Izredno velika oddaljenost tega kar se je nekoč uprlo zoper Mene kot vse-oživljajoče moči, je prav tako močno zmanjšala učinek moči in tako je duhovna snov, ki je bila nekoč polna življenja in moči, sama sebe oropala moči in se končno spremenila v najtršo snov, ker se celo duhovna snov strdi, če je ona tako neskončno daleč od Mene, da več ni imela vpliva moči Moje Ljubezni. Proces strditve duhovne snovi je istopomenski z nastankom zemeljske materije, katera je zahvaljujoč Moji volji prejela obliko.
Celotno stvarstvo je v bistvu takšna otrdela snov, nekoč iz Mene izsevana duhovna moč, ki kljub temu izvira iz Mene kot nekaj najbolj popolnega v svojem bistvu.... Ta duhovna snov je bila v svoji popolnosti neprestano prežeta z močjo Moje Ljubezni in bila pri tem sposobna ustvarjati in delati brez omejitev, kakor Jaz (26. 2. 1953). Jaz Sem prvotni izvor vse moči in od tega izvira moči je vse v obstoju odvisno. Ne obstaja ničesar izven Mene, kar samostojno razpolaga z močjo. In ločitev od Mene in od Moje moči prav tako pomeni popoln razpad (dezintegracijo), ker ni mogoče prejeti dotoka moči od kjerkoli drugje.
Ločitev od Mene pa prav tako ni mogoča, ker Moja moč večno ne more prenehati in je prav tako večno nedeljiva; vendar pa je sposobna sebe oddaljiti neskončno daleč od Vira moči, in oddaljenost pomeni, da je moč izgubila na svojem učinku, torej, da oddaljena snov ostane negibna in se stisne v trdno snov, v materijo, ki je torej otrdela-strjena duhovna snov, kateri manjka sposobnost, da bi bila aktivna, ker je zapustila polje sevanja Moje moči Ljubezni.
To je torej usoda padle duhovne snovi, katera je najbolj oddaljena od Mene in vendar večno ne bo prenehala obstajati.... V bistvu pa je ona kljub temu nekaj od duhovne snovi, ki je bila nekoč inteligentna na najvišji ravni, imela je spoznanje (zavest) in svobodno voljo, vendar je zahvaljujoč svojemu padcu izgubila vse dokaze svoje božanskosti. Po Moji volji so se ta duhovna bitja razgradila v neštete drobcene delce, da bi se postopoma ponovno zbrali potem, ko so dosegli določeno stopnjo zrelosti ali čiščenja skozi proces ozdravljenja, ki Sem ga Jaz prepoznal kot uspešnega.... S tem Sem torej zavezal nekoč padle duhove, ki so bili ustvarjeni od Mojega prvo ustvarjenega bitja in z uporabo Moje moči....
Toda kaj je nastalo iz tega prvo ustvarjenega bitja (Luciferja)? Od njegovega padca je to bitje tavalo sem ter tja naokoli, kot iskra moči poskušalo izkoristiti njegovo preostalo moč, da osvetli vse to, kar mu je Moja volja odvzela.... vendar ne, da to oživi temveč, da poveča svojo lastno moč, da bi presegel Mene Osebno, to je Mojo moč.... Duhovna snov omejena z Mojo voljo ne reagira na to osvetlitev (iluminacijo) preprosto zato, ker ji ne daje življenja.... Ampak takoj, ko ona ponovno postane bitje po neskončno dolgi poti skozi stvarstvo, ko so se vsi posamezni drobceni delci " ponovno našli" in se sedaj kot ena celota (duša) utelesili v človeški obliki in pri tem ponovno pridobili svoje samozavedanje, bo ona ponovno reagirala na prizadevanja prvotno ustvarjenega bitja, Meni nasprotnega duha.
Ona sebi dovoljuje biti zaslepljena z iskro, ker ta iskra ne daje svetlobe, ona je le navidezna svetloba, ki slepi oko, da bi ga tako povsem zamračila.... kakor je tudi njegova moč postala neučinkovita zaradi odpadništva zaradi neskončne oddaljenosti od Mene. Vendar njegovo bistvo ostaja, on ni izgubil svoje samozavesti, zatorej on še vedno lahko vpliva na enako samo-zavedna bitja, s čimer njegovo bistvo lahko popolnoma prevzame (izpolni) človeka v notranjosti, ne, da bi pri tem bil omejen samo na enega človeka. Zato je on sposoben uresničevati svoj vpliv, kjerkoli se ljudje namerno obrnejo k njemu zaradi svoje naklonjenosti in s tem povečujejo njegovo moč skozi združevanje z njim....
