Comparar anuncio con traducción

Otras traducciones:

Causas de la aparición de la creación

Lo que pasó en el reino de los espíritus fue la causa de la aparición de la creación del universo eterno con todas sus formas de creaciones espirituales y materiales. Antes de la aparición de la creación existía solamente el reino espiritual, fue un mundo con felicidad sin fin en el que los seres espirituales vivían una existencia increíble y con la capacidad de crear fuerza y luz según su destino. Y esa “tarea” se dio en la creación espiritual, en la realización de pensamientos e ideas que recibieron de Dios mismo y que realizaban eternamente felices, porque tenían la fuerza y la voluntad libre. Y no hubiera hecho falta cambiar ese estado de felicidad para los seres espirituales, no tenían ni limitación de su fuerza ni temer la reducción de la luz mientras tuvieran sin cambio el amor hacia su Dios y creador por dentro y se quedaban iluminados con la divina luz de amor por Él.... Pero llegó el momento de otro estado cuando se abrió una nueva vista a los seres por el portador de la luz Lucifer.... el primer ser creado.... el Dios eterno no visto se podía poner en duda.... Y él mismo se puso en el lugar del que salieron todos los seres espirituales y pidió el aprecio como Dios y creador.... Y a partir de ahora se dividieron los seres espirituales, porque el amor se dirigia a Aquel que les había creado.... pero la presencia de Lucifer les lío y se la presentó más creíble, porque Lucifer aparecía iluminado con mucho brillo y un ser encima de él no se veía.... Pero quedaba en ellos una luz de sabiduría y desafiaban igualmente la presencia de Lucifer. Pero empezaban a cambiarse momentos llenos de luz con aflicción silenciosa y más se hundía el ser en ello, más duraban las fases del pensamiento oscurecido o al igual: Se aclaraban los pensamientos y el ser reconocía claramente su origen iluminado. Y a aquellos Lucifer ya no podía oscurecer más su comprensión.... Los primeros caían en su poder y se juntaban con él y vieron en él su Dios y creador, porque luchaban contra los momentos luminosos en los que brotaban constantemente antes de la caída definitiva a la profundidad. La fuerza ilimitada de Lucifer del principio había sacado a la vida un ejército incontable de seres espirituales y de la multitud de su creación le salió en él una arrogancia equivocada.... Ya no vio la fuente de donde había sacado él la fuerza, sino veía únicamente “las pruebas” de la fuerza que habían fluido a través de él y la querría únicamente para él, aunque sabía que permanecía igualmente a Aquel del que debía sacar la fuerza.... Pero no quería tenerla solamente a ella, sino turbar la luz en aquellos seres que le aclaraban claramente su origen.... Y le salió bien meter aquellos seres en un lío que les costó parte de su felicidad y les acortaba su actividad creadora.... hasta que se abrieron por completo al él como Senor y por lo tanto perdían aquellos seres y también el portador de la luz finalmente su fuerza y la luz y caían a la oscuridad....

