Chi lotta fino ad arrivare alla Verità, lascia dietro di sé tutte le tenebre, avrà una spiegazione per tutto, conoscerà il collegamento di tutte le cose, riconoscerà che la sua via conduce verso l’Alto, che ha trovato il collegamento con Dio, che non può più sbagliare, perché Dio Stesso gli porta la Verità. Lottare per la verità significa innanzitutto desiderarla seriamente e poi aprire il cuore per ciò che ora gli viene portato in conoscenza, sia dall’esterno oppure anche dall’interiore in forma di pensieri. Perché il cuore sarà disposto ad accettare o a respingere la Verità e l’errore, e quindi agirà anche sull’uomo di modo corrispondente.
La Verità dev’essere conquistata in questo che la volontà dell’uomo stesso deve diventare attiva, non può essere semplicemente comunicata all’uomo che si comporta in modo del tutto passivo, che non vuole lui stesso prendere le disposizioni necessarie per ottenerla. Poiché egli rimarrà nell’oscurità del suo spirito e non raggiungerà l’Alto. Ma la Verità è la via verso l’Alto. La Verità è il Patrimonio spirituale trasmesso agli uomini da Dio Stesso che cerca in ogni uomo un ricevente, di cui la volontà di ogni uomo può appropriarsi, perché può essere trasmessa all’uomo in un’ampia varietà di modi, ma presuppone sempre il desiderio per la stessa.
Ma chi la possiede, non sta più nell’oscurità; per lui tutto è chiaro come il sole; per lui non esiste più nessun dubbio, perché ciò che non gli è ancora chiaro, anche gli viene spiegato su sua richiesta se soltanto si rivolge alla Fonte della Verità, se espone a Dio Stesso i suoi dubbi e domande e ora aspetta ciò che Dio gli risponde attraverso il cuore. Il desiderio della Verità, il collegamento mentale con Dio e l’ascolto interiore anche gli garantiscono una chiara risposta secondo la Verità. E voi uomini dovete sapere che per voi non deve necessariamente esistere qualcosa di non chiarito se soltanto volete il chiarimento e sottoponete ogni domanda a Colui Che è la Verità Stessa e che anche la vuole trasmettere ai Suoi figli terreni per dare loro la Luce, per illuminare loro la via verso l’Alto:
Il primo uomo creato era secondo il suo corpo anche un Atto di Creazione del Mio Amore. Dovetti creare un involucro esterno allo spirituale caduto quando esso si era di nuovo innalzato dalle profondità così tanto da poter sostenere l’ultima prova della volontà in tutta libertà. Dovetti creare delle forme per tutti gli spiriti primordiali creati una volta da Me che dopo un tempo infinitamente lungo si erano di nuovo raccolti in tutte le sostanze una volta dissolte, che dunque aspettavano di nuovo come entità coscienti di sé il permesso per un’attività. Creare la forma esteriore per un tale spirito primordiale non era altro che le infinite Opere di Creazione che erano state realizzate in precedenza, era il Pensiero messo fuori da Me, che attraverso la Mia Volontà anche si trovava già davanti a Me nella sua esecuzione.
Ma dare ora a questa forma creata la Vita era possibile soltanto compenetrandola con la Mia Forza d’Amore. Lo spirituale creato primordialmente però era Forza d’Amore emanata da Me. Quindi solamente doveva prendere possesso della forma esteriore per farla diventare un essere vivente. Lo spirituale stava poco dinanzi al suo perfezionamento, ma molto lontano dallo stesso perché gli mancava l’ultima conoscenza, perché il peccato gravando sullo spirituale lo aveva derubato della piena conoscenza, di modo che in questo stato necessitava Istruzioni e Comandamenti, che doveva quindi maturare lentamente per la conoscenza attraverso l’ubbidienza a quei Comandamenti.
