La via di sofferenza d’un anima non liberata non è descrivibile agli uomini e malgrado ciò devono sapere che è uno stato d’inimmaginabile sconforto, che devono sopportare, e questo sapere deve spronare l’uomo, di assistere aiutando queste anime, e per questo va a loro sempre di nuovo l’ammonimento, di non dimenticare queste anime. Loro ringraziano mille volte quegli uomini, che portano aiuto al loro tormento mediante la preghiera. Le anime nell’aldilà, che nel loro decesso lasciano degli uomini sulla Terra, con i quali erano legati dall’amore, sono in vantaggio nei confronti di coloro che non hanno conquistato nessun amore sulla Terra. Ai primi seguono amorevoli pensieri e pii desideri, oppure tramite intima preghiera a tali anime arriva loro della forza e la loro posizione può da ciò migliorare notevolmente. Ogni pensiero amorevole viene sentito benevolo dalle anime e risveglia di nuovo l’amore, che ora si manifesta contemporaneamente per anime sofferenti, che hanno vissuto sulla Terra senza amore. Loro vengono presto dimenticati, oppure si pensa a loro soltanto senza amore e questo agisce in modo terribile sul loro stato nell’aldilà. Ogni buon pensiero degli uomini sulla Terra lenisce i tormenti alle anime nell’aldilà, ogni pensiero cattivo li accresce, e le anime stesse non se ne possono difendere, oppure non possono obbligare gli uomini all’amore. Ora l’amore e l’assenza d’amore agiscono sensibilmente, e fanno sentire all’anima che lotta verso l’Alto alleggerimento oppure la aggrava. Delle anime che devono fare totalmente a meno dell’amore degli uomini terreni, dipendono da sé stesse da sole nel più oscuro ambiente e la loro miseria è indicibilmente grande. Queste anime devono essere particolarmente ricordate nella preghiera sulla Terra, affinché anche queste percepiscano la benedizione dell’intercessione in modo che sentano su di sé la Forza dell’amore, e per questo avvenga in loro un cambiamento. Perché appena un amorevole pensiero sfiora queste anime solitarie, loro se ne accorgono e si rivolgono al punto d’uscita di quel pensiero, si avvicinano all’uomo che ha pensato a loro con misericordia ed osservano lui ed il suo essere, il suo agire ed il percorso dei suoi pensieri. Non staranno nemmeno addosso ad un uomo che fa loro del bene, benché loro stesse sono capaci di pochi buoni moti d’animo. Ma loro indagano sulla causa per il fatto che il loro stato di sofferenza diminuisce nella vicinanza di quegli uomini e sentono un percepibile alleggerimento attraverso la preghiera per le anime che lottano nell’oscurità. Ed imparano a riconoscere, che l’amore è l’unico mezzo per il miglioramento della loro situazione. E quando l’anima ha conquistata questa conoscenza, allora diventa malleabile e volonterosa di aiutare anche altre anime, ed è sfuggita alla miseria più amara. Gli uomini sulla Terra possono salvare infinitamente tante anime dalla loro miseria, quando cercano d’immaginarsi l’impotenza di queste anime. Perché appena sentono in sé una scintilla d’amore, la grande sofferenza deve toccare il loro cuore e stimolare la loro volontà, di aiutare queste anime. Gli uomini devono includere queste povere anime nelle loro preghiere, a cui manca la forza di aiutare sé stesse, devono invocare Dio per Grazia e Misericordia per queste anime, devono rivolgere loro il loro amore e non ricordare mai un defunto nell’assenza d’amore, per non accrescere i tormenti di questo. Perché allora l’anima è nel massimo pericolo che s’indurisca totalmente ed ogni buon moto in lei muoia. Ma le anime devono essere salvate ed a questo gli uomini sulla Terra possono contribuire in modo inimmaginabilmente grande.
Amen
TraduttoreLjudem je nemogoče opisati stezo trpljenja neke ne(od)rešene duše. Vendar pa bi oni morali vedeti, da mora ona pretrpeti neko nezamisljivo brezupno stanje, ker ima to znanje namen, da spodbudi ljudi na to, da pomagajo in podprejo take duše, zaradi česar so nenehno opominjani, da ne pozabijo teh duš. One se bodo tisočkratno zahvalile tem ljudem, ki olajšajo njihovo agonijo tako, da molijo za njih.