On uporablja svojo preostalo moč le še zato, da bi deloval proti Meni, on jo poskuša nenehno dvigniti s pomočjo ljudi, ki sebe podredijo njemu. S tem deluje ta nasprotni duh prav zares očitno, on lahko prav tako povsem očitno dominira nad (obvladuje) osebo, vendar le dokler oseba ne opravi svojega izpita volje na Zemlji.... Če je on dosegel svoj cilj, da je pridobil ljudi za sebe, potem je kljub temu samo ponovno prispeval k strditvi duhovne substance, in s tem izgubil svojo moč, tako, da bo on sam prav tako ostal povsem brez življenja, ko se več ne bo sposoben priviti ob ljudi, ki mu podarjajo svojo moč življenja....
In to je primer, ko se obdobje Odrešitve približuje h Koncu, ko je on potegnil večino ljudi v brezno, medtem, ko so ostali popolnoma predani Meni. Potem bo on sam sebe oropal moči, potem bo tudi on v zavezanem stanju, on bo priklenjen.... vse dokler ponovno ne bo sposoben zavajati ljudi na enak način, vse dokler ljudje sami ne bodo ponovno v stanju, da krepijo njegovo moč, vse dokler mu oni sami ne bodo zrahljali njegovih okov, zaradi njihove napačne volje za materijo, ki se podreja volji Mojega nasprotnika in s tem ponovno dviga njegov položaj moči, kar postaja vedno bolj očitno v vsakem obdobju Odrešitve, bolj kot se to približuje Koncu.
Iz tega razloga se bo vsako obdobje Odrešitve začelo v tihi harmoniji kot resnični raj na Zemlji in končalo s satansko aktivnostjo tako dolgo, vse dokler tudi zadnje duhovno bitje ne bo odvzeto Mojemu nasprotniku, vse dokler on sam ne bo tako šibak (nemočen), da bo poiskal (zahteval) moč od Mene.... vse dokler se on sam ne bo vrnil k Meni v Očetovo Hišo.... katero je nekoč zapustil z lastno svobodno voljo. AMEN
PrevajalciL’extrême distance entre Moi, la force qui anime tout, et celui qui jadis s’est révolté contre Moi, a extrêmement réduit l’effet de la force ; ainsi, le spirituel – qui était jadis plein de vie et de force – s’est privé lui-même de la force, et a fini par se transformer en substance extrêmement dure, étant donné que même la substance spirituelle se durcit lorsqu’elle se trouve a une distance infiniment éloignée de Moi, car elle n’est plus atteinte par Ma force aimante. Le processus du durcissement de la substance spirituelle est semblable au surgissement de la matière terrestre, qui par Ma volonté a pris forme. La création entière n’est maintenant, dans son ultime fondement, qu’une telle substance durcie issue de la force jadis irradiée par Moi – qui pourtant était issue de Moi en tant qu’être primordial suprêmement parfait.... Cet être primordial dans sa perfection était continuellement compénétré par Ma force aimante et ainsi rendu capable de créer et d’agir de façon illimitée comme Moi.
Je suis la source originelle de toute force, et toute existence dépend de cette source de force. En dehors de Moi et indépendamment de Moi, rien n’existe qui disposerait d’une force quelconque ; donc une séparation de Moi et de Ma force signifiait périr complètement, car d’aucun autre côté, un apport de force n’est possible. Mais il est également impossible de se détacher de Moi, parce qu’éternellement, Ma force ne peut disparaître parce qu’elle est aussi éternellement indivisible ; il est cependant possible que ce qui est issu de Ma force s’éloigne infiniment de Moi ; cet «éloignement» fait que la force perd de l’effet ; et donc, pour ainsi dire, ce qui s’éloigne s’immobilise en se solidifiant en substance ferme – en matière - qui est donc de la substance spirituelle durcie, à qui il manque la faculté d’être active, étant donné qu’elle a quitté la région irradiée par Ma force aimante.
