Confronta annuncio con traduzione

Altre traduzioni:

Il 1. Giorno di Natale 1958 La Nascita di Cristo

Nessun uomo può misurare la profondità dell’Amore divino che Si manifestava nel Fatto che Dio Stesso discese sulla Terra per compiere l’Opera di Redenzione per gli uomini. Aveva Compassione per l’incommensurabile colpa di peccato degli uomini, perché non la si poteva estinguere attraverso i peccatori stessi, perché l’infrazione contro l’Amore di Dio consisteva nella pienissima consapevolezza della colpa, non perché una “imperfezione” dell’essere non faceva riconoscere l’infrazione contro Dio, ma perché questi esseri stavano nella Luce più limpida e perciò riconoscevano anche Dio nel Suo Potere e nella Sua Magnificenza. Ma non Lo vedevano e perciò seguivano contro ogni miglior conoscenza colui, che presentava sé stesso come Dio e Creatore, lo seguivano, perché lo potevano vedere, anche se sapevano, che anche lui era un prodotto della Volontà del Creatore e della Forza di Dio. In questo consiste la grandezza della colpa, che gli esseri stavano nella Luce della conoscenza e malgrado ciò si sono allontanati dal loro Dio e Creatore dall’Eternità. Loro non potevano più estinguere questa grande colpa, non potevano più rendere non avvenuto il peccato, ne rimanevano aggravati ed esisteva soltanto ancora una possibilità, che Dio Stesso estinguesse la colpa, cosa che però poteva anche soltanto avvenire di nuovo nella Cornice della Giustizia divina, perché ogni colpa esige un’espiazione per poter essere estinta. Per prestare quest’Espiazione per l’umanità, Dio E’ disceso sulla Terra ed ha compiuto l’Opera di Redenzione nell’Uomo Gesù. Dio Stesso non poteva soffrire, ma Egli voleva prendere su di Sé la sofferenza, che l’umanità aveva meritata per via del peccato dell’allontanamento di un tempo da Dio. Perciò l’Uomo ha preso su di Sé questa sofferenza, nel Cui Involucro Dio Stesso Si è incorporato, l’Eterno Amore, che ora voleva portare il Sacrificio, il Sacrificio di Riscatto per la grande colpa. Un Uomo il Cui Cuore era colmo d’Amore, Si è lasciato mettere sulla Croce per l’intera Umanità, soltanto l’Amore Lo ha mosso a quest’Opera di Misericordia. Un Uomo con tutte le debolezze e paure umane ha percorso un’amara via terrena, l’Amore in Lui cresceva sempre di più, perché Dio Stesso Era in quest’Uomo e perciò sempre soltanto l’Amore determinava l’Uomo Gesù al Suo Parlare ed Agire, come anche infine l’Amore percorse l’amara via di sofferenza, soffrì e morì sulla Croce. Non era un Atto arbitrario di un Uomo, il Quale Si era sacrificato per i prossimi per un vantaggio, ma semplicemente l’Amore Lo spingeva a quest’Opera di Misericordia, perché sapeva che per loro la Via verso il Regno di Luce era e doveva rimanere chiusa, se dapprima non venivano liberati dalla loro colpa di peccato. Lui sapeva in che cosa consisteva la colpa primordiale e che non avrebbero mai potuto estinguere la loro colpa con la loro propria forza. Perciò Egli Si offerse a Dio per portare il Sacrificio d’Espiazione, per liberare i Suoi prossimi. In Verità però era l’Amore in Lui che Lo induceva a questo; era l’Eterno Amore Stesso Che quindi voleva redimere gli uomini dalla loro incommensurabile colpa, perché nell’Uomo Si celava l’Eterna Divinità in tutta la Pienezza dell’Amore. Se gli uomini comprendono in questo modo la Divenuta Uomo di Dio, che l’Eterno Amore Si è incorporato in un Uomo, Che ha preparato Sé Stesso affinché l’Eterno Amore potesse prendere dimora in Lui e che ora tutto ciò che l’Uomo Gesù ha fatto nella vita terrena, in Verità lo ha fatto Dio Stesso in Lui, che “l’Amore” determinava l’Uomo Gesù al Suo Volere, Pensare ed Agire, quindi ha bensì sofferto l’Uomo ed è morto sulla Croce, ma Dio Stesso Era in quest’Uomo, quindi Egli ha compiuto l’Opera di Redenzione per tutti gli uomini. Solo quando gli uomini comprendono, che Dio E’ l’Amore, comprenderanno anche il problema della Divenuta Uomo di Dio e capiranno, che Dio e Gesù E’ Uno, che non sono due Persone, ma la divina Unità non deve essere messa in discussione, perché l’Amore colmava l’Involucro umano, e con ciò la Forma esteriore dell’Uomo Gesù era anche la Forma visibile dell’Amore divino Stesso, che non erano degli Esseri separati, ma appunto sempre Dio Stesso. Soltanto così è da risolvere il problema della Divenuta Uomo di Dio, ma allora sarà anche facile all’uomo il riconoscere Gesù, di rifugiarsi in Lui e con l’invocazione a Lui invoca Dio Stesso, quindi Lo riconosce. La sua colpa primordiale sarà cancellata, perché Dio Stesso E’ disceso sulla Terra per questa sua colpa ed ha compiuto per lui l’Opera di Redenzione dell’Espiazione.

Amen

Traduttore
Tradotto da: Ingrid Wunderlich

KRISTUSOVO ROJSTVO.... II.