Y aquel procedimiento espiritual que se puede explicar solamente de forma aproximada fue razón para la eterna creación espiritual y material.... ( 3 de julio 1958) Estas creaciones sólo son informal, espíritu caído.... Por esa caída fuera de Dios y una lejanía extrema, su sustancia se fortalecía más cuanto más caía. Se tiene que entender que la fuerza que sale de Dios y que anima para más actividad, ya no podía tocar a lo espiritual, porque luchaba contra Él; y por eso se paró la actividad, se paró el movimiento, la vida.... se degeneró y endureció en su sustancia, aunque originalmente salió de Dios, pero ahora sin función.... Pero el amor de Dios y la sabiduría había dado a lo espiritual otra función originalmente: un trabajo incesantemente según Su voluntad que debe ser igualmente la voluntad libre del ser. Los seres espirituales habían actuado en contra de su destino, querían usar su fuerza en contra de la voluntad divina, pero ya no podían hacerlo como, porque se habían robado ellos mismos la fuerza por la caída. Ahora el amor divino cogía lo espiritual totalmente endurecido que no se reconocía a sí mismo y que fue solamente una acumulación de sustancia contra Dios. Su fuerza de amor dividía esa sustancia y dejaba aflorar de aquello las versátiles obras de la creación.... El transformaba entonces la fuerza original, Él dio a cada creación su destino que se tuvo que cumplir por el orden de fuerza, a que lo espiritual disuelto tenía que realizar el trabajo a la fuerza, pero sin cualquier reconocimiento de sí mismo que había tenido anteriormente como espíritu. Las creaciones son en principio nada más que los seres que salieron originalmente de Dios, pero en un estado completamente cambiado que se refiera a su perfección.... Porque todas las creaciones son o contienen lo espiritual imperfecto que está en camino de vuelta a Dios. Los seres perfectos no necesitan creaciones materiales, alzaban únicamente sus ideas y pensamientos y eran simplemente resultados espirituales de su voluntad y pensar de su fuerza interminable. Fue un mundo en el que se movía únicamente la perfección. No había defectos, ninguna limitación ni ninguna imperfección.... Salieron cuando el universo albergaba seres que iban contra Dios.... cuando los espíritus imperfectos necesitaban formas para ser forzados a trabajar. Donde se encuentran cualquier formas, allí está encerrado lo espiritual imperfecto y lo más duro son las formas, más endurecido está y más en contra a Dios se encuentra lo espiritual atado. Pero también la forma en sí misma.... la materia.... Está hecha de sustancias imperfectas, que se mantienen en forma solamente por el amor de Dios para servir a un único propósito: ayudar como portador de seres espirituales al ascenso de aquellos. Una fuerza divina envuelve todas estas sustancias, pero no trabaja en ellas para forzarlos a dejar la resistencia.... La creación tiene que cumplir una cierta tarea según la voluntad de Dios, pero lo espiritual no se forzará para la admisión de Dios.

Y por eso puede pasar también que lo espiritual de un ser de origen pasa el camino completo por la creación hasta la última encarnación como humano y todavía no ha dejado la resistencia contra Dios, porque su voluntad libre lo tiene que permitir, la cual se puede dirigir otra vez al señor de la oscuridad. Pero el trabajo continuo en el orden forzado normalmente conlleva un reblandecimiento de la resistencia contra Dios, porque el ser siente un cierto bienestar insignificante con la admisión de su propio ser, porque una exclamación de fuerza es parte de su ser origen. Las galaxias interminables con todos los seres que las contienen son consecuencias de la caída en el reino de los espíritus de aquel entonces.... Existirán todavía por mucho tiempo, se levantarán todavía más creaciones para poder ofrecer a todos los caídos un camino de vuelta a Dios. Pasarán eternidades hasta que se haya terminado la obra de vuelta, hasta que se haya disuelto el último espíritu endurecido y hasta que pueda encaminar la vuelta.... Pero un día todas aquellas creaciones se habrán vuelto espirituales, un día existirá otra vez únicamente “el mundo espiritual”, donde todo lo espiritual trabajará en la misma voluntad con Dios y será bendito sin límites.... un día Dios habrá conseguido este reto, que no tiene solamente “criaturas” en su alrededor sino “hijos”, a los que puede ofrecer la major bendición posible, porque su amor interminable le empuja para una felicidad constante y no le deja descansar hasta que haya conseguido esta meta....

Amén

Traductor
Traducido por: Bea Gato

VZROK ZA NASTANEK STVARJENJA ....

To kar se je zgodilo v kraljestvu Duhov, je bil vzrok za nastanek stvarjenja, celotnega vesolja z vsemi njegovimi duhovnimi in materialnimi stvaritvami. Pred nastankom teh stvaritev je obstajalo le duhovno kraljestvo, katero je bilo en svet neskončne blaženosti, v katerem so duhovna Bitja uživala v svojem obstoju in so bila sposobna ustvarjati v posedovanju Moči in Svetlobe v skladu s svojim namenom. In to "ustvarjanje" je ponovno vključevalo duhovne stvaritve, v uresničevanju misli in idej, katere so tem bitjem pritekale od Boga in katere so ona (duhovna bitja) potem izvrševala z velikim navdušenjem, saj jim je moč za to bila na razpolago, in ona so prav tako lahko svobodno uporabljala svojo voljo.

In to stanje blaženosti duhovnih bitij se nikoli ne bi moralo spremeniti, ona se niso morala bati niti omejitve svoje Moči niti zmanjševanja Svetlobe, vse dokler je Ljubezen v njih do njihovega Boga in Stvarnika ostala nespremenjena, in so ona torej bila prežeta od Njega z Božansko Svetlobo Ljubezni.... Vendar je potem nastala situacija (stanje), katera je bitja izpostavila novemu načinu gledanja na stvari, ko je Lucifer, Nosilec Svetlobe.... prvo ustvarjeno bitje.... predstavil Večno Božanstvo kot dvomljivo, ker Ono ni bilo vidno.... in predstavil sebe samega kot tega, od katerega so izšla vsa duhovna bitja, in prav tako od njih zahteval priznavanje njega kot Boga in Stvarnika....

