Leggete nella Bibbia e riconoscerete che lo Spirito della Verità è stato respinto nel modo più evidente. Per questo vi è stata nascosta la Parola di Dio, affinché non diventiate vedenti, voi che cercate la Verità. La trasmissione viene osservata fedelmente, ma fin dove questa trasmissione corrisponde alla Dottrina di Cristo, non viene esaminato. Quante volte è stato cambiato il senso della Parola divina, quante volte la Parola di Dio è stata interpretata falsamente e quanto raramente veniva contestata la falsa interpretazione. Questo guidare nell’errore dell’umanità non può essere abbastanza rilevato, dato che era la causa di tutte le scissioni e lotte religiose. Quando Gesù camminava sulla Terra Egli ha parlato del Regno di Dio, di un Regno che non è di questo mondo. Non ha parlato di un potere mondano, non ha nemmeno parlato di un potere chiesastico, di una organizzazione; non ha nemmeno parlato di uomini che dovevano regnare al Posto di Dio sulla Sua Comunità; Egli ha detto solamente ai Suoi discepoli: “Andate ed insegnate a tutti i popoli.... ” Egli ha dato loro l’Incarico di istruire gli uomini sulla Sua Dottrina d’amore, ed Egli ha promesso loro la Sua Collaborazione, se rimanevano nel Suo Spirito, perché appena insegnavano l’amore, loro stessi dovevano vivere nell’amore e così il Signore Stesso Era con loro, Colui che E’ l’Amore. Ma dove regna l’Amore, ogni potere regnante è inutile, dove regna l’Amore, là uno serve l’altro, e dove regna l’Amore, là i comandamenti sono inutili, a meno che agli uomini venga predicato il Comandamento dell’amore, che Dio Stesso ha dato. Ciò che insegna l’amore, corrisponde alla Volontà divina, ma ciò che è stato aggiunto di altri comandamenti, non è secondo la Volontà di Dio, perché ad un comandare premette un potere dominante. Gli uomini però devono vivere fra di loro come fratelli, solo sottoposti alla Volontà di Dio, se vogliono conquistare il Regno di Dio. Non devono per nulla elevarsi contro il potere mondano, che Dio ha ben nominato per l’educazione e per l’ordine, dove questo viene infranto, ma il Suo Regno non è di questo mondo. Nel Suo Regno E’ Egli unicamente il Signore e l’Avente il Potere, ed Egli non necessita davvero di uomini sulla Terra che Lo rappresentino ed esercitino il loro potere sui prossimi. Dove una Parola del Signore indica nel Suo Cammino terreno ad un tale potere? Egli ha condotto un cammino di vita nell’Amore, Egli ha dato Amore ed insegnava l’Amore. Il vero Amore esclude un voler dominare. Il più forte non dovrebbe determinare il più debole, persino dove veniva insegnato l’adempimento dei Comandamenti divini, perché un’azione eseguita nella costrizione per quanto sia nobile e buona, non è da valutare molto alta. Solo quando la libera volontà è diventata attiva nell’uomo, queste azioni sono considerate davanti a Dio. Così Dio pretende solo la libera volontà dell’uomo. Ma degli uomini sulla Terra non hanno mai il diritto di aggiungere arbitrariamente i loro comandamenti ai Comandamenti divini. Ed ancora meno può essere fatto dovere per gli uomini di osservare questi comandamenti, quindi pretesi sotto la minacce di punizioni nel tempo e nell’Eternità, perché per sfuggire a questa punizione viene ora adempiuto un comandamento, che altrimenti rimaneva inosservato. Quindi è impossibile che l’adempimento di tali comandamenti abbia un profondo valore davanti a Dio e per l’Eternità. Quando i discepoli eseguivano l’Incarico di Cristo ed hanno portato il Vangelo in tutto il mondo, l’Agire di Dio era chiaramente visibile, perché nel Nome di Gesù guarivano dei malati, scacciavano degli spiriti maligni ed operavano miracoli per la convalidazione di ciò che insegnavano, perché lo Spirito di Dio era con ed in loro; tutto ciò che compivano, era l’Agire dello Spirito divino. Annunciavano la Dottrina di Cristo, la Dottrina divina dell’amore e vivevano anche d’esempio l’amore ai prossimi e così un voler dominare era totalmente escluso, perché erano tra di loro come fratelli e si servivano nell’amore. Questa era la funzione che Gesù Cristo ha incaricato ai Suoi discepoli per il loro ulteriore agire, ma Egli non ha mai posto uno degli apostoli come capo, come direttore, al quale tutti dovevano adeguarsi. Ma ciò che è sorto dopo, era totalmente deviato da ciò che il Signore Stesso rappresentava. Veniva chiamato in vita un potere chiesastico-mondano, che ha portato ogni comandamento d’amore anche in una forma che non corrispondeva più a ciò che Gesù Cristo Stesso ha insegnato agli uomini. Veniva bensì