Človek samega sebe oblikuje preko svojega notranjega življenja oz. če on premišlja o sebi in svoje postopke ter razmišljanje podreja resnemu preverjanju, če si on obenem tudi prizadeva živeti tako, da lahko prenaša samega sebe, kar pa povzroči izpopolnjevanje samega sebe (oplemenitenje samega sebe) in obenem tudi duhovni napredek oz. višji razvoj duše. Sedaj je popolnoma nepomembno, v kolikšni meri se človek podreja zunanjim formam. Njegova namera (pozornost) mora biti usmerjena edino v to, da živi Bogu na zadovoljstvo; zaradi tega mora biti vse, kar on govori, misli ali dela v skladu z Božanskimi zapovedmi. Bog od teh ljudi ne zahteva ničesar drugega razen tega, da Ga oni ljubijo in da potem to Ljubezen izražajo tako, ko delajo dobro bližnjim, kakor sicer tudi živijo tako, da je iz tega prepoznavno hrepenenje po Bogu. Vsaka misel, ki je usmerjena navzgor, pričuje o Ljubezni do Boga; namreč čim ima človek hrepenenje, se bo le to vedno znova pojavilo kot misel v njemu. Če človek sedaj pričuje o svoji Ljubezni do Boga preko nenehnega hrepenenja po Njemu, potem bo Bog tudi potešil to hrepenenje tako, ko bo človeka ravno tako oskrboval s Svojo Ljubeznijo; in sedaj človek ne more drugače, kot biti dober. Zajema ga namreč Božanska Ljubezen, za katero on sam iskreno prosi preko svojega hrepenenja, in on sedaj ne more delovati brez Ljubezni (kruto, zlobno).... Torej človek se mora oblikovati v Ljubezen; zaradi tega on izpolnjuje prvo in največjo zapoved.... on Ljubezen daje in preko tega Ljubezen tudi ponovno prejema; on sam mora postati Ljubezen. Vendar pa do duševne zrelosti ne more nikoli priti človek, ki si ne pridobi Božanske Ljubezni preko del Ljubezni. Božja Ljubezen lahko zajame edino tistega človeka, ki je sam dejaven v Ljubezni. Vsako še tako majhno delo služenja v Ljubezni ravno tako predpostavlja določeno stališče do Boga.... človek mora želeti Dobro, potem se vsaj nezavestno usmerja tako, da je naklonjen Bitju, Katero je vseobsegajoča dobrota in popolnost. Želeti Dobro, zato strinjati se z Dobrim, bo ravno tako povzročilo to, da bo težnja usmerjena k Dobremu; in k takšnemu človeku se bo ravno tako približalo večno Božanstvo ter mu dovolilo, da Ga prepozna. In pravilno stališče do Boga bo kmalu določilo njegovo razmišljanje in delovanje oz. ga spodbudilo na Ljubezen-sko dejavnost (aktivnost), tako da tudi Bog lahko k njemu usmeri Svojo Ljubezen; to pa pomeni, da bo človek sedaj dozorel v svoji duši, ker Božja Ljubezen pazi nanj in mu sedaj tudi ne dovoli, da pade. Bog od človeka zahteva dokaz njegove Ljubezni do Njega; toda ne zadostuje Mu njegovo prepričevanje ali zanos (navdušenost).... Človek mora svojo Ljubezen do Boga potrditi (izraziti) v delih Ljubezni. In kakor on sedaj razdeljuje (daje) bližnjemu, tako bo tudi njemu razdeljeno (dano).... To, kar stori bližnjemu v/iz Ljubezni, mu bo Bog tisočkratno povrnil.... Toda vedno je stopnja Ljubezni tista, ki je odločujoča, v kateri on uresničuje dela Ljubezni do bližnjega. Božja Ljubezen bo v enaki meri sprejela človeka; in ker je Bog Sam Ljubezen, mora biti On prisoten v vsakem delu Ljubezni. Zaradi tega človek mora postati Ljubezen, če sta njegovo celotno razmišljanje in delovanje določena z Ljubeznijo do Boga in do bližnjega.