Voilà donc le sort du spirituel qui a fait défection de Moi et qui reste aussi éloigné de Moi que possible, tout en étant éternellement impérissable. Pourtant, à l’origine, c’était un être primordial qui jadis était suprêmement capable de penser, qui vivait dans la connaissance, et qui avait le libre arbitre ; cependant, par sa chute, il a perdu toutes ces capacités de divinité. Ces substances spirituelles ont été décomposées en d’innombrables particules par Ma volonté afin que – par un processus de salut perçu par Moi comme garantissant le succès – ils puissent se réintégrer peu à peu, dès qu’un certain degré de maturité et d’épuration aura été atteint.... Donc Je liais l’être primordial, qui avait été créé libre jadis par la volonté de Mon être premièrement créé, en utilisant Ma force.... Mais qu’est devenu cet être créé en premier ?
Depuis sa chute, cet être erre çà et là en étincelle de force en cherchant à irradier, avec la force qui lui reste, tout ce que Ma volonté lui a arraché.... mais non pas pour l’animer, mais pour augmenter sa propre force pour qu’elle surpasse la Mienne, c'est-à-dire pour Me surpasser.... Ce qui est lié par Ma volonté ne réagit pas à cette irradiation, justement parce qu’elle ne l’anime pas.... Mais dès que ce qui est lié est redevenu un être ayant passé, pendant un temps infini, par la création entière, dès que toutes ses particules se sont retrouvées, et que maintenant l’être s’incorpore en entier dans une forme humaine, et qu’ainsi il gagne de nouveau la conscience d’être un «Je» : alors il réagit de nouveau aux efforts de l’être premièrement créé, c'est-à-dire de Mon esprit adverse. Il se laisse aveugler par cette étincelle ; car cette étincelle ne donne pas de lumière, elle ne donne qu’une lumière trompeuse qui aveugle l’œil afin de l’assombrir complètement.... tout comme sa force qui est devenue ineffective du fait de sa chute, à cause de l’extrême distance de Moi. Mais il a conservé son caractère d’être primordial, il n’a pas perdu la conscience d’être un «Je» donc il peut toujours exercer son influence sur d’autres êtres également conscients d’être des «Je» ; il peut même remplir complètement de son essence l’homme sans pour autant être lié à un seul individu.
Il peut donc faire valoir son influence partout où il y a des humains qui par leur disposition de volonté se tournent vers lui et font croître sa force en s’unifiant à lui.... Il ne fait plus usage de la force lui restant que pour agir contre Moi ; il cherche continuellement à l’augmenter en se servant des êtres humains qui s’adonnent à lui. Ainsi, cet esprit adverse agit tout à fait apparemment, il peut dominer totalement une personne d’une manière apparente, mais seulement pendant la phase où celle-ci doit passer l’épreuve de volonté....
S’il a atteint son but d’avoir gagné les hommes pour lui, il n’a fait qu’augmenter le durcissement de la substance spirituelle, en perdant de sa propre force, de sorte qu’il est lui-même, pour ainsi dire, parfaitement sans vie et il ne peut plus que se cramponner aux êtres humains qui lui vouent leur force vitale.... ce qui survient quand la fin d’une période de rédemption approche, quand il a fait choir dans la profondeur la plupart des hommes, tandis que les autres Me sont dévoués totalement. Alors, il s’est lui-même privé de sa force ; il est, lui aussi, dans un état lié, il est enchaîné.... Toutefois il peut refaire les mêmes essais avec des êtres humains, tant que les hommes eux-mêmes en sont à un stade où ils peuvent augmenter sa force jusqu’à ce que, pour ainsi dire, ils lui délient les chaînes par leur volonté pervertie et se dirigent de nouveau vers la matière du fait qu’ils se plient à la volonté de Mon adversaire, et ainsi il relève sa position en augmentant sa puissance, ce qui devient de plus en plus apparent dès qu’une période de rédemption approche de sa fin. Ainsi, toute période de rédemption commencera par une harmonie pacifique, un vrai paradis sur terre, et finira par des actions sataniques, jusqu’à ce que le dernier être primordial aura été arraché à Mon adversaire, alors il manquera tellement de force qu’il désirera la force provenant de Moi.... et il rentrera de lui-même auprès de Moi à sa maison paternelle.... qu’il a quittée volontairement jadis.
Amen
Prevajalci