Dapprima ebbe luogo una grande battaglia spirituale, perché esisteva un gran numero di questi spiriti primordiali caduti che volevano prendere dimora nella prima forma creata da Me. Perché sapevano che soltanto nella forma di un uomo potevano di nuovo trovare l’accesso a Me, che potevano giungere all’illimitata pienezza di Forza e Luce soltanto attraverso una vita di prova nella quale dovevano dimostrare come utilizzavano la Forza a loro disposizione. Ma Io Stesso determinai lo spirito primordiale che doveva prendere dimora nel primo uomo.
Perché unicamente Io sapevo chi aveva allentato la sua resistenza contro di Me a tal punto che gli si poteva imporre l’ultima prova della vita terrena; Io sapevo chi aveva la volontà che avrebbe potuto resistere alle tentazioni della forza opposta a Me. E per questo scelsi uno spirito originario che un tempo era a capo dell’apostasia degli spiriti, il cui peccato quindi pesava su di lui più pesantemente, che però il Mio Amore si sforzò di riconquistare, perché allora lo avrebbero seguito anche innumerevoli esseri e la Redenzione sarebbe andata molto più veloce. Io sapevo ben dall’Eternità del fallimento di questo spirito primordiale. Malgrado ciò era lo spirito più forte per la sua volontà mutata negli stadi antecedenti, che quindi anche era autorizzato a essere trasferito per primo nello stato della libera volontà e che perciò offriva la maggior possibilità di sostenere la prova di volontà.
Ora la forma del primo uomo – prima che vi entrasse questo spirito primordiale – era visibile anche a Lucifero, che sapeva bene che questa forma era la porta di passaggio dal Regno dell’oscurità, dalla sua sfera, nel Mio Regno, nel Regno della Luce. Lui anche sapeva che se non voleva perdere il suo seguito, doveva impiegare ogni mezzo per strappare con forza da Me lo spirituale in questo tempo di prova concesso all’uomo per far risultare la prova a suo favore.
La forma creata da Me era ancora senza vita quando Lucifero si impossessò di lei per vivificarla per prova con il suo spirito, ma il suo spirito indomito fece esplodere la forma, e lui era sicuro del fatto che ogni spirito legato in questa forma dovrebbe farla esplodere e che per lui non esisteva mai più il pericolo di una perdita. Io permisi questo tentativo, e poi gli dimostrai che la sua presunzione era sbagliata. Perché a causa del lungo percorso di sviluppo nella Creazione, lo spirituale che doveva incarnarsi nell’uomo non aveva più la stessa volontà come Lucifero; entrò volontariamente nella forma esterna, e quello spirito primordiale era vicino allo stato originario, e la forma esterna non gli sembrava nessuna catena prima della caduta nel peccato. Perché era padrone della Creazione, poteva comandare come un padrone sulla Terra che stava a sua disposizione con ogni Creazione. Era potente e possente, solo subordinato al Mio Potere, che gli aveva dato solo un leggero Comandamento, la cui osservanza avrebbe fatto saltare ogni vincolo ancora imposto su di lui.
E quando Lucifero si rese conto di questo, cercò i mezzi per impedire agli uomini di ubbidire a quel Comandamento, e dato che lui stesso conosceva la forma del primo uomo, cercava di rendergliela insofferente anche a lui, rappresentandogliela come catena, rappresentandogli la libertà come dipendente dall’infrazione di quel Comandamento, e quindi sobillava di nuovo interiormente lo spirito primordiale contro di Me, che Io non gli davo la piena libertà. Era un cosciente fuorviare, a cui il primo uomo avrebbe potuto prestare resistenza se soltanto si fosse attenuto al Mio facile Comandamento, se dapprima si fosse accontentato del possesso di potere e forza, che lo rendeva davvero beato, finché il Mio avversario attizzò in lui un desiderio impuro, quello di essere più grande di Colui Che gli era riconoscibile come Potenza al di sopra di lui, del Quale sapeva e il Cui Comandamento aveva comunque disprezzato.
