• Back

Other translations:

RAZVOJ DUŠE.... PRVOBITNI DUH....

Duhovna supstanca sazrijeva tijekom svakog razvojnog perioda, i jedan period može u stvari biti dovoljan za duhovnu supstancu da bi napredovala kroz tvorevine do tocke da je ona u stanju sebe utjeloviti kao ljudsko bice i uspješno proci njezin posljednji test volje.... Ali nekoliko takvih perioda mogu biti potrebni za ovo produhovljavanje ukrucene duševne-supstance ako je otpor toliko snažan da je njezin viši razvoj toliko spor i postojanje kao ljudsko bice nosi jedan dodatan rizik da ce se duša ponovno spustiti u bezdan. Jer slobodna volja, koja je testirana tijekom etape kao ljudsko bice, je odlucujuca.

Ali prethodno tome, slobodna volja je ogranicena.... Premda ukrucena duhovna supstanca više nije predmetom volje Božjeg neprijatelja zbog ovog procesa razvoja kroz tvorevine Zemlje.... pojedinacne supstance su unatoc tome nesposobne koristiti slobodnu volju, namjesto toga one su kontrolirane od strane Božje volje, to jest, njihov proces razvoja se odvoja u stanju prisile, one su predmetom volje Boga, Koji dodjeljuje zadatak svim duhovnim supstancama unutar djela stvaranja. Time što ostvaruju ovaj zadatak pod zakonom prisile one postepeno napreduju, to jest, njihov se otpor umanjuje; one vrše pomocne funkcije i sposobne su polagano doseci stanje kada im njihova slobodna volja može biti vracena. I ovaj proces razvoja potrebuje neprestane promjene izvanjskog oblika.... to je polagani uspon, to je jedno integriranje sa zakonima prirode i prema tome podredenost Božjoj volji, pa iako zahvaljujuci izvjesnoj kolicini prisile koja, medutim, jedino pomaže osloboditi bice i jednog dana je naumljena osigurati mu slobodu razmišljanja, htjenja i djelovanja uz ponovno korištenje njegove vlastite volje.

I ovaj proces kroz djela stvaranja se ne može izbjeci ako ce se duhovno bice vratiti opet k Bogu, od Kojeg je jednom sebe udaljilo u takvoj beskonacnoj mjeri kao rezultat njegova otpadništva da ono nikada ne bi bilo sposobno prevladati ovu razdaljinu svojom vlastitom snagom, i isto tako nikada ne bi bilo oslobodeno od strane Božjeg protivnika da se povrati da Bog nije otklonio duhovnu supstancu od njega u samu ovu svrhu njezinog prognavanja u materiju, u tvorevine na ovoj Zemlji. Božji protivnik ima vlast nad palim duhovima buduci su ga oni dobrovoljno slijedili u bezdan.... Ali Bog ima isto pravo buduci su bica proizašla iz Njegove snage. Otud je Bog opravdan u tome što ih otklanja od protivnikove kontrole, ali zauzvrat je potonjem bilo dano pravo da vrši utjecaj na dušu opet kada živi na Zemlji u stadiju kao ljudsko bice. I sa ovim ciljem duhovna supstanca je morala opet steci stupanj zrelosti kada je u stanju koristiti njezinu volju kako bi slobodno odlucila kojeg ce gospodara odabrati.

Ali Bog ne može trenutacno postaviti duhovnu supstancu u ovo stanje, ona mora preci procesom uspona u istim progresivnim stadijima kako se bila spustila, ona mora odustati od svog otpora polako, kako on ne može biti nasilno slomljen. I ovo zahtjeva nebrojene promjene oblika, kroz svijet stijena, biljaka i životinja do ljudskog bica.... Svaka promjena izvanjskog oblika takoder umanjuje njezin otpor, jer bice je bilo od službe u stanju prisile cime zadobija rastuce lakše oblike.... Ali grijeh otpadništva od Boga je tako ogroman da je udaljenost od Njega takoder ogromna, što znaci da su nebrojene promjene oblika potrebne da bi se ova udaljenost umanjila kako bi se ponovno došlo blizu k Bogu, kada je jedino potrebna posljednja odluka volja za posljednju formu da otpadne.... za bice da se povrati k Ocu opet od Kojeg je jednom bilo poteklo....

