também raramente aceitará uma dica a este respeito, pois está consciente do seu valor e, portanto, imensamente distante do verdadeiro reconhecimento do seu estado de alma. E assim será muito difícil explicar a necessidade de lutar pela perfeição a uma pessoa que está convencida do valor da sua personalidade, pois ela sempre a achará apropriada nos seus semelhantes, mas nunca em si mesma..... Ele não reconhece a sua maior falha e, portanto, tem dificuldade em encontrar o caminho para a realização.... ele tem um certo sentido excessivo de si mesmo que o impede de humildemente se confiar ao Pai do céu, e assim esse sentido de si mesmo é o maior inimigo da sua alma.... ele não se curva perante o Pai.... e menos ainda serve.... E isso o impede do desenvolvimento superior de sua alma, pois o ser humano não pode alcançar nada elevado se não se esforçar conscientemente por isso.... e novamente não se esforçará por algo que acredita possuir. Só quem se acha pequeno e fraco é que pede ajuda.... Mas os grandes e fortes acreditam que ele não precisa disso. E assim ele vai embora de mãos vazias e, em última análise, não tem nenhuma ascensão a esperar, pois cada altura deve ser esforçada. Se o sentido do eu de uma pessoa é tão fortemente desenvolvido, então a distância da Deidade eterna não é completamente compreensível para ela e ela não faz nada para reduzir essa distância. Pelo contrário, ele permite que o mundo terreno o influencie, de modo que a distância de Deus se torne cada vez mais perceptível, pois acredita ser tão conhecedor que rejeita de modo superior tudo quanto lhe é oferecido para a salvação da sua alma, sempre a partir do ponto de vista da sua inviolabilidade e do seu valor. Ele se considera exemplar e não quer aceitar mais ninguém, não aceita nenhum ensinamento e continua a rejeitar se lhe for exigida uma transformação de sua natureza, pois isso lhe parece estar acima de tudo e, no entanto, é o maior obstáculo no caminho do verdadeiro conhecimento, pois somente aquele que acredita estar no mais profundo pode atingir a altura..... pois este último apela sinceramente a Deus pela Sua ajuda, que lhe é concedida amorosamente pelo Pai, ao passo que este último não acredita que tenha tanta necessidade da ajuda do Pai e, portanto, também não pode ascender sem qualquer ajuda....
Amém
Prevajalci