La caduta nel peccato del primo uomo quindi era una ripetizione della prima caduta dello spirito primordiale. Seguì Lucifero e strappò con sé nell’abisso innumerevoli esseri, come ora anche tutti i posteriori del primo uomo erano messi nello stato di debolezza di uomini peccaminosi, finché Gesù Cristo non veniva loro in Aiuto, fino a quando Gesù Cristo non conquistò la fortificazione della volontà degli uomini attraverso la Sua morte sulla Croce, fino a quando Gesù Cristo non oppose la Sua forte Volontà contro le tentazioni di Lucifero e lo vinse.
Nulla avrebbe potuto muovere l’essere primo creato, Lucifero, a percorrere il cammino terreno come uomo, finché lui stesso si sentiva ancora come padrone del mondo degli spiriti, che con lui era diventato infedele a Me, perché lui stesso non aveva percorso il cammino attraverso la materia, attraverso la Creazione, prima della creazione del primo uomo. Come spirito essenziale, era ancora il Mio più forte avversario, lui stesso si sentiva come padrone della Creazione, che celava lo spirituale appartenente a lui, benché lui stesso non ne aveva nessuna influenza.
In lui stesso quindi era ancora una resistenza non spezzata, e non avrebbe mai accettato una costrizione, non si sarebbe mai e poi mai recato in una forma che la Mia Volontà aveva creata, perché odiava tutte le forme per lo spirituale, tutte le Opere di Creazione, e cercava di distruggerle. Ma il potere sulle Opere di Creazione gli era stato tolto, invece gli era concesso l’influenza sullo spirituale quando questo doveva di nuovo decidersi liberamente per Me o per lui. Lui stesso anche sapeva che non poteva distruggere una forma quando era abitata da entità spirituali, e perciò prima rivolse la sua attenzione alla forma del primo uomo, perché la sua meta era di indurre lo spirito primordiale che in questa doveva essere incarnato a spezzare lui stesso la sua forma esteriore, perché credeva di procurargli poi la libertà, che Io avevo tolto allo spirituale attraverso le Opere di Creazione. Mi voleva impedire di portare a termine il Mio Piano di Salvezza.
L’opposizione fra Me e lui esisteva sin dalla sua caduta, e da parte sua non vi rinuncerà mai, finché non si riconoscerà totalmente inerme e nella più profonda debolezza e inferiorità chiederà l’apporto di Forza. Perciò sarebbe anche stato impossibile dargli la prima forma d’uomo come dimora. Perché in lui non c’era la volontà per salire in Alto, mentre lo spirituale passato nello stato dell’obbligo attraverso la Creazione già aveva ceduto nella sua resistenza di una volta contro di Me e soltanto doveva dimostrare ancora una volta la rinuncia della resistenza contro di Me e la Mia Forza d’Amore. E Lucifero sapeva quanto questo spirito era già lontano da lui, e sapeva anche che ora esisteva il pericolo di perderlo del tutto. E dato che lo spirito primordiale generato nel primo uomo era una volta un suo forte sostegno, era anche particolarmente interessato alla sua caduta. Ma sapeva anche del suo desiderio di diventare libero da ogni catena materiale.
A questo spirito primordiale ora assegnai un secondo essere, che gli doveva servire contemporaneamente come sostegno, ma anche come prova della sua volontà. Ognuno avrebbe potuto assistere l’altro di raggiungere l’ultima meta, non posi la responsabilità soltanto sulla spalla di uno, diedi ad ambedue il Comandamento, e ambedue potevano raggiungere insieme la meta. E Lucifero si servì di questo secondo essere conoscendo la sua volontà indebolita, e attraverso questa sperava di giungere alla meta.
La prova di volontà doveva essere pretesa dalla prima coppia d’uomini, e per questa prova dovevano poter agire anche le forze avverse, perché anche Lucifero lottava per le sue creature a cui non voleva rinunciare, benché erano anche Mie. Il suo piano gli riuscì, ma non Mi impediva comunque di dare nel seguito sempre di nuovo la possibilità a innumerevoli esseri di trasformarsi negli uomini su questa Terra e di arrivare a un grado di maturità sempre più alto, benché attraverso la caduta della prima coppia d’uomini le Porte nel Regno della Luce rimanevano chiuse fino alla venuta di Gesù Cristo.
