Comparar anuncio con traducción

Otras traducciones:

Los tormentos del ser sin conciencia del yo....

Fuisteis creados para la eternidad.... Por lo tanto, nunca podéis perecer del todo, aunque tuvisteis un principio. Pero vosotros podíais cambiaros en vuestro ser y también lo hicisteis, privándoos temporalmente de vuestra conciencia del yo. Seguisteis existiendo, pero ya no erais conscientes de vuestro ser. Sin embargo, este estado era dichoso, no era un vendido paso a la nada, sino más bien un estado de tormento, porque significaba una atadura para el ser espiritual, una vez creado libremente, que también experimentaba esta atadura como tormento.

Pero como vosotros ahora seguiréis existiendo eternamente, también debéis poder alegraros de vuestro ser; debéis vivir en un estado de dicha, es decir, poder obrar en fuerza y luz para vuestra propia alegría. Esto es vuestro objetivo, el objetivo de todo lo creado una vez de Mí; que viva y esté activo según Mi voluntad, que esté lleno de luz y fuerza dichoso como Yo, y poder participar en actividades creativas y de diseño para su propia felicidad. Sin embargo, innumerables seres, irradiados por Mí en luz y libertad han perdido la conciencia del yo por su propia culpa. Renunciaron a su libertad, su luz y su fuerza, y eligieron un destino terrible para sí mismos.... Pero no pudieron destruirse a sí mismos, y nunca podrán hacerlo.

Si este estado voluntariamente elegido sin conciencia del yo estuviera libre de todo sufrimiento, entonces ningún ser jamás lucharía por una vida de felicidad, porque entonces también sería, por así decirlo, pasado, reconocido como un ser solo por Mí Mismo.... Pero el sufrimiento de un ser desterrado es inimaginable, y la amenaza de un nuevo destierro no debe dejaros a vosotros, los humanos, impasibles, porque si incluso carecéis de la conciencia del yo, aún estaréis sujetos a un sufrimiento que un día podréis comprender en retrospectiva, una vez que hayáis entrado en la vida.

Porque es lo espiritual lo que sufre, no el ser humano que creéis perdido. Y lo espiritual probablemente puede estar endurecido en sí mismo, pero lo espiritual no se extingue, no es insensible, y sufre los mayores tormentos, incluso en su sustancia más diminuta. Por lo que toda la creación – lo espiritual atado en la materia -, en contraste con el reino de la luz y sus habitantes, también está “no redimido” y también “desafortunado”, es decir, está atado por el dolor y en su tormento anhela la redención.

El tormento que siente lo espiritual es incomprensible para vosotros, los humanos, porque lo que se os ha dado como caparazón.... vuestro cuerpo terrenal.... solo puede sentir y soportar el dolor hasta un cierto grado, lo cual no se compara con los tormentos que el alma tiene que soportar el estado no redimido, y lo cuales también siente lo espiritual atado todavía en su forma externa. Sin embargo, dado que sólo el alma es un ser consiente del yo, solo puede esforzarse conscientemente por un cambio en su ser, en el estado de ser humano, una transformación hacia su ser primordial.

La cognición, de que ella nunca puede perecer, de que perdura eternamente, la impulsará también a esforzarse seriamente para hacer que la eternidad sea feliz para ella misma, para luchar por una “vida en felicidad” y a recuperar la fuerza y luz para poder obrar conforme a la ley del orden divino. Pero mientras falte esta cognición, el ser humano vive inútilmente en la Tierra, y el alma permanece atada e incluso abandona su cuerpo aún atado.... Y resurge el estado de tormento, que no experimentó con la misma intensidad en la Tierra.

Ella está muerta, aunque existe.... No alcanzó la vida dichosa en la Tierra, y el estado de destierro la amenaza una vez más, si no logra llegar a la cognición de que no ha pasado y de que no puede perecer, aunque ya no viva en la Tierra.... Solo esta cognición puede impulsarla en la otra vida a esforzarse por la “vida” después de todo, y también se le ayudará al respecto.

Pero es horroroso para una alma que ya es consciente del yo cuando experimenta el destino de ser desterrada de nuevo.... cuando se le quitará la conciencia del yo y tiene que, en incontables partículas, recorrer el camino de la creación y tendrá que soportar una vez más los tormentos interminables que cualquier forma externa implica para lo espiritual. Porque solo mediante el tormento lo espiritual puede purificarse hasta tal punto que madure de nuevo en un ser consciente del yo, uno que está destinado a vivir y que ahora, ya no perderá su vida eternamente....

amén

Traductor
Traducido por: Hans-Dieter Heise

AGONIJA BITIJ BREZ SAMOZAVESTI .... RIMLJANOM 8:19-22 ....

Vi ste bili ustvarjeni za večnost.... S tem vi nikoli za veke vekov ne morete prenehati obstajati, čeprav ste imeli začetek. Vendar ste vi sposobni spremeniti svoj značaj in to ste tudi storili ter s tem ste sebe začasno oropali samozavedanja. Vi ste prav gotovo še naprej obstajali, vendar se niste več zavedali svojega obstoja. Kljub temu to ni bilo stanje sreče, to ni bil blažen prehod v praznino (v nič), temveč je to bilo stanje agonije (muke, trpljenja) zato, ker je to predstavljalo omejitev (zavezanost) za duhovno bitje, ki je nekoč bilo ustvarjeno kot svobodno bitje, ki je prav tako doživljalo to omejitev kot agonijo.