I ovaj cijeli proces razvoja unutar tvorevina nove Zemlje je neprestana borba.... Duhovna supstanca pokušava rasprsnuti izvanjski oblik buduci ga ona doživljava kao ogranicenje, ali svaki puta takoder doživljava raspuknuce forme kao olakšanje bez obzira na njezin stupanj zrelosti.... I to je zašto borba, koju ste vi ljudi u stanju promatrati u životinjskom kraljevstvu, jedino izgleda okrutna u vašim ocima, dok opet i iznova svaka životinja doživljava promjenu njezina izvanjskog oblika kao olakšanje. Iz ovog razloga Bog dozvoljava ili cak želi da slabiji podlegne jacemu, snažniji da dokonca život slabijega i, tako reci, je na taj nacin cak sposoban služiti duhovnoj supstanci da nastavi njezin razvoj. Prema tome, sve dok je bice podložno zakonu prisile sve je odluceno od strane Boga, njezin kraj takoder kao i njezina nova formacija.... Medutim, cim je bice doseglo stadij ljudskog bica i primilo je opet njegovu slobodnu volju, Bog povlaci Svoju volju.... I onda su ljudskom bicu dani zakoni koje on mora poštovati ako ce njegov zemaljski život biti uspješan.... U jednu ruku on je ogranicen/vezan uz zakone prirode, a u drugu ruku je on obaviješten o Božjoj volji, kojoj se mora podrediti ako ce njegov razvoj napredovati i doseci završetak, jer cilj je postati slobodan od svakog izvanjskog oblika i uci u kraljevstvo Božje kao slobodan duh.... vratiti se u Ocevu kucu, Bogu, odakle je bice jednom poteklo.

AMEN

Translator

RAZVOJ DUŠE .... PRVOBITNI-IZVIRNI DUH ....

Duhovna snov dozoreva tekom vsakega obdobja razvoja, in eno časovno obdobje lahko dejansko zadostuje za duhovno snov, da bi napredovala skozi stvaritve do te mere, da ima možnost sebe utelesiti kot človek in uspešno opraviti svoj zadnji izpit volje.... Vendar je lahko potrebnih tudi nekoliko takšnih obdobij (Odrešitve) za poduhovljenje otrdele snovi duše, če je odpornost teh tako močna, da njihov razvoj navzgor napreduje le počasi, in tudi obstoj kot človek pomeni nevarnost, da bo duhovno ponovno padlo v brezno. Kajti svobodna volja katera se preizkuša v fazi kot človek, je odločilnega pomena.

Vendar pa je pred tem ta svobodna volja omejena.... Čeprav trda duhovna snov sicer ni več pod vplivom volje Božjega nasprotnika zaradi tega procesa razvoja skozi stvaritve Zemlje.... posamezne snovi kljub temu niso sposobne uporabljati svobodne volje, temveč so pod nadzorom Božje volje. To pomeni, da njihov proces razvoja poteka v stanju prisile, one so predmet volje Boga, Kateri dodeljuje nalogo vsem duhovnim snovem znotraj del stvarstva. Skozi uresničevanje te naloge v skladu z zakonom prisile one postopoma napredujejo, to pomeni, da se njihov odpor zmanjšuje; one opravljajo funkcije služenja in lahko počasi dosežejo stanje, ko jim je svobodna volja lahko ponovno vrnjena.

