La Terra è prevista come stazione di perfezionamento d’istruzione dello spirituale, per sviluppare gli uomini alla figura di Luce più pura, a figli di Dio che percepiscono il più alto grado della felicità beata e con ciò possono arrivare alla contemplazione di Dio. E soltanto su questa Terra è possibile raggiungere questo grado. Anche le altre Opere di Creazione sono comunque pure destinate alla maturazione dello spirituale non ancora perfetto, e perciò il grado di maturità può essere aumentato sempre ancora ovunque, ma il grado della figliolanza di Dio, l’anima lo può ottenere soltanto sulla Terra, per cui la vita terrena s’avvicina anche all’uomo con tutta la sua pesantezza, e questa è ancora più pesante, più l’anima si avvicina alla sua meta. L’anima deve poter lasciare la Terra totalmente libera da scorie, rinata spiritualmente e nella più intima unione con Dio. Deve sottoporsi ad ogni prova, deve agire e creare nel più profondo amore per Dio ed i prossimi, deve aver superato tutto il terreno, per poter entrare nel Regno spirituale libera e non aggravata. Ma solo pochi uomini lasciano questo mondo come esseri di Luce perfezionati, cioè soltanto pochi uomini possono giungere subito dopo la vita terrena alla contemplazione di Dio, perché soltanto pochi diventano vincitori della materia, perché la vita terrena pone sempre e costantemente maggiori pretese agli uomini, perché queste sono le tentazioni più forti che si presentano agli uomini. E gli uomini devono sempre di nuovo cercare di liberarsene, la vita spirituale deve sempre di nuovo mettersi nel proscenio ed ogni pensiero deve essere rivolto in Alto, se l’uomo vuole raggiungere la sua meta. Per arrivare alla figliolanza di Dio, la Grazia di Dio deve poter diventare particolarmente efficace sull’uomo, lui deve sempre e continuamente utilizzare la Grazia che gli affluisce illimitatamente; deve anche prendere su di sé volenteroso ciò che contribuisce alla purificazione dell’anima, deve percepire ogni sofferenza come Grazia e ringraziarne Dio che il Suo Amore lo ha destinato all’Altura e che lo vuole attirare a Sé. Ma non molti uomini hanno da registrare un tale grado di maturità, affinché Dio possa mandare loro anche la sofferenza più pesante, senza che si scoraggino. I pochi però, che accettano anche la sofferenza più dura dalla Sua Mano, sono benedetti, per quanto la loro vita terrena possa apparire difficile. Ma il connubio con Dio è la ricompensa più bella che attende una tale anima al suo decesso e per via di questa una tale anima attende nella pazienza, finché non sia venuta la sua fine terrena. Tutti i pesi e fatiche, tutte le sofferenze ed afflizioni le sembrano minimi, appena è di nuovo libera dall’involucro terreno, appena è giunta alla contemplazione di Dio ed è diventato l’essere più beato nel Regno spirituale, appena si assume come figlio di Dio, l’Eredità del Padre ed è attivo con Lui nella Sua Volontà.
Amen
TraduttoreZemlja je bila izbrana kot prostor za nadaljnje duhovno izobraževanje, da bi oblikovala ljudi v najčistejša svetlobna bitja, v Božje otroke, ki lahko dosežejo najvišjo stopnjo sreče in gledajo Boga. Doseči to stopnjo je mogoče le na tej Zemlji. Čeprav so ostala dela stvarstva prav tako določena za dozorevanje teh duhovnih bitij, ki so še nepopolna in je njihova stopnja zrelosti lahko še naprej v neprestani rasti, pa stopnjo postati Božji otrok, kljub temu duša lahko doseže le na Zemlji, zaradi česar so ljudje tudi soočeni s polno težo življenja na Zemlji, in sicer toliko bolj težko, kolikor je duša bližje cilju.
Duša mora biti sposobna zapustiti Zemljo v popolnoma prečiščenem stanju, duhovno ponovno rojena in v najbolj prisrčni povezanosti z Bogom. Ona mora doživeti vsako skušnjavo, ona mora delati in ustvarjati v zelo globoki Ljubezni do Boga in do bližnjega, ona mora premagati vse zemeljsko (posvetno), da bi vstopila svobodna in neobremenjena v duhovno kraljestvo. Samo nekoliko ljudi zapusti to Zemljo kot popolna svetlobna bitja, in samo nekoliko ljudi lahko prispe h gledanju Boga takoj po svojem življenju na Zemlji, saj le redki postanejo zmagoslavni nad materijo, ker zemeljsko življenje vedno in povsod postavlja svoje zahteve pred ljudi, in to je ena od najmočnejših skušnjav, ki pristopajo človeku.
Vedno znova morajo ljudje poskušati sebe osvoboditi, vedno znova se mora duhovno življenje postavljati v ospredje, in vsaka misel mora biti usmerjena navzgor (Kološanom 1:1, 2). Da bi dosegli stopnjo Božji otrok, mora Božja milost biti sposobna še posebej učinkovito delovati na ljudi, človek mora neprestano uporabljati milost, ki mu priteka neizmerno; on mora prav tako sprejeti vse, kar prispeva k prečiščenju duše, on mora vsako trpljenje občutiti kot milost in se zahvaljevati Bogu, da ga je Njegova Ljubezen določila za višje sfere in ga želi pritegniti k Sebi.
Ni veliko ljudi, ki lahko doseže tako visoko stopnjo zrelosti, da jim Bog lahko pošlje celo najhujše trpljenje, ne, da bi postali malodušni (brez poguma).... Vendar pa so le redki srečni, ko se jim njihovo zemeljsko življenje zdi najtežje za prenašanje.... Njihova poroka z Bogom je najbolj prekrasna nagrada, ki čaka takšne duše po njihovi smrti, in zaradi tega bo duša potrpežljivo čakala, vse dokler njen zemeljski konec ne pride. Vsa bremena in muke, vso trpljenje in žalosti (bolečine duše) se zdijo majhne takrat, ko se ona enkrat osvobodi svojega zemeljskega ovoja, ko je enkrat sposobna zagledati Boga in je postala najbolj blaženo bitje v duhovnem kraljestvu.... ko enkrat kot Božji otrok pride v posest dediščine Očeta in dela z Njim v Njegovi volji. AMEN
Traduttore