B.D.-Br. 1434
In svet bo odrešen vseh grehov.... Tako je Gospod nekoč spregovoril človeštvu, razglasil je odrešenika, obljubil je človeštvu odrešitev od vseh grehov. In Jezus Kristus je to obljubo izpolnil s svojim trpljenjem in smrtjo na križu. Toda kako na to odrešenje gleda svet, tj. ljudje sami?....
Gospod je storil vse, da bi izpolnil to obljubo; kaj pa mora človek storiti, da bi bil deležen Božje obljube?.... Najprej mora imeti voljo, da bo odrešen.... S priznanjem Kristusa kot Božjega Sina in Odrešenika sveta si mora torej želeti pripadati tistim, ki so bili odkupljeni z Njegovo smrtjo na križu. Pripravljen mora biti sprejeti milosti odrešenjskega dela, saj obstaja volja, okrepljena z gorečo molitvijo, ki omogoča, da je vse izvedljivo, tj. da se lahko uresniči.
Prej je bila volja zvezana z močjo nasprotnika in ni bilo možnosti, da bi se osvobodila te moči, saj je bil človek zaradi svoje krivde greha prešibak, da bi se ji uprl. Božanska ljubezen se je darovala, da bi zlomila nasprotnikovo moč, tako da je lahko človeška volja postala dovolj močna, da se je tej moči izognila. Moč volje je torej treba najprej izprositi z molitvijo.... Hkrati pa se mora človek oblikovati v ljubeče bitje, kar mu prav tako mogoče le Gospodovo delo ljubezni.... Kajti greh je mogoče izkoreniniti le z ljubeznijo. Zato mora človek, ki želi biti odrešen greha, stati v ljubezni, tj. biti tako rekoč prežet z žarkom božanske ljubezni, ki je Jezusa Kristusa spodbudila, da se je žrtvoval za človeško krivdo greha.
Človek mora potrditi veliko delo usmiljenja, priznati Kristusovo ljubezen in si želeti, da bi bil sprejet v krog tistih, za katere je Gospod umrl na križu.... mora se zavedati dela odrešenja in si želeti biti odrešen.... Milosti odrešenjskega dela torej prejema tisti, ki zaradi Jezusa kliče Božje usmiljenje, ki Jezusa kot posrednika med seboj in Bogom prosi za njegovo priprošnjo.... Če prosite Očeta v Mojem imenu, vam bo dal. Zaradi Njegovega Sina bo odpravljena vsa krivda za greh, zaradi njegovega sina je vsem ljudem zagotovljeno odpuščanje grehov. Kdor torej veruje v Jezusa Kristusa, da je Božji sin, ki je s svojo smrtjo na križu odrešil svet vseh grehov, bo po svoji veri tudi odrešen.... Kajti kdor sprejme milost, ki mu jo ponuja sam odrešenik, se pusti odrešiti po njegovi volji.... Potrjuje delo odrešitve, priznava neizmerno božansko ljubezen, priznava svojo neizmerno krivdo, priznava svojo nevrednost in nemoč, da bi se je osvobodil. V prošnji dvigne roke h Kristusu in ga prosi za usmiljenje.... In tako je osvobojen vsake krivde.
Odrešenikovo delo ljubezni do človeštva je mogoče oceniti v njegovi veličini šele takrat, ko si človek predstavlja tako nebeške radosti kot tudi neizrekljivo trpljenje v onstranstvu, torej tako odrešeno kot izgnano stanje.... ko si predstavlja, da je Jezusa le njegova neskončna ljubezen pripravila do tega, da je nase prevzel neizrekljive bolečine, da bi dušam v onstranstvu prihranil bolečino. Če pa njegova ljubezen ni priznana, tj. če se dvomi o Gospodovem odrešenjskem delu ali ga celo zanika, se oseba izključi iz kroga tistih, ki jih je Gospod odrešil s svojo smrtjo na križu.
Če mu namreč Gospod v svoji ljubezni ponudi najodličnejši dar milosti in ga ta zavrne, je sam kriv, če ga v onstranstvu doleti neizrekljivo trpljenje. Nobeno bitje ne more biti odrešeno brez Jezusa Kristusa, kajti volja je bila zvezana, tj. v satanovi oblasti, dokler Kristus sam ni sprostil te volje.... Odrešenje se je zgodilo s Kristusovo smrtjo na križu. Gospod je umrl za vse in tako lahko volja vsakega človeka postane osvobojena nasprotnikove moči, vendar je brez odrešenja nasprotnikova moč tako velika, da ji človek sam ne more nikoli ubežati....
Amen
