La Misericordia di Dio non conosce confini, l’Amore di Dio è infinito, la Sua Pazienza incommensurabile, e perciò le Sue creature non possono andare perdute in eterno, altrimenti Egli non sarebbe perfetto. Perciò è anche sbagliato parlare dell’eterna dannazione, se con ciò s’intende il concetto di tempo, che deve designare qualcosa che non finisce mai. Perché una tale dannazione eterna significherebbe allora qualcosa di totalmente perduto per Dio, quindi qualcosa di essenziale ceduto totalmente al Suo avversario, che originariamente era proceduto da Dio ed è stato svincolato a Lui dal Suo avversario. Ma allora questo avversario sarebbe più grande di Dio, sarebbe in certo qual modo il vincitore e superiore a Dio in potere e forza, che però non può mai essere e non sarà mai, perché nessun essere giunge alla Sua Perfezione, alla Sua Forza, Potere e Sapienza. Quello che è proceduto da Lui, rimane eternamente in Suo Possesso, separato da Lui soltanto temporaneamente, cioè che si trova a grande distanza, perché esso stesso lo vuole così. Ma anche questa distanza non è uno stato duraturo, perché l’essere, per essere beato, deve essere toccato dall’Irradiazione di Forza di Dio e, se esso stesso non ne ha la volontà, viene afferrato dall’Amore e dalla Misericordia di Dio, che vuole preparargli lo stato di beatitudine. Una eterna dannazione sarebbe perciò anche l’opposto dell’Amore e della Misericordia di Dio, oppure questo sarebbe limitato, per cui la Perfezione di Dio subirebbe una diminuzione. Un Essere sublimemente perfetto non ha delle debolezze umane, un’eterna ira però sarebbe una bassa caratteristica umana, come anche ogni stato di punizione della durata eterna non potrebbe essere chiamato un Principio divino, perché il Divino è contrassegnato mediante l’Amore. Ma l’Amore salva ed aiuta, perdona e rende felice e non respingerà mai qualcosa da Sé in eterno. All’avversario di Dio invece manca il Principio divino, l’Amore, e la sua meta sarà sempre di tirare in eterno giù da sé l’essenziale. Ed è lui che confonde agli uomini il concetto di Eternità, che cerca di rappresentare Dio come crudele e duro, per soffocare in lui l’amore, è lui che esso stesso non conosce Compassione e che perciò cerca di rendere infelici le anime senza pensarci, che vorrebbe togliere loro ogni possibilità d’Aiuto, per rovinarle in eterno. E trova dei seguaci volontari della sua dottrina dell’eterna dannazione, nessuno dei quali riconosce Dio nel Suo infinito Amore, altrimenti non potrebbero dare credo a questa dottrina. Ma agli uomini verrà sempre trasmessa la Verità e l’errore illuminato in modo stridente, affinché Dio venga riconosciuto come un Essere perfetto ed amato, affinché gli uomini Lo seguano e disprezzino il Suo avversario.
Amen
TraduttoreBožje usmiljenje ne pozna meja, Božja Ljubezen je neskončna, Njegova potrpežljivost neizmerna, in iz tega razloga Njegove žive stvaritve-bitja ne morejo biti izgubljene za večno, sicer On ne bi bil popoln. Iz tega razloga je napačno govoriti o večnem prekletstvu, če pod tem razumemo pojem časa, ki ima namen opisati nekaj, kar je brez konca. Ker bi ena takšna vrsta večnega prekletstva potem predstavljala nekaj, kar je za Boga popolnoma izgubljeno.... torej Njegovemu nasprotniku (Satanu) dokončno prepuščeno duhovno bitje (v smislu: Bog bi se odpovedal Svoje žive stvaritve v korist....), katero je izvirno izšlo od Boga in Mu ga je Njegov nasprotnik odvzel....
Toda v tem primeru bi bil ta nasprotnik večji kot Bog, do neke mere bi bil on zmagovalec in močnejši od Božje oblasti in moči, kar pa nikoli ni in ne bo mogoče, ker nobeno bitje ni sposobno preseči Njegove popolnosti, moči in oblasti ter modrosti. Kar izvira iz Njega, ostaja večno v Njegovi lasti, le začasno ločeno od Njega, kar pomeni, ono (bitje) je sebe oddaljilo od Njega do največje mere, ker je samo tako hotelo. Vendar pa tudi ta oddaljenost ni trajno stanje, saj mora biti bitje, da bi bilo srečno, pod vplivom sevanja Božje moči in.... ker on sam za to nima volje, da bi bil pod vplivom Božje Ljubezni in usmiljenja, ki mu želita pripraviti stanje blaženosti.
Večno prekletstvo bi zatorej bilo v nasprotju z Božjo Ljubeznijo in usmiljenjem, ali pa bi ti bili omejeni, zaradi česar bi Božja popolnost utrpela izgubo. Eno najbolj popolno Bitje nima človeških šibkosti, toda večna jeza bi bila ena manjvredna človeška lastnost, ravno tako kot se vsako stanje kazni, ki traja večno, ne bi moglo imenovati Božansko načelo, saj je za Božanskost značilna Ljubezen.... Ljubezen pa vendar rešuje in pomaga, ona odpušča in osrečuje in ne bo nikoli odrinila od Sebe nekaj za vedno.
Nasprotno temu pa Božjemu nasprotniku manjka Božanski princip, Ljubezen, in njegov cilj bo, da duhovna bitja za večno povleče navzdol k sebi. In on je ta, ki ljudem povzroča zmedo v konceptu večnosti, ki poskuša prikazati Boga kot neusmiljenega in grobega, da bi zadušil Ljubezen ljudi do Njega.... on (Satan) je ta, ki sam ne pozna usmiljenja in zato si brez obotavljanja prizadeva duše narediti nesrečne, kateri jim želi odvzeti vsako možnost pomoči, da bi jih pogubil za večno. In on najde voljne privržence svoje doktrine o večnem prekletstvu.... ki ne prepoznajo Boga v Njegovi neskončni Ljubezni, sicer oni ne bi mogli verovati temu nauku. Vendar pa bo Resnica vedno posredovana ljudem, in zmota bo opazno razkrita, tako, da bo Bog prepoznan in ljubljen kot najbolj popolno Bitje, tako, da se Mu bodo ljudje pridružili in se zgražali nad Njegovim nasprotnikom.... AMEN
Traduttore