La Redenzione degli esseri spirituali era rimandata dal primo peccato, ma non sospesa, perché quello che il primo uomo non riuscì a fare, lo ottenne l’Uomo Gesù. Lui era più forte del Mio avversario, perché Lui Si serviva della Mia Forza. Lui era e rimaneva unito con Me attraverso l’Amore e fece liberamente ciò che il primo uomo non aveva adempiuto come Comandamento. Lui Si è sottoposto totalmente alla Mia Volontà e dimostrò la Sua dedizione a Me attraverso la Sua passione e morte sulla Croce. Sapeva della colpa primordiale e della ripetuta colpa dei primi uomini, e per estinguere questa colpa, per redimere gli uomini, Mi offrì un Sacrificio di Cui Mi accontentavo, un Sacrificio che aprì di nuovo la Porta nel Regno spirituale, la via verso di Me, e ora possono diventare beate tutte le Mie creature che Lo riconoscono come Figlio di Dio e Redentore del mondo.
Amen
TraduttoreVsak kdor si prizadeva priti do Resnice, ta pusti za seboj vso temo, on bo za vse dobil pojasnilo, poznal bo medsebojni odnos med vsemi stvarmi, prepoznal bo, da njegova pot vodi navzgor, da je našel povezavo z Bogom, da več ne more biti v zmoti, ker mu Bog Osebno daje Resnico. Toda zavzemanje za Resnico pomeni, da mora za njo najprej iskreno hrepeneti, in potem znanje katero prejema.... naj bo to od zunaj ali od znotraj v obliki misli.... sprejeti z odprtim srcem. Ker srce bo pripravljeno, ali sprejeti ali zavrniti Resnico in zmoto, in bo torej temu ustrezno vplivalo na osebo.
Za Resnico se mora hrepeneti (izboriti) do te mere, da mora biti sama volja človeka aktivno vključena.... nje (Resnice) se enostavno ne more posredovati popolnoma pasivni osebi, ki je sama ne želi in katera ne bo naredila nujnih korakov, da bi jo pridobila. Ker ona bo potem ostala v duhovni temi in ne bo napredovala navzgor. Resnica pa je pot navzgor.... Resnica je duhovno znanje dano ljudem od Boga Osebno, katero išče prejemnika v vsakem človeku, katero si lahko prisvoji volja vsakega človeka, ker je lahko prenesena ljudem na mnoge različne načine.... vendar je za njo vedno najprej potrebno hrepeneti.
Toda vsakdo, ki je pridobil Resnico (ali "prispel do Resnice"), ne živi več v temi, vse mu je kristalno jasno, on več ne dvomi, ker karkoli mu je še nejasno, mu bo na njegovo prošnjo tudi pojasnjeno tako, da se obrne le k Izvoru Resnice.... pod pogojem, da svoje dvome in vprašanja postavi Bogu Osebno in potem počaka, kaj mu bo Bog odgovoril skozi njegovo srce.... Hrepenenje za Resnico, miselni stik z Bogom in njegovo notranje poslušanje mu prav tako zagotavljajo jasen in resničen odgovor. Vi ljudje bi morali vedeti, da za vas ne bi smelo obstajati niti eno nerešeno vprašanje, če le želite pojasnilo in vsako vprašanje predstavite Temu, Kateri je Sam Resnica in Kateri jo prav tako želi posredovati Svojim zemeljskim otrokom, da bi jih razsvetlil, da bi jim osvetlil njihovo pot navzgor.
(6. 11. 1953) Telo prvo ustvarjenega človeka je prav tako bilo delo stvarjenja Moje Ljubezni.