To pa je v bitjih povzročilo razdvojenost (dihotomijo), ker je njihova Ljubezen pripadala Temu, Kateri jih je ustvaril.... vendar jih je Luciferjeva predstavitev zmedla, v resnici jim je zgledala bolj verodostojna, ker je Lucifer žarel v Svetlobi in sijaju, in tega nad njim vzvišenega Bitja pa ona niso bila sposobna videti.... Kljub temu pa je v njih še bila Svetloba spoznanja, zato so ona prav tako dvomila o Luciferjevi predstavitvi.

Toda postopoma so se začeli njihovi bleščeči trenutki vpogleda izmenjavati s trenutki postopne zameglitve, in kolikor več bitij je zadržalo slednje, dlje so trajale faze zatemnjenega razmišljanja, ali v primeru drugih: misli so se razbistrile in bitje je na najbolj luciden (jasen, razumljiv) način spoznalo svoje resnično poreklo. In Lucifer ni bil več sposoben zatemniti spoznanja slednjih.... Prejšnji pa so hitro postali predmet njegovega nadzora, oni so se mu pridružili in so videli v njem njihovega boga in stvarnika, ker so se upirali trenutkom polnim svetlobe, ki so se vedno znova pojavljali v njih, vse dokler se ni zgodil končni padec v brezno.

Luciferjeva nezmanjšana moč je v začetku privedla v obstoj neštete množice najbolj blaženih duhovnih bitij, in na račun te množice njegovih stvaritev je v njem rastla lažna samozavest.... On več ni videl Izvora, od Katerega je bil prejemal to moč, ampak je videl le še "dokaze" moči, ki ga je prežemala, in jih je želel posedovati le zase, čeprav je vedel, da oni pripadajo prav tako Njemu, iz Katerega mu je bilo dovoljeno črpati moč. Toda on ni želel njih le posedovati, temveč prav tako v teh bitjih zatemniti svetlobo, katera je njim najbolj jasno razodevala njihovo poreklo....

In tako mu je (Luciferju) uspelo bitja pahniti v razdvojenost (v sebi), katera pa je prav tako zmanjšala njihovo srečo in zavirala njihovo ustvarjalno aktivnost.... vse dokler se oni dokončno niso odločili sprejeti svojega gospodarja, in tako so bitja kakor tudi Nosilec Svetlobe izgubili svojo moč in svetlobo in se pahnili v temo....

In ta duhovni proces, ki je vam ljudem lahko pojasnjen le v grobih potezah, je bil povod za nastanek neštetih stvaritev duhovne in materialne narave....

(3. 7. 1958) Te stvaritve so le preoblikovana, padla duhovna bitja.... Zaradi njihovega odpadništva od Boga, torej zaradi neskončne oddaljenosti od Njega so v svoji substanci postajala vse bolj trda, globlje kot so padala. To je treba razumeti tako, da se duhovna moč iz Boga, ki spodbuja vedno večjo aktivnost, več ni mogla dotakniti teh duhovnih bitij, ker so se ji sama zoperstavila; in tako je njihova aktivnost prenehala, njihova gibljivost se je strdila; življenje.... in kar je ostalo, je bila popolnoma trda snov, sicer izvirno od Boga izsevana moč, vendar je postala popolnoma neučinkovita.... Toda Božja Ljubezen in Modrost sta si v začetku zamislili drugačen namen (določitev) za duhovna bitja: neprestano aktivnost v skladu z Njegovo voljo, katera pa bi istočasno prav tako morala biti volja bitij.