Duše v onostranstvu, ki izza sebe pustijo ljudi na Zemlji, s katerimi so bili povezani, imajo prednost v primerjavi s tistimi, ki na Zemlji niso prišle do Ljubezni. Z Ljubeznijo izpolnjene misli in (pri)srčne (pobožne) želje sledijo prejšnjim oz. takšne duše preko (pri)srčne molitve prejemajo moč, kar lahko naknadno izboljša njihovo situacijo. Vsako z Ljubeznijo izpolnjeno misel duša doživlja pomirjujoče in ponovno prebuja Ljubezen, katera se bo potem manifestirala na enako trpeče duše.
Torej duše, ki so na Zemlji živele brez Ljubezni, morajo stradati in nepopisno trpeti. One so hitro pozabljene, ali pa se na njih misli z neljubeznivostjo, kar ima strašne posledice za njihovo stanje v onostranstvu. Vsaka ljubezniva misel ljudi na Zemlji za duše v onostranstvu olajša njihova trpljenja, vsaka slaba misel pa jih povečuje, pri čemer se duše niso sposobne braniti same oz. vsiliti ljudem, da jih ljubijo. Sedaj pa duša opazno prejema vpliv, ali Ljubezni ali neusmiljenja, kar ji olajša ali pa preprečuje njen napor proti vzponu.
Duše, katerim popolnoma primanjkuje Ljubezni od ljudi na Zemlji, morajo biti povsem odvisne od njih samih v popolnoma mračnih okolicah in trpeti nepopisno trpljenje. Za te duše bi se moralo posebno zavzemati v molitvi na Zemlji, da tako one (ob)čutijo blagoslov zavzemanja in da tako znotraj njih samih občutijo moč Ljubezni, pri čemer se odvija neka notranja sprememba. Čim namreč tako osamljene duše rahlo dotakne z Ljubeznijo izpolnjena misel, jo one opazijo in se usmerijo k izvoru te misli. One potem prihajajo blizu k osebi, ki je z usmiljenjem mislila na njih, pri čemer jo opazujejo: njene značilnosti, njena delovanja in sled njenih misli.
One ravno tako ne bodo nikoli grdo ravnale z osebo (jo vznemirjale), ki je dobra do njih, čeprav so oni sami le redko sposobni za dobre občutke. Vendar pa oni premišljajo o razlogu, da se njihovo stanje trpljenja zmanjšuje, ko so blizu teh ljudi, pri čemer obenem tudi (ob)čutijo opazno ublažitev (trpljenja) preko molitve v imenu trpečih duš v temi. Oni se ravno tako naučijo, da je Ljubezen edino sredstvo za izboljšanje njihove situacije. In ko enkrat duša pride do tega spoznanja (ko to dojame), bo ona tudi postala nežna in bo pomagala drugim dušam, ki se bodo na ta način izognile najhujšemu trpljenju.
Ljudje na Zemlji bi lahko (od)rešili neskončno veliko duš iz njihove težave, če bi si poizkušali zamisliti šibkost teh duš. Ker če čutijo iskro Ljubezni znotraj njih samih, bi jih moralo to veliko trpljenje ganiti in prebuditi njihovo voljo, da tem dušam pomagajo. Ljudje bi morali v njihove molitve vključiti te uboge duše, katerim primanjkuje moči, da bi si tako lahko same pomagale. Oni bi za te duše morali (po)klicati Boga za milost in usmiljenje; oni bi jim morali dati njihovo Ljubezen in nikoli brezčutno misliti o umrli osebi, da tako ne povečajo njihove bolečine, ker bo potem duša v veliki nevarnosti, da postane popolnoma otrdela in da umre vsakršna težnja v njej.... Vendar pa bi bile duše lahko (od)rešene, pri čemer bi ljudje na Zemlji lahko izjemno veliko pripomogli k temu, da bi se to doseglo.
AMEN
Traduttore