Nihče ne more oceniti globine Božanske Ljubezni, katera se je izrazila v dejstvu, da se je Bog Osebno spustil na Zemljo, da bi namesto človeštva uresničil delo Odrešenja. On se je usmilil ljudi zaradi ogromne krivde greha, ker ga sami grešniki niso bili sposobni plačati, ker je bil prekršek proti Božji Ljubezni narejen popolnoma zavestno.... ne zaradi nepopolnosti, da je bilo bitje nesposobno prepoznati svoj prekršek proti Bogu, ampak zato, ker so bila ta bitja osvetljena z blestečo svetlobo, da so tako lahko Boga prepoznala v Njegovi moči in slavi.... Oni Ga sicer niso bili sposobni videti, vendar pa so kljub boljšemu (spo)znanju sledili tistemu (Luciferju), kateri se je predstavil kot Bog in Stvarnik.... in oni so mu sledili, ker so ga lahko videli, četudi so vedeli, da je bil tudi on samo proizvod Božje ustvarjalne volje in Božje moči. Veličina krivde je v dejstvu, da so bila bitja osvetljena s svetlobo dojemanja in so se kljub temu obrnila stran od svojega Boga ter Stvarnika večnosti. Za njih je bilo namreč nemogoče, da odplačajo to ogromno krivdo, ker oni greha niso bili več sposobni izbrisati; oni so ostali obremenjeni z njim in za Boga je bila edina možnost, da ta greh odplača Osebno.... vendar pa se je to lahko zgodilo samo znotraj okvirja Božanske pravice. Namreč vsaka krivda, da bi se lahko odplačala, zahteva pokoro; da pa bi za človeštvo naredil to pokoro, se je Bog spustil na Zemljo in v človeku Jezusu uresničil delo Odrešenja....

Bog Osebno ni mogel trpeti, vendar pa je On na Sebe želel vzeti trpljenje, katerega je človeška rasa zaslužila zaradi greha njihovega predhodnega odpadništva od Boga.... In to je bil razlog, da je človeško bitje, v ovoju Katerega je se je Bog Osebno utelesil, vzelo trpljenje na Sebe.... Večna Ljubezen, Katera je na ta način želela ponuditi žrtev, žrtev pokore za ogromno krivdo.... Človeško bitje je s srcem polnim Ljubezni dovolilo, da Ga za celotno človeško raso pribijejo na Križ. In edino Ljubezen Ga je motivirala, da uresniči to delo usmiljenja. Človeško bitje se je z vsemi človeškimi slabostmi in strahovi napotilo po mukotrpni zemeljski stezi; Ljubezen v njem pa je neprestano rasla, ker je bil Bog Osebno v tem človeškem bitju, da so bile zaradi tega besede in dejanja vedno motivirane samo z Ljubeznijo (Janez 5:19, 30; 8:28; 12:49; 14:10), kakor je tudi Ljubezen končno hodila po mukotrpni stezi trpljenja, trpela in umrla na Križu. To ni bilo prostovoljno delo človeškega bitja, Katero bi je zaradi koristi žrtvovalo za Svoja bližnja človeška bitja; enostavno ga je Ljubezen spodbudila, da uresniči delo usmiljenja, ker je vedel, da njihova pot do kraljestva je in tudi mora za njih ostati zaprta, če niso najprej osvobojeni njihove krivde greha.... On je namreč vedel, iz česa je bil prvobitni greh sestavljen in da ga oni sami od sebe ne bi bili nikoli sposobni odplačati (oz. »narediti tista dela, katera bi ta greh lahko odplačala). In zaradi tega se je On prostovoljno prijavil, da bi Bogu ponudil žrtev pokore, da bi (od)rešil Svoja bližnja človeška bitja.... V Resnici pa Ga je na to spodbudila Ljubezen znotraj Njega; to je bila namreč Sama Večna Ljubezen, Katera je na ta način želela odrešiti ljudi njihove nezamisljive krivde, ker se je Večno Božanstvo v vsej polnosti zakrilo v človeškem bitju.

In zaradi tega mora biti Božje učlovečenje dojeto tako, da Se je Večna Ljubezen utelesila v človeškem bitju, Katero je Sebe pripravilo na način, da je bila Večna Ljubezen sposobna prebivati v Njem in da je bilo zaradi tega vse, kar je človeško bitje Jezus naredil v zemeljskem življenju, dejansko narejeno s strani Boga Osebno.... da je »Ljubezen« določala vse namere, misli in akcije človeškega bitja Jezusa; da je človeško bitje zagotovo trpelo in umrlo na Križu, vendar pa je bil Bog Osebno v tem človeku in da je glede na to On uresničil delo Odrešenja za človeštvo. Samo takrat, ko ljudje dojamejo, da je Bog Ljubezen (1 Janez 4:8, 16), bodo oni obenem tudi razumeli problem Božjega učlovečenja in bodo razumeli, da sta Bog in Kristus eno (Janez 10:30); da onadva nista dve osebi in da se Božanske Enosti ne more zanikati, ker je Ljubezen prežela človeški ovoj in je bila glede na to zunanja forma človeškega bitja Jezusa ravno tako vidna forma Same Božanske Ljubezni; da onadva nista bili ločeni Bitji, ampak vedno samo Bog Osebno. Problem Božjega Učlovečenja se lahko reši samo na ta način, vendar pa potem človek tudi z lahkoto priznal Jezusa. On bo namreč v Njem našel pribežališče in s tem, ko bo klical Njega, bo klical Boga Osebno in Ga na ta način obenem tudi priznal. In njegov prvobitni greh bo izbrisan, ker se je zaradi njegovega greha Bog Osebno spustil na Zemljo in namesto njega uresničil delo Odrešenja, delo pokore.

AMEN

Traduttore
Tradotto da: Lorens Novosel