Greh se bo razkril poslednji dan.... tudi mrtvi bodo vstali v svojih delih, tj. duše, ki so duhovno mrtve, se bodo ozrle nazaj in doživele vsako slabo dejanje, vsako hudobno misel in voljo, za katero so dovolile, da se je pojavila v njihovem zemeljskem življenju - kot bi bila zapisana z ognjenim pisanjem. In takrat bo duša spoznala svojo trdoto in tudi to, da ni vredna življeti v kraljestvu luči, saj bo Bogu všeč le, če je na Zemlji izpolnjevala njegove želje in odredbe.

(3.5.1950) Mrtvi bodo vstali.... Nič ne bo ostalo skrito, dobro in zlo se bo razkrilo, vse, kar je človek storil in mislil na Zemlji, bo prišlo na dan, in gorje tistim, katerih dejanja so bila slaba.... Vsak greh bo dobil plačilo (kazen), če ga ni izbrisal Jezus Kristus, tj. če ga je že na Zemlji odpustil tisti, ki je spoznal svojo krivdo, jo odnesel na Kristusov križ in ga prosil, naj jo odpusti. Ti so odrešeni greha po Jezusovi izredni ljubezni in milosti. In tem se ni treba bati poslednje sodbe. Toda kako malo jih je....

Vera v Jezusa Kristusa in njegovo odrešenjsko dejanje je resnično redka, saj zgolj besede še ne pričajo o njem, dokler ni živa v ljubezni. Zato lahko za odrešene po Kristusovi krvi štejemo le tiste ljudi, ki živijo življenje v ljubezni.... ki so Jezusa Kristusa našli po ljubezni in se mu priporočili v svojih duhovnih stiskah. Kajti le ljubezen ga priznava kot Boga in odrešenika sveta; kdor pa v sebi nima ljubezni, govori le prazne besede, ko izpoveduje svojo vero v Jezusa Kristusa. Kdor nima v sebi ljubezni, se mu v globoki ponižnosti ne bo približal in mu priznal svoje krivde, kajti kdor v sebi nima ljubezni, je še vedno suženj Božjega nasprotnika, ki stoji zoper Jezusu Kristusu in tako preprečuje, da bi se njegovo srce obrnilo k Njemu.

In zato se bo na zadnji sodbi razkrilo veliko grehov, le redki bodo pripadali odrešenim s krvjo Jezusa Kristusa, krivda ljudi za grehe pa bo ogromna, ko bodo mrtvi vstali iz grobov, da bi opravičili svoja dejanja in misli, tj. ko bodo morale duše teh ljudi priznati svojo krivdo, kajti nič več, kar se je nekoč zgodilo, ne bo ostalo skrivnost (Lk 12,1-3).... Vsi tisti, ki so umrli brez Jezusa Kristusa, vsi tisti, ki ga na Zemlji niso priznali in zato niso izkoristili blagoslovov dejanja odrešenja, bodo morali sami odgovarjati, saj bodo brez žive vere Vanj v onstranstva še vedno prebivali v najgloblji temi, četudi bodo minili neskončni časi. Brez Jezusa Kristusa se namreč ne morejo dvigniti, ker v sebi nimajo ljubezni, kajti tudi v onstranstvu je razvoj navzgor mogoč le z ljubeznijo. Tudi v onstranstvu imajo še vedno možnost prepoznati Jezusa Kristusa, a le redki se v ljubezeni spremenijo po lastni volji, le redki primejo za roko svojega odrešujočega Odrešenika, ko se ta spusti k njim, da bi jim pomagal pri vzponu k Sebi....

Brez ljubezni ga ne prepoznajo in mu ne dovolijo, da bi jim pomagal. Kajti greh jih vleče navzdol in jih kot z verigami drži v globini. Le Eden jih lahko tega osvobodi, a tega v slepoti, ki je posledica grešnosti, ne prepoznajo. Toda zadnja sodba bo ločila duhove. Tudi takrat bo roka usmiljenega očeta segla do grešnikov - in kdor jo bo zagrabil in se pustil izvleči, bo rešen pred peklensko kaznijo ponovnega izgnanstva v trdno snov nove Zemlje. Razodet bo greh in tudi volja tistih, ki so grešili, usoda duš pa bo po zadnji sodbi v skladu s to voljo, kajti Bog je Bog ljubezni in usmiljenja, pa tudi Bog pravičnosti....

Amen.

Ta Objava ni uporabljena v nobeni tematski knjigi.