Durch viele Verformungen seid ihr Menschen hindurchgegangen.... d.h., euer eigentliches Ich, die Seele, mußte einen endlos langen Entwicklungsgang zurücklegen, bevor sie sich im menschlichen Körper inkarnieren durfte.... Und dieser Entwicklungsgang also war der Gang durch sämtliche Schöpfungswerke.... Die Seele mußte, in zahllose Partikelchen aufgelöst, jedes dieser Schöpfungswerke beleben und dadurch langsam ausreifen, sie mußten immer wieder neue Formen beziehen, sowie sich verschiedene Partikelchen zusammengeschlossen hatten, und alle Formen.... die unzähligen Schöpfungswerke.... trugen also zum Ausreifen dieser Seelenpartikelchen bei, bis sich zuletzt wieder alle Partikelchen zusammenschließen durften und als menschliche Seele die letzte Form, den menschlichen Körper, bezogen und diese belebten. Diesen Gang der Entwicklung habt ihr also alle gehen müssen, weil der Abstand von Gott durch euren einstigen Sündenfall zu groß gewesen ist und die Seele niemals diese weite Entfernung von Ihm hätte überwinden können ihres toten Zustandes wegen, den der Abfall ihr eingetragen hatte. Sie mußte erst zum Leben gebracht werden. Aber das Leben konnte jenen sündig gewordenen Wesen nicht geschenkt werden.... sie mußten es sich erwerben durch Dienen. Freiwillig aber hätte das Wesen niemals gedient, weil der Gegner Gottes es daran gehindert hätte, dem es einst gefolgt ist zur Tiefe.... Es sollte aber auch nicht ewig dem Tode verfallen sein, es sollte ihm die Möglichkeit geboten werden, zum Leben zu gelangen.... Und diese "Möglichkeit" also war die Schöpfung. Gott entwand Seinem Gegner das gefallene Geistige und machte es Sich Selbst dienstbar, Er wies jedem Schöpfungswerk naturgesetzlich eine Bestimmung zu und ließ das Gefallene im Mußzustand diese Bestimmung erfüllen. Es mußte folglich dienen, und es erwarb sich dadurch, wenn auch erst nach endlos langer Zeit, wieder ein schwaches Leben, das aber zu ständig erhöhter Tätigkeit es befähigte. Denn alles aus Gottes Liebe einstmals hervorgegangene Wesenhafte war von Ihm ausgestrahlte Kraft, die zur Betätigung drängt.... Aber das Wesenhafte, das sich dem Gegner Gottes anschloß, wehrte sich gegen die Liebeanstrahlung Gottes, die zum Leben, also zur Tätigkeit eines Wesens, erforderlich ist, und darum fiel es in den Zustand des Todes. Und es würde auch ewiglich nicht mehr zum Leben zurückfinden, wäre es dem Wesen selbst überlassen, weil es völlig kraftlos wurde durch seinen Sturz in die Tiefe. Darum also hat Gott ein Werk ins Leben gerufen, das den Tätigkeitswillen des Wesens zuvor ausschloß, das sich nun Seinem Willen allein unterstellte, das "naturgesetzlich" die Bestimmung ausführte, die Er diesem Werk, der gesamten Schöpfung, zugewiesen hatte. Sein Plan bestand nur darin, das Tote wieder langsam zum Leben zu bringen, ihm die Möglichkeit zu geben, sich zu betätigen. Und so wurde es in winzigen Partikelchen den einzelnen Schöpfungswerken zugesellt und naturgesetzlich zur Tätigkeit veranlaßt.... Es war gebunden in jenen Schöpfungen und konnte sich nicht widersetzen, es mußte dienen.... konnte aber auch dadurch einen Entwicklungsgrad erreichen, der ihm immer mehr Freiheit eintrug und zuletzt auch das Wesenhafte in den Zustand des freien Willens versetzt, in dem es nun aber sich frei entscheiden soll, ob es weiter zur Höhe streben oder die Tiefe wiederwählen will.... Denn Gott hilft wohl dem Wesen zur Höhe, aber Er zwingt es nicht dazu, wenn sein Wille nach unten verlangt. Die Entscheidung im freien Willen nun findet im letzten Entwicklungsstadium auf dieser Erde statt.... wenn die Seele als Mensch verkörpert ist und wieder den freien Willen gebrauchen kann nach eigenem Ermessen.... Dann muß der Mensch die große Gnade des bisherigen Entwicklungsganges erkennen und das Erdenleben bewußt auswerten, er muß sich ihrer würdig erweisen und wollen, daß auch der letzte überaus kurze Zeitabschnitt ihn zum Ziel bringe, er muß die letzte Vollendung anstreben mit allen Sinnen und also die Zugehörigkeit zu Gott beweisen; er muß alles tun, um nicht wieder dem in die Hände zu fallen, von dem zu lösen Gottes Liebe ihm geholfen hat endlose Zeiten hindurch.... Er darf nicht leichtfertig diese kurze Zeit ausleben, er muß immer nur des geistigen Zieles gedenken, das ihm Freiwerdung bringt von jeglicher Gebundenheit, das Wiedervereinigung mit Gott bedeutet in Licht und Kraft und Seligkeit.... Und dazu ist euch Menschen das Erdenleben gegeben worden, damit eure Seele frei werde von einer Fessel, die ihr vor Urzeiten angelegt wurde durch den Gegner Gottes, die sie aber auch selbst verschuldet hatte und darum auch selbst ihr Teil abtragen muß, um frei zu werden und leben zu können in Ewigkeit....