Ker pa boste vi obstajali večno, bi se vi prav tako morali veseliti svojega obstoja, vi bi morali živeti v blaženem stanju, kar pomeni, biti aktivni za svoje lastno zadovoljstvo v Moči in Svetlobi. To je vaš cilj, cilj vsega kar je bilo nekoč ustvarjeno od Mene, da živi in, da je aktivno v skladu z Mojo voljo, da bo blaženo srečno v polni Svetlobi in Moči kakor Jaz in sposobno ustvarjati in oblikovati za svoje lastno zadovoljstvo. Vendar pa so nešteta bitja katera Sem izseval v svetlobi in svobodi, izgubila svoje samozavedanje zaradi lastne krivde. Ona so se sama odrekla svoje svobode, Svetlobe in Moči in izbrala za sebe grozno usodo.... Toda ona niso bila sposobna uničiti sebe samih in prav tako to večno ne bodo sposobna narediti.

Če bi to prostovoljno izbrano stanje brez samozavedanja bilo prosto vseh muk, si nobeno bitje nikoli ne bi prizadevalo za življenje v blaženosti, ker potem bi ono do določenega obsega izginilo in bi bilo prepoznavno od Mene Samega le še kot bitje. Toda agonije izgnanega bitja so nepredstavljive, in vi ljudje ne bi smeli ostati ravnodušni pred grožnjo ponovnega izgnanstva (v materijo), ker celo, če vam primanjkuje samozavedanja, boste vi kljub temu izpostavljeni agonijam, katere boste nekega dne lahko dojeli v retrospektivi, ko boste vstopili v življenje.

Kajti duhovna bit je ta, ki trpi, in ne človek za katerega vi smatrate, da je umrl. In duhovna bit (bistvo) se povsem zagotovo lahko strdi v sebi, vendar ni izbrisana, ona ni neobčutljiva in trpi hude bolečine, tudi v svoji najmanjši substanci (snovi). Zatorej celotno stvarjenje.... duhovna substanca zavezana v materiji.... kot primerjava s kraljestvom svetlobe in njegovimi prebivalci.... je »neodrešena« ali »nesrečna« (ne-blažena), tj. zavezana v bolečinah in v svoji bolečini ona hrepeni po odrešitvi....

Bolečina, ki jo doživlja duhovna snov, je vam ljudem nerazumljiva, ker tisto kar je bilo dano vaši duši kot ovoj.... vaše zemeljsko telo.... je sposobno čutiti in prenašati (vzdržati) bolečino le do določene mere, katere pa ni mogoče primerjati z agonijami (mukami), ki jih duša mora prestajati v svojem ne-odkupljenem stanju, in katere čutijo še naprej zavezane duhovne snovi v svoji zunanji obliki (ovoju). Ampak glede na to, ker je šele duša samo-zavedno bitje, si lahko ona le v stanju človeka zavestno prizadeva k spremembi svojega značaja, k pretvorbi v svoj izvirni značaj.

Spoznanje, da ona nikoli ne more umreti, da bo ona obstajala za vedno, jo bo potem prav tako motiviralo, da resno stremi k srečnemu, večnemu življenju, da stremi k "življenju v blaženosti" in, da zopet pridobi Moč in Svetlobo, da bi bila aktivna v skladu z zakonom Božanskega reda. Vendar pa vse dokler ji manjka tega spoznanja, človek na Zemlji živi nekoristno, in duša bo ostala zavezana ter bo prav tako zapustila svoje telo v zavezanem stanju.... In potem se stanje agonije, katerega ona ni tako polno čutila na Zemlji, ponovno pojavi.

Ona je mrtva, čeprav obstaja.... Ona si ni pridobila blaženega stanja na Zemlji, stanje pregnanstva ji prav tako ponovno preti, če ji ne uspe pridobiti spoznanja v kraljestvu onostranstva, da ni prenehala obstajati in niti ne more prenehati obstajati, čeprav ne živi več na Zemlji.... Edino to spoznanje jo lahko v kraljestvu onostranstva spodbudi k temu, da naposled stremi k "življenju" in potem bo ona prav tako prejela pomoč, da bo to naredila.

Vendar pa je grozno za eno že samozavestno dušo, če mora ona znova doživeti usodo ponovnega pregnanstva.... ko ji bo njena samozavest odvzeta in se mora ona napotiti po poti skozi stvaritve, razstavljena na neštete drobcene delce in ponovno trpeti neskončno agonijo, katero vsaka zunanja oblika (ovoj) predstavlja za duhovno bitje. Ker samo skozi agonijo (bolečino) lahko duhovno bitje postane tako daleč prečiščeno, da bo ponovno dozorelo v samozavestno bitje, ki bo nekega dne živelo in potem za vso večnost ne bo ponovno izgubilo svojega življenja. AMEN

Traductor
Traducido por: Lorens Novosel