Primerjaj objavo s prevodom

Več prevodov Naključna objava:

DOMIŠLJAVOST.... SAMOSPOZNANJE....

Človekov najtrdovratnejši sovražnik je to, da ga ne zapusti domišljavost (prevzetnost), ker je on potem enak, kot da je brez samospoznanja.... On se vidi na napačni luči (svetlobi, spo-znanju), zaradi česar tudi ne stori ničesar, razen da jo še bolj povečuje, namesto da bi se v vsej ponižnosti preveril, da bi spoznal svoje napake in pomanjkljivosti ter da bi se boril proti njih.

Pred vsakotežnjo k izpopolnjevanju mora (najprej) priti spoznanje. Toda vsak, ki se gleda v ogledalu pravičnosti in nedotakljivosti, ta niti ne teži k navzgor, temveč si umišlja, da je že tam; on niti nima potrebe, da bi se razvijal navzgor, ker ni ozaveščen o stanju zrelosti. In on bo le redko sprejel napotilo in opozorilo glede tega, ker je prepričan v svojo pomembnost in se zato nahaja v ogromni oddaljenosti od resničnega spoznanja svojega duševnega stanja.

Tako da bo človeku, ki je prepričan v pomembnost svoje osebnosti, zelo težko mogoče razložiti nujnost izpopolnjevanja, ker bo on vedno mnenja, da je to primerno za njegove bližnje, toda nikoli za njega samega.... On ne spozna svoje lastne največje napake,zaradi česar tako težko najde pot do spoznanja.... On ima nek preveč visok občutek za sebe (previskoko mnenje o sebi), ki mu preprečuje, da bi se v molitvi ponižno prepustil Očetu na nebu, tako da je ta občutek za samega sebe največji sovražnik njegove duše.... on se ne podredi Očetu.... še manj pa služi....

To pa preprečuje razvoj njegove duše na višje, ker človek ne more doseči ničesar, kar jevzvišeno, če ne stremi k temu.... po drugi strani pa ravno ne bo stremel k nečemu, kar verjame, da (že) ima. Samo tisti, ki se ima za majhnega in slabotnega, moli za pomoč.... Toda velik in močan verjame, da le te ne potrebuje. Tako ostaja prazen in končno tudi ne beleži vzpona (napredka), ker je za vsak vzpon potrebna težnja.

Ko je v človeku tako zelo močno razvit občutek za samega sebe, potem tudi ne more pravilno dojeti oddaljenosti od Večnega Božanstva; in on ne stori ničesar, da bi to oddaljenost zmanjšal.... Temu nasprotno pa on dovoljuje, da zemeljski svet vpliva nanj tako, da oddaljenost od Boga postaja vse bolj vidna; on namreč verjame, da ima on osebno tako globoko znanje, da v premoči zavrača vse, kar mu je ponujeno za odrešenje duše, pri čemer pa vedno predpostavlja svojo nedotakljivost in svojo pomembnost.

On se ima za vzornega in ne dovoli, da bi bil kdorkoli drugi vreden. On ne sprejema učenja in odbija, če se od njega zahteva sprememba njegovega bitja. Njemu se namreč zdi, da je to nemogoče doseči, zopet pa je to zanj največja ovira na poti do pravilnega spoznanja, ker do višine lahko pride le tisti, ki verjame, da je najnižji (najmanjši, najšibkejši).... ta namreč iskreno prosi Boga za Njegovo pomoč, katera mu je z Ljubeznijo dana s strani Očeta, medtem ko tisti drugi zase misli, da ni toliko v potrebi, da bi moral prositi za Očetovo pomoč; in tako brez kakršnekoli pomoči niti ne more prispeti gor....

AMEN

Prevajalci
Prevod: Lorens Novosel

Eigendünkel.... Selbsterkennen....

Das ist des Menschen ärgster Feind, daß ihn der Eigendünkel nicht verläßt, denn er ist dann gleichsam ohne Selbsterkenntnis.... Er sieht sich in falschem Licht und tut sonach nichts, als diesen noch zu erhöhen, anstatt in aller Demut sich selbst zur Rechenschaft zu ziehen, seine Fehler und Mängel zu erkennen und sie zu bekämpfen. Jedem Streben nach Vollkommenheit muß das Erkennen vorangehen, doch wer sich im Spiegel der Gerechtigkeit und Unantastbarkeit sieht, der strebet nicht nach oben, sondern wähnet sich schon oben; er hat auch kein Verlangen nach Höher-Entwicklung, weil ihm sein mangelhafter Reifezustand nicht zum Bewußtsein kommt. Und er wird auch selten einen diesbez. Hinweis annehmen, da er sich seines Wertes bewußt ist und er daher ungemein entfernt ist vom wahren Erkennen seines Seelenzustandes. Und also wird es sehr schwer möglich sein, einem vom Wert seiner Persönlichkeit überzeugten Menschen die Notwendigkeit des Strebens nach Vollkommenheit klarzumachen, denn immer wird er dieses wohl bei seinen Mitmenschen angebracht finden, niemals aber bei sich selbst.... Er erkennt seinen eigenen größten Fehler nicht und findet somit schwerlich den Weg zur Erkenntnis.... er hat ein gewisses übergroßes Selbstgefühl, das ihn hindert, sich demütig bittend dem Vater im Himmel anzuvertrauen, und also ist dieses Selbstgefühl der größte Feind seiner Seele.... er beugt sich nicht vor dem Vater.... und noch viel weniger dienet er.... Und dies hindert ihn an der Höher-Entwicklung seiner Seele, denn es kann der Mensch nichts Hohes erreichen, so er nicht bewußt danach strebt.... und wiederum wird er nicht streben nach etwas, was er zu besitzen glaubt. Nur wer sich klein und schwach dünkt, bittet um Hilfe.... Doch der Große und Starke glaubt sie nicht zu benötigen. Und also geht er leer aus und hat letzten Endes keinerlei Aufstieg zu gewärtigen, denn jede Höhe muß erstrebt werden. Wenn nun das Selbstgefühl eines Menschen so stark entwickelt ist, dann ist ihm auch die Entfernung von der ewigen Gottheit nicht recht verständlich, und er tut nun seinerseits nichts, um diese Entfernung zu vermindern.... Er läßt im Gegenteil die irdische Welt noch auf sich einwirken, daß der Abstand von Gott immer merklicher zutage tritt, denn er glaubt sich selbst so im Wissen stehend, daß er alles ihm für sein Seelenheil Gebotene überlegen abweist, immer von dem Gesichtspunkt seiner Unantastbarkeit und seines Wertes ausgehend. Er betrachtet sich selbst als vorbildlich und will keinen anderen gelten lassen, er nimmt keine Lehren an und ist nach wie vor ablehnend, so von ihm eine Umgestaltung seines Wesens gefordert wird, denn dieses dünkt ihm über alles erhaben und ist doch das größte Hindernis auf dem Wege zur rechten Erkenntnis, denn es kann nur der die Höhe erlangen, der sich in tiefster Tiefe wähnt.... denn dieser bittet Gott innig um Seine Hilfe, die ihm vom Vater liebevoll gewährt wird, während jener sich nicht so bedürftig glaubt, um die Hilfe des Vaters zu erbitten, und also ohne jegliche Hilfe auch nicht nach oben gelangen kann....

Amen

Prevajalci
This is an original publication by Bertha Dudde