AMEN
PrevajalciEs formt der Mensch durch sein Innenleben sich selbst, d.h., so er nachdenkt über sich und sein Handeln und Denken einer strengen Prüfung unterzieht, versucht er, nun auch so zu leben, daß er vor sich selbst bestehen kann, und das hat eine Selbstveredlung zur Folge. Also bedeutet das auch geistigen Fortschritt oder Höherentwicklung der Seele. Es ist nun ganz belanglos, wieweit sich der Mensch bestimmten äußeren Formen unterzieht. Es muß sein Augenmerk nur darauf gerichtet sein, Gott wohlgefällig zu leben, also es muß alles, was er redet, denkt oder tut, den göttlichen Geboten entsprechen. Es fordert Gott von den Menschen nichts weiter, als daß sie Ihn lieben und diese Liebe nun zum Ausdruck bringen, indem sie den Mitmenschen Gutes tun und auch sonst so leben, daß das Verlangen nach Gott daraus zu erkennen ist. Jeder nach oben gerichtete Gedanke bezeugt die Liebe zu Gott, denn wonach der Mensch verlangt, das wird auch immer wieder als Gedanke in ihm auftauchen. Bezeuget nun der Mensch seine Liebe zu Gott durch immerwährendes Verlangen nach Ihm, so wird Gott dieses Verlangen auch stillen, indem Er gleichfalls den Menschen mit Seiner Liebe bedenkt, und nun kann der Mensch nicht anders als gut sein. Denn die göttliche Liebe, die er selbst innig begehrt durch sein Verlangen, umhüllt ihn, und er kann nun nicht mehr lieblos handeln.... Der Mensch aber soll sich zur Liebe gestalten, also erfüllt er das erste und größte Gebot.... er gibt Liebe und empfängt dadurch wieder Liebe, muß also selbst zur Liebe werden. Niemals aber kann ein Mensch zur seelischen Reife gelangen, der nicht durch Werke der Liebe sich die göttliche Liebe erwirbt. Die Liebe Gottes kann nur den Menschen erfassen, der sich selbst in der Liebe betätigt. Jeder noch so kleine Liebes-Dienst aber setzt auch eine bestimmte Einstellung zu Gott voraus.... es muß der Mensch das Gute wollen, also sich zum mindesten unbewußt bejahend einstellen zu dem Wesen, Das der Inbegriff des Guten, der Vollkommenheit, ist. Das Gute bejahen wird auch zur Folge haben, daß das Gute angestrebt wird, und einem solchen Menschen wird Sich auch die ewige Gottheit nahen und Sich zu erkennen geben. Und die rechte Einstellung zu Gott wird bald sein Denken und Handeln bestimmen, d.h. ihn zur Liebetätigkeit anspornen, so daß also Gott auch ihm Seine Liebe zuwenden kann, was so viel bedeutet, als daß der Mensch nun reifen muß an seiner Seele, weil Gottes Liebe ihn betreut und ihn nicht mehr fallenläßt. Gott fordert von dem Menschen den Beweis seiner Liebe zu Ihm, doch es genügt Ihm nicht dessen Beteuerung oder Schwärmerei.... In Werken der Liebe soll der Mensch seine Liebe zu Gott bekunden, und wie er nun dem Nächsten austeilt, so wird ihm wieder ausgeteilt werden.... was er dem Nächsten in Liebe antut, das wird Gott ihm tausendfach vergelten.... Immer ist der Liebesgrad ausschlaggebend, in welchem er die Werke der Nächstenliebe ausübt. Im gleichen Maß wird Gottes Liebe sich des Menschen annehmen, denn da Gott Selbst die Liebe ist, muß Er in jedem Werk der Liebe gegenwärtig sein. Folglich muß der Mensch zur Liebe werden, so all sein Denken und Handeln von der Liebe zu Gott und zum Nächsten bestimmt wird....
Amen
Prevajalci