In ta proces razvoja zahteva stalno spremembo zunanje oblike.... to je počasen vzpon, to je integriranje v zakone narave, in zatorej podrejanje Božji volji, čeprav pod določeno prisilo, ki pa lahko le pomaga osvoboditi bitje in mu je nekega dne namenjena zagotoviti svobodo razmišljanja, hotenja in delovanja, s ponovno uporabo njegove lastne volje. In temu procesu skozi dela stvarstva se ni mogoče izogniti, če se duhovno bitje hoče zopet vrniti k Bogu, od Katerega se je nekoč oddaljilo neskončno daleč skozi svoje odpadništvo od Njega, da s svojo močjo nikoli ne bi bilo sposobno premagati te oddaljenosti, in za vrnitev tudi nikoli ne bi bilo osvobojeno od Božjega nasprotnika, če Bog ne bi iztrgal duhovne snovi vstran od njega, ravno z namenom njenega izgnanstva v materijo, v stvaritve na tej Zemlji.

Božji nasprotnik ima pravico nad padlimi duhovi, ker so mu oni prostovoljno sledili v brezno.... Vendar pa ima tudi Bog enako pravico, ker so bitja izšla iz Njegove moči. Zato je Bog upravičen v tem, da jih iztrga iz nasprotnikovega nadzora (oblasti), vendar pa je slednji zato dobil pravico, da lahko ponovno vpliva na dušo, ko ta živi na Zemlji v fazi človeka. In v ta namen je duhovna snov ponovno morala pridobiti določeno stopnjo zrelosti, kjer je sposobna uporabljati svojo voljo, da se svobodno odloči, katerega gospodarja bo izbrala. 

Vendar pa Bog ne more nenadoma prestaviti duhovne snovi v to stanje. Ona mora iti skozi proces vzpona po korakih, prav tako kot se je spuščala v brezno, ona mora odstopiti od svojega odpora počasi, ker on ne more biti nasilno zlomljen. In to zahteva številne spremembe oblike skozi svet mineralov, rastlin in živali do človeka.... Z vsako spremembo zunanje oblike se prav tako zmanjšuje njen odpor, ker bitje mora služiti v stanju prisile, s čimer pridobiva vse lažje oblike....

Vendar pa je greh odpadništva od Boga tako neizmerno velik, da je oddaljenost od Njega prav tako neizmerno velika. To pomeni, da so potrebne neštete spremembe oblik, da bi se ta razdalja zmanjšala, da bi se ponovno prišlo v Božjo bližino, ko je potrebna le še končna odločitev svobodne volje, da odpade od duhovnega bitja tudi zadnja oblika.... da se bitje ponovno vrne k Očetu, iz Katerega je nekoč izšlo....

In ta celotni proces razvoja v stvaritvah Zemlje je en nenehni boj.... Duhovna snov poskuša razpočiti zunanjo obliko, ker jo ona doživlja kot omejitev, vendar pa prav tako doživlja vsakokratno razpokanje (razstrelitev) oblike kot dobrodejno, ne glede na svojo stopnjo zrelosti....

In zaradi tega tudi boj, katerega vi ljudje lahko opazujete v živalskem kraljestvu, izgleda le okruten v vaših očeh, medtem, ko vsaka žival spremembo svoje zunanje oblike vedno znova doživlja kot olajšanje. Iz tega razloga Bog dovoljuje ali celo želi, da šibkejši podleže močnejšemu, da močnejši lahko konča življenje šibkejšega, in tako rekoč je na ta način celo sposoben služiti duhovni substanci, da nadaljuje svoj razvoj. Vse dokler je torej bitje podložno zakonu prisile, je vse določeno s strani volje Boga, tudi njegov konec in njegova nova oblika....

Vendar kakor hitro je bitje doseglo stopnjo človeka in je ponovno prejelo svojo svobodno voljo, Bog umakne Svojo voljo.... In potem so človeku dani zakoni, po katerih se mora on ravnati, če hoče da bo njegovo življenje na Zemlji uspešno.... Po eni strani je on vezan na zakone narave (z njimi omejen), po drugi strani pa je obveščen o Božji volji, kateri se mora podrediti, da bo njegov razvoj napredoval in dosegel konec, saj je cilj postati svoboden od vsake zunanje oblike in kot svobodni duh vstopiti v kraljestvo Svetlobe.... vrniti se v Očetovo Hišo, k Bogu od Katerega je bitje nekoč izšlo. AMEN

Translator