Jaz Sem potem za padlo duhovno moral ustvariti zunanji ovoj, ko se je enkrat povzpelo iz brezna navzgor do točke, kjer je bilo sposobno opraviti svoj končni izpit volje v popolni svobodi.... Moral Sem ustvariti oblike-forme za vse Moje nekoč ustvarjene izvirne duhove, katerih prej razgrajene snovi (duše) so se po neskončno dolgem času ponovno zbrale, in kateri so torej kot samozavestna bitja ponovno čakali na dovoljenje, da postanejo aktivni.... Ustvariti zunanjo obliko za takšnega izvirnega duha se ni razlikovalo od neštetih del stvarjenja, katera so nastala predhodno.... To je bila Moja, v zunanja obliki prikazana misel, katera se je po Moji volji tudi pojavila pred Menoj v svoji izvedbi (kompletna-dokončana).
Tej prvo ustvarjeni obliki pa je bilo mogoče dati življenje le tako, da bi se prežela z Močjo Moje Ljubezni.... Izvirno ustvarjeni duh pa je bil Moja izsevana moč Ljubezni.... Torej je on moral samo zasesti zunanjo obliko, da bi jo pretvoril v živo bitje. Duh je bil blizu svoje popolnosti.... a vendar daleč od nje, ker mu je manjkalo končno spoznanje (ali "končni vpogled").... ker ga je greh, s katerim je bil obremenjen, oropal popolnega spoznanja, in v tem stanju je potreboval poučevanje in zapovedi.... na ta način je on moral postopoma dozorevati v spoznanju, skozi poslušnost (izpolnjevanje) tem zapovedim....
Pred tem se je zgodil veliki duhovni boj, ker je veliko število padlih izvirnih duhov želelo naseliti-okupirati Mojo prvo ustvarjeno obliko.... Ker so oni vedeli, da bi lahko ponovno pristopili k Meni le v obliki človeka, da bi lahko dosegli nepredstavljivo obilico Moči in Svetlobe le skozi izpit življenja, s katerim so morali dokazati, kako bodo uporabili moč, ki jim je bila na voljo.... Vendar Sem Jaz Osebno določil, kateri izvirni duh se bo nastanil v prvem človeku....
(7. 11. 1953) Namreč le Jaz Sem vedel, čigavo nasprotovanje Meni je toliko oslabilo, da se ga lahko uvede v končni izpit zemeljskega življenja; Jaz Sem vedel, čigava volja bi se lahko uprla moči Mojega nasprotnika. Zatorej Sem izbral enega izvirnega duha, ki je nekoč v času odpadništva duhov zasedal vodilni položaj.... kateri je bil prav zares težje obremenjen z grehom, vendar katerega je Moja Ljubezen želela še kako ponovno pridobiti, ker bi mu potem nešteta bitja prav tako sledila, in bi Odrešitev lahko napredovala mnogo hitreje.... Jaz Sem sicer vedel že od večnosti, da bo ta izvirni duh padel.... Kljub temu pa je on zaradi njegove spremembe volje tekom predhodnih faz bil najmočnejši duh, ki je torej tudi bil upravičen biti prvi, ki bo prejel stanje svobodne volje, in to je potem nudilo najboljše možnosti za uspešno opravljen izpit volje....
Oblika prvega človeka je bila sedaj.... preden jo je zasedel ta izvirni duh, prav tako vidna Luciferju, ki je zagotovo vedel, da je ta oblika prehod iz kraljestva teme, iz njegovega imperija v Moje kraljestvo, kraljestvo Svetlobe.... On je prav tako vedel.... če ni želel izgubiti svojih privržencev.... da je moral uporabiti vsa sredstva, da bi v tem, za človeka odobrenem poskusnem obdobju duše ugrabil nazaj od Mene, da bi ta izpit obrnil v svojo korist....
