Con l’ultima incorporazione come uomo l’anima conclude il suo percorso di sviluppo sulla Terra ed entra in una nuova fase dello sviluppo, che ora procede soltanto in modo spirituale, e cioè di nuovo secondo la volontà dell’anima. Quindi nell’aldilà è determinante la volontà dell’anima proprio come sulla Terra, in quale rapporto sta verso l’amore, perché anche nel Regno spirituale l’amore è l’unica via al progresso. L’amore però può nuovamente soltanto essere esercitato su altre anime. Anche nell’aldilà delle anime bisognose d’aiuto devono incrociare la via di un’anima, alle quali lei può rivolgere la sua prontezza d’aiuto, altrimenti non potrebbe mai più maturare spiritualmente. La situazione di miseria delle anime nell’aldilà però consiste nel fatto che queste camminano nella totale ignoranza, nell’oscurità del loro spirito e rispetto alla loro non conoscenza è anche il loro ambiente, sconfortante, misero e che le tormenta molto e che ora si sentono infelici ed abbandonate. Ed ora gli esseri possono assisterle aiutando ad aumentare il loro grado di maturità e per diminuire la loro miseria, dando loro conoscenza del loro stato e della possibilità di un miglioramento della loro situazione. La miseria delle altre anime deve entrare nel cuore dell’anima, deve cercare di stimolarle al pensare, deve cercare di influenzare la volontà di costoro, affinché si sottopongano ad un compito e le deve mettere al corrente che soltanto la mancanza d’amore le fa soffrire e che possono giungere ad una vita più libera nell’aldilà attraverso l’attività nell’amore e che questa è anche l’unica via per raggiungere il grado di maturità non raggiunto sulla Terra. Se ora l’anima è volenterosa, allora lei stessa sente una felicità in ogni pur minima attività d’amore. Non aiuta le anime che soffrono come lei soltanto perché così migliora il suo proprio stato, ma lo fa soltanto dalla spinta interiore di aiutarle, e nello stesso rapporto lei stessa viene introdotta in un sapere più profondo, che ora impara anche a riconoscere attraverso il suo agire nell’amore. Ed ora sale costantemente verso l’Alto, perché sente una grande felicità in ogni attività d’amore, ed il suo stato da ciò diventa sempre più chiaro e più libero, si sviluppa verso l’Alto, perché la propria volontà si è decisa per l’attività d’amore e questa è l’unica via di giungere anche nell’aldilà ancora alla maturità.
Amen
TraduttoreZ zadnjim utelešenjem kot človek duša zaključi svoj razvojni tok na Zemlji in stopi v novo fazo razvoja, ki zdaj poteka le še duhovno, in sicer ponovno v skladu z voljo duše. Torej je tudi v onostranstvu, tako kot na Zemlji, odločilna volja duše, v kakšnem razmerju stoji do ljubezni, saj je ljubezen tudi v duhovnem svetu edina pot napredka. Ljubezen pa se lahko znova uresničuje le drugim dušam.... Tudi v onostranstvu morajo duši prekrižati pot duše, ki potrebujejo pomoč, katerim lahko izkaže svojo pripravljenost pomagati, sicer nikakor ne bi mogla duhovno dozorevati. Stiska duš v onostranstvu pa je v tem, da tavajo v popolnem neznanju, v temi duha, in je zato tudi njihovo okolje skladno z njihovim neznanjem, brezupno, revno in zanje zelo mučno, tako da se počutijo nesrečne in zapuščene.
In zdaj jim lahko pomagajo bitja, katerih stopnja zrelosti je višja, ter jim omilijo njihovo stisko, tako da jim posredujejo spoznanje o njihovem stanju in o možnosti izboljšanja njihovega položaja. Duši mora stiska drugih duš priti do srca; prizadevati si mora, da jih spodbudi k razmišljanju; mora poskušati vplivati na njihovo voljo, da bi sprejele določeno nalogo, ter jih poučiti, da jih trpljenje zadeva le zaradi pomanjkanja ljubezni in da lahko le z dejanji ljubezni pridejo do svobodnejšega življenja v onostranstvu - in da je to tudi edina pot, da v onostranstvu dosežejo stopnjo zrelosti, ki je na Zemlji niso dosegle. Če je duša voljna, potem tudi sama občuti blaženost v vsakem, še tako majhnem dejanju ljubezni. Dušam, ki trpijo skupaj z drugimi, ne pomaga zato, da bi s tem izboljšala svoje stanje, temveč to počne iz notranjega nagiba, iz čiste želje pomagati - in v istem razmerju je sama uvedena v globlje spoznanje, ki ga nato prepoznava skozi svoje delovanje iz ljubezni.
Tako se nenehno vzpenja, saj v vsakem dejanju ljubezni občuti veliko srečo, njen položaj pa postaja vse svetlejši in svobodnejši; razvija se navzgor, ker se je njena lastna volja odločila za dejanjanja v ljubezni - in to je tudi v onostranstvu edina pot do zrelosti. Amen.
Traduttore