Nella purezza del cuore l’uomo può percepire la Presenza del Signore, perché è la prima condizione per la specializzazione e quindi l’entrata in vigore dello spirito d’amore divino. L’uomo non può ancora afferrare la differenza nel fatto, se un essere cammina con o senza il Signore in sé. Perché questa prima cosa gli è ancora un concetto sconosciuto, finché non lo sperimenta su sé stesso. Ma l’unificazione con lo Spirito di Dio con la divina scintilla spirituale nell’uomo è così oltremodo inebriante e perciò anche indescrivibile, che vi aspirerebbe ognuno per sperimentare questa felicità. Ma questa non è raggiungibile per l’uomo diversamente che attraverso la profonda fede ed un cammino di vita compiacente a Dio, che consiste nell’attività d’amore più estrema nei confronti del suo prossimo e con ciò è radicato nell’amore per Dio. Chi però è di cuore puro, vive in certo qual modo secondo la Volontà divina e con ciò attira a sé la Divinità Stessa. Ma è anche necessaria la purezza del cuore per poter accogliere in sé Dio come l’Essere più puro, più maestoso, il cammino di vita dev’essere limpido e senza ombra di colui il quale il divino Salvatore degna della Sua Presenza. L’amore deve adornare il cuore per il più magnifico Soggiorno del Signore. Ed il Suo Amore che abbraccia tutto irradierà su tutto ed ora potrà avvenire l’unificazione. Se ora la miseria si avvicina all’uomo e minaccia di vacillare, allora è sempre di nuovo posta una barriera che vieta al divino Salvatore l’entrata nel cuore, perché la fede è debole, e soltanto una fede forte, salda come una roccia, apre la porta del cuore. Con la fede debole l’inafferrabile felicità non potrebbe essere sopportata, renderebbe l’uomo totalmente inadeguato per l’esaudimento dei doveri terreni, invece nella forte fede renderebbe l’uomo capace per lo straordinario agire terreno, e così potrai afferrare, che la tua debolezza di fede è ancora un ostacolo e che devi lottare nella preghiera, affinché tu possa dominare dapprima i dubbi, per poter gustare la grande felicità ancora sulla Terra. Un cuore purificato da tutte le scorie bandirà anche pure tutti i dubbi e quindi attenderà pienamente credente il Signore ed attraverso questa profonda fede potrà procurare coscientemente l’unificazione nel più breve tempo, ma al dubbioso la più alta felicità sulla Terra sarà ancora preservata, finché non ha lottato per arrivare alla fede più forte.
Amen
TraduttoreČlovek, ki je čistega srca, vedno uspeva (ob)čutiti prisotnost Gospodarja (Jezusa Kristusa), ker je le to prvi pogoj za izpopolnjevanje in da tako začne delovati Božanski Duh Ljubezni. Človek (v sebi) še ne more dojeti razlike glede tega, ali bitje živi z ali brez Gospodarja v njem; to prvo mu je namreč še vedno tuj pojem, vse dokler on tega ne doživi na samemu sebi. Vendar pa je zedinjenje (združenje) Božanskega Duha (Boga Osebno, Jezusa Kristusa) z Božansko duhovno iskro v človeku nadvse opojno in zato tudi tako nepopisno (lepo), da bi vsak stremel k temu, da doživi to srečo. Toda človek tega ne more doseči drugače, kot preko globoke vere in Bogu-prijetnega načina življenja, katero pa je sestavljeno iz izjemne Ljubezen-ske dejavnosti do bližnjega, s čimer je vkoreninjen v Ljubezni do Boga.
Kdor je čistega srca, ta na nek določen način živi po Božji volji in tako privlači k sebi Samo Božanstvo. Torej čistoča srca je potrebna, da bi se Boga, To najbolj čisto, najbolj vzvišeno Bitje lahko sprejelo v sebe.... čisto in skromno v duhu (nebogljeno) mora biti življenje tistega, ki postane dostojen Odrešenikove prisotnosti.... Ljubezen mora krasiti srce za najbolj veličastno prebivanje (prisotnost) Gospodarja.... In njegova vseobsegajoča Ljubezen bo sijala močnejše od vsega, in tedaj bo lahko prišlo do zedinjenja (združenja)....
Toda ko se človeku približa težava in ko je v nevarnosti, da se omaja (v veri), pa je s tem, ker je vera šibka, vedno znova postavljena ovira, katera Božanskemu Odrešeniku preprečuje vstop v srce.... In samo močna, kakor stena trdna vera odpira vrata srca. S šibko vero ne bi bilo mogoče zdržati te nedojemljive sreče; to bi človeka povsem onesposobilo za izpolnjevanje zemeljskih nalog, čeprav pa po drugi strani ona človeka usposobi za izjemno zemeljsko delovanje; tako da ti bo razumljivo, da je tvoja šibka vera še vedno ovira in da se moraš v molitvi boriti, da bi najprej zagospodarila nad dvomi, da bi že na Zemlji lahko uživala v tej veliki sreči.
Srce, ki je očiščeno vseh nečistoč, bo obenem tudi pregnalo vse dvome in na ta način s polno vero pričakovalo Gospodarja. Preko te globoke vere bo lahko v najkrajšem času spodbudilo zedinjenje. Vendar pa bo tisti, ki dvomi, prikrajšan za najbolj vzvišeno srečo na Zemlji, vse dokler se ni prebil do najmočnejše (najtrdnejše) vere....
AMEN
Traduttore