Ta od Mene ustvarjena oblika je bila še brez življenja, ko si jo je Lucifer prilastil s ciljem, da jo s svojim duhom poskusno oživi.... vendar pa je njegov neukročeni duh razpočil obliko, in on je bil prepričan, da jo bo razpočil vsaki duh, izgnan v to obliko, in, da za njega nikoli ne bo nobene nevarnosti izgube.... Dovolil Sem, da se ta preizkus zgodi, in potem Sem mu dokazal, da je bila njegova domneva napačna.... Kajti zahvaljujoč svojemu dolgemu procesu razvoja sam duh, kateri se je moral utelesiti v človeško bitje, ni več delil Luciferjeve volje, on je prostovoljno zasedel končno zunanjo obliko, in, ker je ta izvirni duh (Adam) bil blizu svojega izvirnega stanja, on zunanje oblike ni štel za oviro, katera bi preprečila padanje v greh.... Kajti on (Lucifer) je bil gospodar nad celotnim stvarstvom, on je lahko vladal kot gospodar nad Zemljo, katera mu je bila na voljo skupaj z vsako stvaritvijo.... Imel je obilno oblast in moč.... podrejeno le Moji moči, katera mu je dala le eno lahko zapoved: poslušnost, katera bi bila zlomila vsako njemu uvedeno omejitev....
In, ko je Lucifer to dojel, je razmišljal o načinih, kako preprečiti človeku izvajanje te zapovedi, in, ker je osebno poznal telo prvega človeka, ga je on skušal narediti odbijajočega, predstavljajoč ga kot oviro.... tako, da je osvoboditev od njega naredil odvisno od kršenja te zapovedi.... in tako spodbujal izvirnega duha, da se v notranjosti zopet upre proti Meni, zaradi tega, ker mu (domnevno) nisem dal popolne svobode.... To je bila premišljena prevara, kateri bi se prvi človek lahko uprl, če bi le upošteval Mojo preprosto zapoved.... če bi bil zadovoljen s svojim posedovanjem sile in moči, ki sta ga delali prav zares srečnega, vse dokler Moj nasprotnik ni v njem prebudil nečistega hrepenenja.... biti večji od Tega, Kateri je bil prepoznavna Sila nad njim.... o Katerem je on vedel, in Čigar zapoved je kljub temu zanemaril....
Padec prvega človeka v greh je torej bila ponovitev prvega padca izvirnih duhov. On je sledil Luciferju in je potegnil za seboj v brezno nešteta bitja.... tako, da so sedaj tudi vsi potomci prvega človeka bili postavljeni v oslabljeno stanje grešnih ljudi tako dolgo, vse dokler jih Jezus Kristus ni prišel rešiti, vse dokler Jezus Kristus skozi Svojo smrt na Križu ni dosegel moči volje namesto človeštva, vse dokler se Jezus Kristus ni zoperstavil Luciferjevim skušnjavam s Svojo močno voljo in ga porazil....
(8. 11. 1953) Ničesar ne bi moglo spodbuditi prvo ustvarjenega bitja Luciferja na prehod skozi zemeljsko napredovanje kot človek, vse dokler je on sebe še naprej smatral za gospodarja duhovnega sveta, kateri Me je skupaj z njim zapustil, ker on osebno se ni napotil po poti skozi materijo, skozi stvarstvo pred stvarjenjem prvega človeka.... Kot temeljni duh je on v svoji volji še naprej bil Moj največji nasprotnik, on je sebe štel za gospodarja stvarstva, katero je nudilo zavetje duhovni snovi, ki mu je pripadala, čeprav on sam ni imel vpliva nad njo.
Njegov notranji upor je bil še naprej nezlomljen, in on se ne bi nikoli sprijaznil s kakršnokoli prisilo, on sam nikoli prostovoljno ne bi vstopil v formo-obliko, ustvarjeno po Moji volji.... ker je vse oblike za duhovne snovi in vsa dela stvarstva sovražil in je težil, da jih uniči.... Vendar mu je oblast nad deli stvarstva bila odvzeta, toda potem mu je bil podarjen vpliv nad vsako dušo, ko je ona morala ponovno sprejeti svojo svobodno odločitev za Mene ali za njega.... On je prav tako vedel, da je sam nesposoben uničiti obliko takrat, ko je ta že bila naseljena z duhovnimi bitji, in iz tega razloga je vnaprej nadziral obliko prvega človeškega bitja, ker njegov cilj je bil, da napelje izvirnega duha, ki bi jo moral zasesti, da sam uniči svojo zunanjo obliko.... ker je verjel, da bi ga on na ta način oskrbel s svobodo, katero Sem moral vzeti vsem duhovom zaradi del stvarjenja.... On Mi je hotel preprečiti dokončanje načrta Odrešitve.