Duhovna bitja so bila delovala v nasprotju s svojim namenom (določitvijo), želela so uporabljati svojo moč v nasprotju z Božjo voljo. Vendar pa tega več niso mogla, ker so zaradi svojega odpadništva sama sebe oropala svoje moči. V tistem trenutku je Božja Ljubezen zopet zagrabila popolnoma otrdele duhove, ki sebe niso bili več sposobni prepoznati in so bili nič več kot skupek Bogu nasprotnih duhovnih snovi. Moč Njegove Ljubezni je te snovi-substance razgradila in jih uporabila, da nastanejo najrazličnejša dela stvarjenja.... S tem je On tako rekoč preoblikoval Svojo nekoč izsevano moč, On je dal vsakemu posameznemu delu stvarstva njegovo nalogo, katero je to potem izpolnjevalo pod zakonom prisile, tako, da je razgrajena duhovna snov bila prisiljena biti aktivna, *vendar brez kakršnega koli samozavedanja, katerega je imela prej kot duhovno bitje.*

.... Stvaritve v bistvu torej niso nič drugega kot to, kar je bilo prvotno izšlo od Boga kot Bitje, samo v popolnoma spremenjenem stanju, kar se tiče njihove popolnosti.... Ker vse stvaritve so ali "zakrivajo" (zastirajo) nepopolno duhovno, katero se nahaja na poti vrnitve k Bogu. Popolna duhovna bitja ne potrebujejo materialnih stvaritev, ona iz sebe samih navzven le prikazujejo (eksternalizirajo) svoje ideje in misli, vendar pa so to zopet bili le duhovni proizvodi njihove volje in razmišljanja ter njihove neomejene moči. To je bil svet, ki je bil naseljen le s popolnimi bitji. V njem ni bilo nobenih napak, nobenih omejitev in nobenih pomanjkljivosti.... Ker te so se pojavile šele, ko je vesolje udomačilo Bogu nasprotujoča bitja.... ko so nepopolna bitja potrebovala ovoje, v katerih so bili prisiljeni postati aktivni.

Kjer se torej nahajajo kakršnekoli oblike, je znotraj njih ujeto (izgnano) nepopolno duhovno, in bolj kot so te oblike trde, tem bolj trda in Bogu nasprotna duhovna snov je ujeta v notranjosti. Vendar pa je tudi oblika sama.... materija.... sestavljena iz takšnih nepopolnih snovi, ki so obdržane skupaj le z močjo Božje Ljubezni, da bi služile namenu: kot nosilci duhovnih bitij, da jim pomagajo napredovati. Božanska moč Ljubezni je ovila-zapakirala vse te duhovne snovi, vendar ne bo prisilno vplivala na njih tako, da bi nasilno zlomila njihov odpor....

Dela stvarjenja morajo prav zares opravljati določeno aktivnost v skladu z Božjo voljo, vendar duhovno znotraj njih ni prisiljeno obrniti se k Bogu. In zato se lahko tudi zgodi, da duhovno, ki pripada izvirnemu bitju, lahko gre skozi celoten proces skozi dela stvarstva, vse do končnega utelešenja kot človek, pa vendar še ni odstopilo od svojega odpora proti Bogu, ker to mora uresničiti z uporabo njegove svobodne volje, katera se prav tako lahko zopet obrne k Princu teme. Vendar pa neprestana aktivnost pod zakonom prisile ponavadi doseže zmanjšanje odpora do Boga, ker celo tudi najmanjša lastna aktivnost že daje bitju določen občutek zadovoljstva, ker izražanje moči odgovarja njegovemu temeljnemu značaju.

Nešteti zvezdni svetovi.... vse stvaritve, ki se v njih nahajajo, so posledica tega preteklega odpadništva v kraljestvu duhov.... Oni bodo še naprej obstajali cele večnosti, vedno znova bodo nastajale nove stvaritve, da bi omogočile vsem nekoč padlim duhovom vrnitev k Bogu. Večnosti bodo minile, vse dokler proces vrnitve ne bo uresničen, vse dokler se celo zadnje strjeno duhovno bitje ne bo razgradilo, in bo sposobno začeti pot vrnitve....

Toda nekega dne se bodo vse te stvaritve poduhovile, nekega dne bo obstajal samo en "duhovni svet ", kjer bodo vsi duhovi delali z enako voljo kot je Božja volja in bodo neizmerno blaženi.... nekega dne bo Bog uresničil Svoj cilj, da ne bo obdan samo s " stvaritvami ", temveč z "Otroci", katerim lahko omogoči največjo blaženost, ker Ga Njegova neskončna Ljubezen spodbuja k neprestani osrečitvi in Mu ne bo dala počivati prej, preden ne bo uresničil Svojega cilja. AMEN

Traductor
Traducido por: Lorens Novosel