ancora preteso un servire nell’amore, ma questo stesso non veniva più esercitato. Questo era di significato più incisivo, perché è sorto di nuovo lo stesso di ciò che ha marchiato Gesù Cristo al tempo del Suo Cammino terreno, veniva offerto agli uomini ciò che dovevano fare per libera volontà. E degli uomini di reputazione, di rango e dignità che hanno amministrato questa funzione nella più grande povertà, si chiamavano successori degli apostoli, ed un’opera d’edificio di immenso sviluppo di fasto si chiamava la chiesa che unicamente rende beato, che Gesù Cristo avrebbe imposta con le Parole: “Tu sei Pietro, la roccia.... ” Queste Parole sono state interpretate da uomini che tendevano al potere, come diventavano necessari; ma queste Parole non permettono questa interpretazione, che Pietro è il fondatore di un potere chiesastico e che i potentati che presiedono questa chiesa siano i successori degli apostoli, di quegli apostoli che annunciavano nel mondo il Vangelo, la divina Dottrina dell’amore, senza rango e dignità. Pietro era il più fedele di loro e Gesù rilevava la sua forte fede con le Parole:”Tu sei Pietro, la roccia; su questa roccia voglio edificare la Mia chiesa.” Egli chiama la Comunità dei credenti la Sua Chiesa, perché coloro che vogliono conquistare il Regno di Dio devono unificarsi nella più profonda fedeltà e quindi formare la Sua Chiesa. Così è la Sua Volontà ed Egli ha espresso questa Volontà in queste Parole. Ma non è la Sua Volontà che dei portatori di dignità alti e maggiori si sentano come superiori di una tale comunità e di usare anche il loro potere come tali, che innumerevoli usi e cerimonie fanno diventare non importante il vero nocciolo; cioè che la divina Dottrina dell’amore rimane inosservata davanti ad innumerevoli esteriorità a cui viene attribuito troppo valore e perciò non viene più riconosciuta la vera missione degli apostoli nel mondo per l’annuncio del Vangelo. Fra quei potentati possono essere bensì anche degli uomini secondo il Cuore di Dio, ed a costoro Dio non nasconderà davvero il Suo Spirito e la sua Grazia, ma la loro sapienza non è la conseguenza della loro posizione o della loro alta funzione che rivestono, ma il loro giusto cammino davanti a Dio. Costoro sono poi i veri seguaci di Pietro, perché sono forti nella fede e dalla forza della fede attingono la sapienza, perché allora sono come una roccia da cui defluisce l’Acqua viva, allora sono i veri rappresentanti della Chiesa di Cristo che è la Comunità dei credenti.
Amen
TraduttoreBerite Sveto pismo in videli boste, da je bil duh resnice zatrt na najbolj očiten način. Zato tudi vi, ki iščete resnico, niste mogli spregledati, saj vam je bila Božja beseda prikrita. Izročilo se zvesto ohranja, vendar se ne preverja, v kolikšni meri to izročilo ustreza Kristusovemu nauku. Kako pogosto je bil pomen Božje besede spremenjen, kako pogosto je bila Božja beseda napačno razlagana in kako redko je bilo napačna razlaga kritizirana.
To zavajanje človeštva je potrebno izpostaviti, saj je bilo vzrok za vse delitve in verske boje. Ko je Jezus hodil po zemlji, je govoril o Božjem kraljestvu, o kraljestvu, ki ni od tega sveta....
Ni govoril o posvetni oblasti, niti o cerkveni oblasti, ali o kakšni ustanovi. Prav tako ni govoril o ljudeh, ki bi morali vladali njegovi cerkvi namesto Boga;.... Svojim učencem je le rekel: "Pojdite in učite vsa ljudstva....".
Pooblastil jih je, da ljudi poučujejo o Njegovem nauku ljubezni in jim obljubil svoje sodelovanje, če bodo ostali v Njegovem duhu.... Če so namreč učili o ljubezni, so morali tudi sami živeti v ljubezni in tako je bil z njimi sam Gospod, ki je ljubezen. Kjer pa vlada ljubezen, je vsaka vladajoča oblast nepotrebna.... tam, kjer vlada ljubezen, eden služi drugemu in kjer vlada ljubezen, so zapovedi nepotrebne, razen, če se ljudem oznanjajo zapovedi ljubezni, ki jih je dal Bog sam.
Kar uči ljubezen, je v skladu z Božjo voljo, kar pa je dodano v drugih zapovedih, ni v skladu z Božjo voljo, saj ukazovanje določa vladajoča moč..... Ljudje bi morali živeti med seboj kot bratje, podvrženi le Božji volji, čim si želijo pridobiti božje kraljestvo. Nikakor naj se ne dvigajo proti posvetni oblasti, ki jo je Bog res določil za disciplino in red, kadar se ta krši. Vendar njegovo kraljestvo ni od tega sveta....
V svojem kraljestvu je On sam Gospod in vladar in resnično ne potrebuje ljudi na zemlji, da bi ga zastopali in izvajali svojo oblast nad sočlovekom. Toda kje Gospodova beseda v njegovem zemeljskem življenju kaže na takšno moč?....