Nasprotovanje med Mano in njim je obstajalo že od njegovega odpadništva, in on ne bo nikoli odstopil od njega, vse dokler ne spozna, da je popolnoma nemočen ter Me v najgloblji šibkosti in ponižnosti prosi (9. 11. 1953), da mu dam Moč.... Iz tega razloga bi bilo njemu nemogoče dati prvo človeško telo kot prebivališče. Ker njegova volja ni stremela k vzponu, medtem, ko je prejšnji odpor duhovne snovi do Mene, katera je šla skozi stvarstvo v stanju prisile, že bil zmanjšan in je moral samo še enkrat dokazati, da je odnehal od svojega nasprotovanja Meni in nasprotovanju moči Moje Ljubezni. In Lucifer je vedel, kako daleč je ta duhovna snov sebe že oddaljila od njega, in je prav tako vedel, da sedaj obstaja tveganje, da jo v popolnosti izgubi. Toda, ker je ta izvirni duh, utelešen v prvem človeku bil nekoč njegov vnet zagovornik, je on bil še posebej zainteresiran povzročiti njegov padec.... Vendar pa je prav tako vedel za njegovo sedanje hrepenenje, da se znebi vsake fizične omejitve....
In zatem Sem Jaz postavil drugo bitje zraven tega izvirnega duha, ki ga je istočasno moralo podpirati in mu prav tako služiti pri izpitu njegove volje. Ona dva naj bi si nudila medsebojno podporo, da bi prišla do končnega cilja; Jaz nisem postavil odgovornosti samo na ena ramena.... dal sem zapoved obema, in oba sta bila sposobna uresničiti cilj skupaj.... In to drugo bitje je izkoristil Lucifer, ki je prepoznal njegovo šibko voljo in iz tega je upal, da bo uresničil svoj cilj....
Izpit volje se je moral zahtevati od prvega človeškega para, in pri tem preizkusu so morale biti aktivne tudi nasprotne sile, ker se je tudi Lucifer boril za svoje žive stvaritve (bitja), katerih ni želel izročiti, čeprav so one prav tako pripadale Meni. Njegov načrt mu je uspel, vendar Me to ni zaustavilo, neštetim bitjem vedno znova dati priložnost, vzeti novo obliko v človeških bitjih na tej Zemlji in tako doseči vedno višjo stopnjo zrelosti, tudi, če so zahvaljujoč padcu prvega človeškega para vrata v kraljestvo svetlobe ostala zaprta vse do prihoda Jezusa Kristusa....
Prvi greh je preložil, vendar ni preklical Odrešitve duhovnih bitij, kajti to kar prvi človek ni uspel napraviti, je dosegel človek Jezus.... On je bil močnejši od Mojega nasprotnika, ker je uporabil Mojo moč.... On je bil in je ostal z Mano povezan skozi Ljubezen, in je prostovoljno uresničil to, kar prvi človeški bitji nista izpolnili kot zapoved.... On se je popolnoma podredil Moji volji in dokazal Svojo predanost Meni s Svojim trpljenjem in smrtjo na Križu.... On je vedel za izvirni greh in za ponovno krivdo prvih človeških bitij, in, da bi razveljavil to krivdo, da bi odkupil človeštvo, se je On ponudil, da Mi prinese žrtev-daritev, kar je za Mene bilo zadovoljivo.... žrtev, katera je ponovno odprla vrata duhovnega kraljestva, pot do Mene in sedaj omogoča vsem Mojim živim bitjem, ki priznavajo Njega kot Božjega Sina in Odrešenika sveta, znova postati blaženo srečni. AMEN
Traduttore