Amen
ÜbersetzerVi ljudje ste šli skozi mnoge forme-oblike.... to pomeni vaš resnični Jaz, vaša duša je morala iti skozi neskončno dolg proces razvoja, preden se je smela utelesiti (inkarnirati) v človeškem telesu.... In ta proces razvoja je bil torej proces skozi vsa dela stvarjenja.... Razstavljena na nešteto drobcenih delcev je duša morala oživeti vsako od teh del stvarjenja in skozi to počasi dozorevati. Takoj, ko so se bili različni delci medsebojno združili, so oni vedno znova morali prehajati v nove oblike, in vse oblike.... nešteta dela stvarjenja.... so prispevala k dozorevanju teh drobcenih delcev duše, vse dokler se končno vsem delcem ni bilo dovoljeno ponovno zbrati in kot človeška duša vstopiti in dati življenje končni obliki, človeškemu telesu.
Torej ste vsi vi morali potovati po tej poti razvoja, ker je zaradi vašega preteklega padca v greh razdvojenost (razdalja) od Boga postala prevelika, da duša v svojem stanju brez življenja, ki je bilo rezultat njenega odpadništva, nikoli ne bi bila sposobna premagati te ogromne oddaljenosti od Njega. Ona je najprej morala biti vrnjena v življenje. Vendar življenje ni moglo biti podarjeno tem bitjem, ki so postala grešna.... oni so si ga bili morali pridobiti skozi služenje. Vendar pa bitje nikoli ne bi služilo prostovoljno, ker bi ga pri tem bil oviral Božji nasprotnik, kateremu je (bitje) nekoč sledilo v brezno.... Vendar pa ni smelo biti za večno izročeno smrti, morala mu je biti dana možnost priti v življenje.... in ta "možnost" je torej bilo stvarjenje.
Bog je iztrgal Svojemu nasprotniku padle duhove in naredil, da služijo Njemu Samemu. On je dodelil vsakemu delu stvarjenja njegov namen v skladu z naravnim zakonom in pustil, da padlo duhovno v stanju prisile ta svoj namen izpolni. Posledično temu je ono moralo služiti ter si je na ta način pridobilo, čeprav po neskončno dolgem času, šibko življenje, katero mu je kljub temu omogočilo postati neprestano vse bolj aktiven.... Kajti vsa duhovna bitja, ki so nekoč izšla iz Božje Ljubezni, so bila od Njega izsevana moč, ki se je gnetla k delovanju.
Vendar so bitja, ki so se bila pridružila Božjemu nasprotniku, zavrnila Božjo osvetlitev Ljubezni, ki je bila potrebna za življenje, in s tem tudi za aktivnost bitij, in so zato padla v stanje smrti. In, če bi bilo prepuščeno bitju samemu, ono nikoli ne bi bilo sposobno ponovno oživeti, ker ga je njegov padec v brezno naredil popolnoma nemočnega. Iz tega razloga je torej Bog v obstoj poklical delo, katero je najprej izključevalo voljo delovanja bitij, katera se je sedaj podrejala izključno Njegovi volji, da izpolni svoj namen (določitev) v skladu z naravnim zakonom, katerega je On dodelil vsakemu delu stvarjenja.
Njegov načrt je bil sestavljen iz tega, da ponovno počasi vrača v življenje to, kar je bilo brez življenja, s tem, da mu je (bitju) dal priložnost, biti ponovno aktivno. In tako je bilo (duhovno bitje) v drobcenih delcih pripojeno posameznim delom stvarstva in po naravnem zakonu prisiljeno znova postati aktivno.... Bilo je zavezano v teh stvaritvah in je nesposobno upirati se, moralo služiti.... in je na ta način prav tako lahko doseglo stopnjo razvoja, ki mu je prinesla vse večjo svobodo in končno prav tako postavila duhovno bitje v stanje svobodne volje, v katerem se je lahko svobodno odločalo, ali želi nadaljevati svoj vzpon, ali pa bo ponovno izbralo brezno.... Kajti Bog zagotovo pomaga bitju, da se vzpne, vendar ga On ne sili, če njegova volja želi (zahteva) iti navzdol.
Ta odločitev v svobodni volji se sedaj dogaja v zadnji fazi razvoja na tej Zemlji.... ko je duša utelešena kot človek in lahko uporablja svojo svobodno voljo spet po svoji lastni presoji.... Potem človek mora prepoznati veliko usmiljenje dosedanjega razvojnega procesa in zavestno izkoristiti svoje zemeljsko življenje, on mora dokazati, da je njega vreden in imeti voljo, da ga njegovo zadnje zelo kratko časovno obdobje pripelje tudi do cilja, on si mora s celim srcem prizadevati za to končno izpopolnitev in tako dokazati pripadnost Bogu; storiti mora vse, da ponovno ne pade v roke tega, od katerega se mu je Božja Ljubezen pomagala osvoboditi tekom neskončno dolgega časa....
On ne sme tekom tega kratkega časa živeti lahkomiselno (brezskrbno), temveč mora vedno misliti le na duhovni cilj, ki ga bo osvobodil vseh omejitev, kateri pomeni ponovno združitev z Bogom v Svetlobi in Moči in blaženosti.... In zato je vam ljudem bilo dano zemeljsko življenje, z namenom osvoboditve duše iz okov, katere vam je v davnih časih nadel Božji nasprotnik, za katere je prav tako kriva (duša) sama in bo zato prav tako morala nositi svoj delež, da bi se osvobodila in lahko živela v večnosti. AMEN
Übersetzer