(26.1.1942)
Svoje življenje je živel v ljubezni, dajal je ljubezen in učil ljubezen.... Prava ljubezen pa odpravlja željo po vladanju.... Močnejši ne bi smel določati šibkejšega, tudi kadar se uči izpolnjevanje Božjih zapovedi. Kajti prisilno dejanje, pa naj bo še tako plemenito in dobro, ni visoko cenjeno. Šele, ko človek začne delovati po svoji svobodni volji, so ta dejanja spoštovana pred Bogom. In tako Bog od človeka zahteva le svobodno voljo.
Ljudje na zemlji nikoli nimajo pravice, da bi Božjim zapovedim samovoljno dodajali svoje lastne zapovedi. Še manj pa je mogoče spoštovanje teh zapovedi za ljudi narediti obvezno, tj. zahtevano izpolnjevanje pod grožnjo kazni za določen čas ali za večno. Da bi se izognili tej kazni, je zdaj izpolnjena zapoved, ki bi sicer ostala neupoštevana.
Zato izpolnjevanje takšnih zapovedi ne more imeti globoke vrednosti pred Bogom in za večnost. Ko so učenci izpolnjevali Kristusovo naročilo in ponesli evangelij vsemu svetu, je bilo Božje delovanje jasno vidno, saj so v Jezusovem imenu ozdravljali bolne, izganjali zle duhove in delali čudeže. S tem so potrdili, kar so učili. Božji Duh je bil namreč z njimi in v njih; vse, kar so dosegli, je bilo delovanje Božjega Duha.
Oznanjali so Kristusov nauk, Božji nauk ljubezni in prav tako dajali zgled ljubezni soljudem. S tem je bila želja po vladanju popolnoma odpravljena, saj so bili drug drugemu kot bratje in so drug drugemu služili v ljubezni. To je bila služba, ki jo je Jezus Kristus dal svojim učencem za njihovo nadaljnje delo.... ni pa enega od apostolov postavil za poglavarja in voditelja, kateremu bi se morali vsi podrediti. Tisto, kar se je pojavilo pozneje, se je popolnoma razlikovalo od tega, kar je predstavljal Gospod sam. Nastala je cerkveno posvetna oblast, ki je vsako zapoved ljubezni spravila v obliko, ki ni več ustrezala temu, kar je ljudi učil sam Jezus Kristus.
Služenje v ljubezni je bilo še vedno zahtevano, vendar se ni več izvajalo.... To je bilo največjega pomena, saj se je ponovno pojavilo tisto, kar je Jezus Kristus obsodil v času svojega življenja na Zemlji.... ljudem je bilo zapovedano, kar naj bi delali po svoji svobodni volji. In možje uglednega imena, ranga in dostojanstva so se imenovali nasledniki apostolov, ki so svojo službo opravljali v največji revščini.... in stavba neizmernega sijaja se je imenovala edina blagoslovljena Cerkev, ki jo je Jezus Kristus ustanovil z besedami: "Ti si Peter, skala.... "
(27.1.1942)
Te besede so ljudje, ki so si prizadevali za oblast razlagali, tako kot so jo potrebovali; nikakor pa besede ne dopuščajo te razlage, da je Peter ustanovitelj cerkvene oblasti in da so vladarji te cerkve, nasledniki apostolov.... tistih apostolov, ki so brez položaja in dostojanstva svetu le oznanjali evangelij, Božanski nauk o ljubezni.
Peter je bil med njimi najbolj veren in Jezus je poudaril njegovo močno vero z besedami: "Ti si Peter, skala; na tej skali bom zgradil svojo Cerkev." Njegova Cerkev se tako imenuje skupnost vernikov, saj morajo biti tisti, ki želijo pridobiti Božje kraljestvo in oblikovat njegovo Cerkev združeni v najgloblji veri.
To je Njegova volja, ki jo je izrazil s svojimi besedami. Ni pa Njegova volja, da se visoki in najvišji dostojanstveniki počutijo kot poglavarji takšne skupnosti in svojo moč tudi tako uporabljajo.... da zaradi neštetih običajev in ceremonij dejansko bistvo postane nepomembno, tj. da Božanski nauk ljubezni ostane neopažen pred neštetimi zunanjostmi, ki se jim daje prevelik pomen in posledično dejansko poslanstvo apostolov v svetu, da oznanjajo evangelij, ni več prepoznano. Seveda so med tistimi na oblasti lahko tudi ljudje po Božjem srcu in Bog jim resnično ne bo odrekel svojega duha in milosti, vendar njihova modrost ni posledica njihovega položaja ali visoke funkcije, ki jo zasedajo, temveč njihovega pravilnega ravnanja pred Bogom. Ti so torej pravi Petrovi nasledniki, saj so močni v veri in iz moči vere črpajo modrost, saj so potem kot skala, iz katere teče živa voda.... so torej pravi predstavniki Kristusove Cerkve, ki je skupnost vernikov....
Amen
Traduttore